»Saj me nič ne boli«: najnevarnejši stavek pri sladkorni bolezni

Sladkorna bolezen ni le malo povišan sladkor, opozarja Mateja Malnar Štembal, ki že več let odkrito govori o življenju z diabetesom tipa 3c. Kot ambasadorka Sklada Alojza Rudolfa poudarja pomen zgodnjega odkrivanja bolezni, gibanja in ozaveščanja o resnih zapletih, ki jih lahko povzroči. Ob 70-letnici delovanja Zveza društev diabetikov Slovenije vabi na Vseslovenski pohod za sladkorno bolezen.

Že več let javno govorite o življenju s sladkorno boleznijo tipa 3c, ki je manj poznana oblika diabetesa. Se vam zdi, da ljudje še vedno premalo razumejo, kako različne in zahtevne so lahko oblike sladkorne bolezni in predvsem, kakšne so posledice, če niso primerno obravnavane?

Tip 3c je pankreatogena oblika diabetesa, ki je pri meni povezana z odstranitvijo polovice trebušne slinavke po operaciji retroperitonealnega tumorja. In ja, zelo pomembno se mi zdi poudarjati, da sladkorna bolezen ni samo malo povišan sladkor, ampak bolezen, ki lahko brez pravočasnega zdravljenja in dobre obravnave zelo resno vpliva na kakovost življenja ter povzroči zaplete na srcu, ožilju, ledvicah ali vidu.

Se je v času, odkar delujete kot ambasadorka Sklada Alojza Rudolfa, ki je usmerjen v ozaveščanje o sladkorni bolezni, vendarle kaj obrnilo na bolje in je manj takšnih, ki ob povišanem krvnem sladkorju le zamahnejo z roko, češ, saj me nič ne boli? Dejstvo je namreč, da obolevnost za sladkorno boleznijo, sploh tipa 2, narašča.

Mislim, da se stvari počasi premikajo na bolje in da vendarle že malo bolj razumemo, da sladkorna bolezen ni nekaj, kar lahko ignoriraš. A iskreno, še vedno prepogosto srečam ljudi, predvsem moške srednjih let, ki ob povišanem sladkorju rečejo: »Saj se dobro počutim.« Tudi jaz sem se. Ko sem imela sladkor 21, sem v dežju mirno sprehajala psa in nisem imela občutka, da je z mano kaj resno narobe. Prav zato, ker je ta bolezen tako zahrbtna, se mi zdi ozaveščanje še vedno zelo pomembno.

Letos zaznamujemo 70 let Zveze društev diabetikov Slovenije in 30. maja pri­pravljate tudi Vseslovenski pohod za sladkorno bolezen. Kako pomembno vlogo ima po vašem mnenju gibanje, ne le pri preprečevanju različnih kroničnih in akutnih bolezni, ampak tudi pri kakovosti življenja ljudi, ki z diabetesom živijo vsak dan?

Zame gibanje danes ni več povezano samo s športom ali rekreacijo, ampak predvsem s kakovostjo življenja. Včasih že 20 minut hitrejše hoje po kosilu naredi veliko razliko pri sladkorju in počutju. In pomembno je tudi to, da gibanje niso samo fitnes ali veliki športni cilji. Tudi sprehod s psom, delo na vrtu, hoja po stopnicah ali kolesarjenje štejejo. Zato se mi zdi Vseslovenski pohod za sladkorno bolezen tako lepa zamisel: ker ljudi poveže in jih spomni, da lahko z majhnimi koraki naredimo veliko zase. Upam, da se nam bo v soboto, 30. maja, na pohodu pridružilo čim več ljudi po vsej Sloveniji.

V okviru kampanje #DarujemKilometre poudarjate pomen hoje, gibanja in povezovanja ljudi. Kaj vas osebno najbolj motivira, da ostajate tako aktivna ambasadorka ozaveščanja?

Najbolj me motivira to, da vem, kako hitro človek ob sodobnem tempu življenja pozabi nase, vse dokler ga telo ne ustavi. Tudi sama sem dolgo mislila, da zmorem vse. Danes pa vem, kako pomembni so gibanje, redni obroki, sprehodi in to, da se znaš vsaj malo ustaviti. In če s svojo zgodbo koga spodbudim, da gre po večerji na sprehod, opravi pregled ali začne bolj poslušati svoje telo, se mi zdi to veliko. Zelo rada imam tudi povezovalni del kampanje #DarujemKilometre, ko ljudje hodijo, tečejo ali kolesarijo skupaj in ob tem začutijo, da v teh zgodbah niso sami.

