Sanja Lončar: Pohlep je marsikatero živilo naredil problematično

Sanja Lončar, vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave ter soavtorica knjig Ščepec rešitve in Ščepec védenja, je hodeči primerek lepote, ki jo ponudi narava, če živiš z njo v sozvočju. Ko je s kolegi zbirala informacije o zdravilni moči zelišč, je bila presenečena; današnja znanost le bolj faktografsko opisuje znanje, ki je sicer staro že stoletja. Pravi si nepopravljiva radovednica. Pač – rada ve. Njena predavanja posluša staro in mladi, vsi tisti, ki ne želijo pozabiti: človek ni ločen od sveta, ki raste okoli njega.

Pisanje poglobljene literature o zdravilnih začimbah je dolgoletno delo. Ob katerem spoznanju ste se presenečeno ustavili?

Ko smo začeli pisati prvo knjigo o začimbah, smo mislili, da bo kulinarična, postala je – politična. Največji šok je bilo zame spoznanje, da se v začimbah skrivajo moči, o katerih se nam zahodnjakom niti sanja ne. Dve tretjini sveta jih uporablja kot zdravilo, pri nas pa je skoraj prepovedano že misliti o tem, da bi imele kakršne koli zdravilne moči. Še bolj presenetljivo pa je, da se nam je najprej zdelo, da bo po znanje treba na Daljni vzhod, a že z zbiranjem informacij na evropskih tleh smo spoznali, kako bogat je bil t. i. temačni srednji vek. V 12. stoletju si lahko našel knjigo, ki je imela 90 strani, v njej pa natančne napotke samo o tem, kako se pripravlja žajbelj. Danes smo že pri pripravi žajbljevega čaja v dilemi, ali naj ga poparimo ali zavremo. (Smeh.)

V razumevanju moči narave kot človeštvo nazadujemo. Gledamo v liste, cvetove, jih opisujemo, kemijsko razstavljamo, ampak to ni nič drugega kot opis mrliča. Na podlagi obdukcije ter tehtanja ledvic ali možganov nihče ne more ugotoviti, kakšno moč in modrost je v sebi skrival živi človek. Enako velja za rastlino. Preden sem se lotila pisanja, sem prebrala veliko knjig o začimbah, a se nikoli nisem mogla otresti občutka, da berem telefonski imenik. 

Cimet poznamo kot začimbo prijetnega okusa, ki jo najraje vidimo posuto na čem sladkem. A cimet je mnogo več kot okras.

Ko vidim rastlino, se najprej vprašam, od kod njena moč. Cimet nima vseh teh svojih zmogljivosti zato, ker mu je bilo nekega dne dolgčas in si je rekel: Razvijal se bom. Razvijal se je zato, da je preživel v težkih razmerah. Vse rastline, ki morajo rasti v monsunskih območjih, kjer imamo opravka z ekstremno visokimi temperaturami, izjemno vlago, v raju za bakterije, glivice, patogene organizme, so posebne.

Ravno zato vam, če cimet pogoltnete pomešan z medom, ne bo treba ugibati, ali se vas je lotil virus ali bakterija; pometel bo z obema. Čudovit je tudi zato, ker pospešuje pot sladkorja v celice. Njegovo valovanje tako »šarmira« receptorje, ki varujejo vhod v celice, da odprejo vrata na stežaj še pred prihodom inzulina, cimet tako dvigne njegovo učinkovitost za kar 30 odstotkov. Znano je, da lahko z gramom ali dvema na dan izboljšamo presnovo sladkorja. Vendar, katerega uporabljati?

Sanja Lončar, foto: Aleš Černivec/Delo

Pa smo tam.

Pa smo tam. (Smeh.) Pohlep je marsikatero živilo naredil problematično. Cimet pridobivamo tako, da nežno olupimo spodnjo plast skorje. A ker je lakota po velikih dobičkih težko potešena, ga na konvencionalnih plantažah lupijo prepogosto, postane občutljiv; napadejo ga zajedavci in bolezni, zato nasade posujejo z velikimi količinami strupov. Uživanje neekološko pridelanega cimeta je zato za nas lahko škodljivo. To velja za vse začimbe. Veste, hoja po supermarketu ni nič bolj varna kot hoja po džungli. Res je, da neposredna posledica uživanja umetno pridelane hrane ni, da se bomo neke dne kar sredi trgovine zgrudili na smrt zastrupljeni, vprašanje pa je, kaj bo z nami, če desetletja jemo napačno.

Katera začimba vam trenutno diši?