Veliko je ljudi, ki v dobi hitro dostopnih informacij zdravstvene odgovore najprej iščejo na spletu ali pri umetni inteligenci. Vas to kot komunikacijsko strokovnjakinjo in ambasadorko ozaveščanja skrbi? Kje vidite nevarnost napačnih informacij pri tako občut­ljivi temi, kot je sladkorna bolezen?

Mislim, da je danes ogromno informacij koristnih in da lahko tudi umetna inteligenca človeku pomaga do kakšne pomembne usmeritve ali vprašanja, na katero prej sploh ni pomislil. Sama sem recimo prav z raziskovanjem in s pomočjo umetne inteligence začela bolj povezovati, kako pomembni so pri moji obliki diabetesa tipa 3c encimi trebušne slinavke in širše delovanje prebave po odstranitvi dela trebušne slinavke. Ampak ravno zato se mi zdi ključno, da imaš tudi dobro strokovno, zdravniško podporo in znanje in da znaš informacije preveriti. Nevarnost nastane takrat, ko ljudje na spletu iščejo hitre rešitve, verjamejo vsakemu nasvetu ali pa začnejo zdraviti sami sebe brez širšega razumevanja bolezni.

Mateja Malnar Štembal. Foto: Miran Juršič

Kako pomembno je, tudi s tega vidika, sodelovanje stroke, organizacij in posameznikov z izkušnjo bolezni pri ozaveščanju javnosti? Menite, da prav povezovanje strokovnjakov in osebnih zgodb ljudem najbolj približa razumevanje bolezni?

Zelo verjamem v povezovanje stroke, organizacij in osebnih zgodb. Ljudje pogosto šele takrat zares razumejo bolezen; ko slišijo strokovnjakinjo ali strokovnjaka, ki zna stvari jasno razložiti, in hkrati nekoga, ki to bolezen tudi živi vsak dan. To je razlog, zakaj so društva, strokovnjaki in organizacije, kot sta Zveza društev diabetikov Slovenije in Sklad Alojza Rudolfa, tako pomembni. In iskreno mislim, da bi morali tudi odločevalci veliko bolj razumeti, da je vlaganje v preventivo, gibanje, zgodnje odkrivanje in dostop­nost sodobnih pripomočkov investicija, ne strošek. Zapleti pri sladkorni bolezni niso samo številke v zdravstveni statistiki. Govorimo o srčnih infarktih, težavah z ledvicami, izgubi vida, amputacijah in predvsem o ljudeh, ki zaradi bolezni izgubijo del svoje samostojnosti in kakovosti življenja.

Združenje Ona ve, katerega soustanoviteljica in predsednica ste, si prizadeva za večjo zastopanost strokovnjakinj v javnem prostoru. Se strinjate, da imajo osebne zgodbe žensk, ki odkrito govorijo o zdravju, bolezni in življenjskih izzivih, danes večjo moč pri spreminjanju odnosa družbe do kroničnih bolezni?

Zelo se strinjam. Ženske pogosto leta tiho in potrpežljivo prenašamo bolezni, utrujenost in občutek, da moramo vse zdržati. Ko pa neka ženska odkrito pove, da živi s kronično boleznijo, da jo je strah ali da ji ni vedno lahko, s tem pogosto pomaga še komu, da se ne počuti samega. V združenju Ona ve veliko govorimo tudi o tem, da ženske po podatkih raziskav velik del poznejših let življenja preživimo slabšega zdravja ali z zdravstvenimi omejitvami. In to ni samo vprašanje posameznice, ampak vprašanje družbe. Ko je ženska izčrpana, bolna ali pregorela, to vpliva na družino, odnose, delo in širšo skupnost. Zato bi morali zdravje žensk veliko bolj razumeti kot eno ključnih družbenih tem, ne pa kot nekaj, o čemer ženske govorimo samo med sabo ali šele takrat, ko je že prepozno.