Poglejte, pijem čaj s cimetom. (Smeh.) Pospešuje kapilarno prekrvitev, pomaga pri intelektualni izčrpanosti. Obstaja več začimb, ki na nas delujejo bolje kot katera koli energijska pijača. Kardamom izboljša presnovo v možganih. Če ga dodamo v kavo, ne bo dražila želodca, možgani pa bodo delovali s polno paro. Če pa ne želimo podpreti le razumskega dela v nas, temveč si želimo pokukati tudi v desno polovico, moramo povohati še lovor. Z lovorjem so nekdaj prerokovali, z njim delali zdravilci in pesniki, ki jih je dvigal do svetega. Če čutimo, da nas stiska v prsih, je odlična vrtnica. Če pa se želimo res odpreti – včasih imamo namreč občutek, da nas je povsem zasulo –, se obrnimo po pomoč k baziliki. Njena moč je zapisana že v imenu. Bazilika pomeni sveti prostor. Ravno zato niso vse cerkve – bazilike, temveč le tiste, kjer je dokazana navzočnost Svetega duha. Ljudje ne vedo, da je v Indiji sveta rastlina, njeno valovanje naj bi bilo najbliže valovanju čiste božje ljubezni. To je nekdaj vedela tudi naša kultura, a je na to pozabila. To ve še edino Pravoslavna cerkev; dokler bazilike ne pomočijo v vodo, ni sveta. Kaj se zgodi, ko jo spijemo? Če ste pozorni, boste začutili, da vas preplavi občutek, kot da bi iz mestnega vrveža stopili v katedralo. Veličastni mir. Ko se moram umiriti (um miriti), jo pokličem na pomoč.

PREBERITE ŠE -> Anton Komat: Znanost je napredovala do točke, da ni več zdravega človeka 

Kako se je v vaši osebni zgodbi vse skupaj sploh začelo?

Rodila sem se v Pančevu, najbolj onesnaženem mestu na tleh nekdanje Jugoslavije med kopico kemičnih tovarn. Do dvajsetega leta nisem zares vohala. Mož me včasih heca, ker kar ne more verjeti, da jaz, ki prihajam iz industrijskega mesta, danes predavam o vseh odtenkih zdravilnih vonjav. (Smeh.) Šele ko sem zaživela na Kureščku, se je moj občutek za vonj začel vračati. Spremenjeni odnos do življenja me je nato pripeljal do začimb. Moj jedilnik seveda ni idealen, moj dnevni ritem pa je vse prej kot harmoniziran. Včasih sem na nogah tudi po 15 ur, a ljubezen do tega, kar počneš, je neverjetna baterija, ki se sproti polni, posebno če še začimbnice pokličeš na pomoč.

Skoraj vse celice v telesu se v skoraj desetih letih obnovijo. Se človek zaveda, da ima moč ...

Človeku se še sanja ne! Če bi me spoznali pred dvajsetimi leti, bi videli izčrpano, utrujeno in naporno osebo z dvajsetimi diagnozami, škripalo je na vseh frontah. In takrat sem mislila, da tako mira biti. Veste, živimo v iluziji genskega determinizma, ki je le eden bolj vidnih izgovorov za lenobo. Seveda podedujemo hardver, a je naš softver tisti, ki ga naložimo nase, in nas oblikuje.

Ni treba iskati na internetu, raje na »intranetu!« Smo civilizacija, ki je pozabila na možnost notranje povezave. Nenehno smo z mislimi tam zunaj; ne upamo pa si iskati tam, kjer lahko najdemo najglobljo resnico. A ravno to so predniki redno počeli. Maria Treben (avstrijska zeliščarica iz dvajsetega stoletja, op. p.) informacij ni iskala na googlu, temveč se je, tako je zapisala, o tem pogovarjala z Materjo božjo. Ni pa je klicala po mobitelu, seveda. Njen dialog je potekal znotraj. Ko človek dojame, da (že) ve, ugotovi, da ni resničen rek, ki pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Vsi mi vemo veliko več, kot smo se učili.

Kako pa je nepismena mam'ca vedela, kako dolgo mora mesiti kruh, da je ravno pravšnji? Obstaja vedenje, ki je širše od vsega, kar smo kadar koli v življenju sposobni naštudirati. Ja, imamo gene svojih staršev, a ravno tako gene tisočerih generacij, ki so se rodile pred nami. Kakšna je to zakladnica znanja! Srhljivo mogočno je zavedanje, da lahko prav na vsako vprašanje v sebi najdeš odgovor. Seveda pa potem nisi več najbolj primeren potrošnik, težko ti še kaj prodajo.

Katero začimbo bi posuli na človeštvo, da bi bilo sposobno videti samo sebe in ne več iskati konfliktov?

V kitajski medicini poznajo začimbe, ki zdravijo po načelu ljubezni in humanosti; imenujejo jih kraljevska zdravilna zelišča. Mednje spadajo vrtnica, črna kumina, bazilika, galgant ... Na naše delovanje so sposobne vplivati tako, da nas približajo ljubezni v sebi. Ljudje ne vedo: dokler ne začutiš brezpogojne ljubezni do sebe, je ne moreš niti do drugih.