Ne samo da ni popolnih mater, tudi ni popolnih staršev. Še dobro, kajti ni hujšega bremena za otroka kot starši, ki verjamejo, da so popolni,« pove Ivana Gradišnik, vodja Familylaba Slovenija, organizacije za podporo staršev in strokovnih delavcev. »Ob takih starših otrok sam sebi ne more dopustiti niti odpustiti niti 'zmotljivosti', niti 'nepopolnosti', niti vsega drugega, kar nas pač dela človeške. In to je veliko breme. Po drugi plati starši, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti, svoje nepopolnosti, zmotljivosti pa celo nerazumnosti, vendar za to – to je namreč bistveno! – znajo in zmorejo prevzeti odgovornost in ne kriviti drugih, dajejo svojim otrokom najboljši možen zgled. Ni namreč problem narediti napako. Problem je misliti, da so nedopustne.«

Nenehni razvoj
Da bi rešili zagato, se je najprej treba otresti besede krivda in se odločiti za – odgovornost. »Ljudje praviloma ravnamo in delujemo po svojih najboljših močeh, še sploh pa v odnosu do najbližjih in najdražjih. Seveda pri tem delamo neumnosti, bedarije pa celo škodljive in grozne reči. In vendar: tako je praviloma zato, ker drugače v tistem trenutku, v tistih okoliščinah, glede na našo tedanjo notranjo realnost nismo mogli,« pove Ivana. A kaj narediti ob misli, da bi bilo morda res bolje, če bi kakšno reč naredili drugače? »Ključ je v tem, da tedaj, ko se zavemo svojih napak ali zmot, zanje prevzamemo odgovornost, se iskreno opravičimo ljudem, ki so jih zadevale, in nadaljujemo drugače,« odgovori. Prav nihče nima namreč nobene koristi od destruktivnih občutkov krivde in slabe vesti. »Na starševstvo in silen materinski in očetovski vpliv, ki je gotovo realnost, je pametno gledati drugače: kot na proces nenehnega razvoja in rasti, kjer se v odnosu z otrokom starši učimo o sebi, spoznavamo nove plati sebe, odkrivamo skrite fasete, senčne plati, prepovedane dele sebe itn. in se neizogibno spreminjamo.«



Opazujmo z ljubeznijo 
Seveda v odnosu med starši in otroki odrasli ne smemo pozabiti, da vedno nosimo odgovornost za kakovost odnosa. »Takšna drža, ki v središču nosi prevzemanje odgovornosti, nas starše osvobaja občutka krivde. Gre nekako za to, da se odrečemo grdi stari starševski navadi, po kateri se opiramo na neznosna dvojna merila: ko so otroci takšni, kot nam je všeč, in se imamo lepo, si mislimo, da je to zato, ker smo mi tako super in fajn; ko pa otroci niso takšni, kot bi si želeli, ali grejo reči po zlu, pa je to zato, ker je z njimi nekaj narobe. V resnici ni tako: otroci se praviloma vedejo tako, kot se počutijo. Če se vedejo slabo, je to znamenje, da se slabo počutijo. Ne rečem, da lahko kot starši vedno vse razrešimo, niti da je to vedno možno ali da bi to morali. Je pa naša naloga, da to vzamemo resno in nas vsaj zanima, zakaj,« razloži Ivana. »In druga reč, ki jo lahko storimo, je, da se naslonimo nazaj in z ljubeznijo opazujemo rezultat naših vzgojnih prizadevanj. Kakršen koli že je, delovali smo po svojih najboljših močeh. In to je to. Mogoče nam ni vse do konca všeč, mogoče ni popoln, mogoče bi bil lahko tudi kaj drugačen, boljši – ampak hej, če je tako, vstanimo in poglejmo v ogledalo.«

In kaj rečemo, če od otrok vendarle dobimo v obraz, da smo mi, starši, vsega krivi? »Žal mi je, da tako čutiš. Verjamem, da se ti tako zdi. Vem, da sem naredil/a marsikaj narobe ali ne dovolj dobro ali da bi moral/a marsikdaj ravnati drugače. Zdaj vem, takrat nisem. Ravnal/a sem najbolje, kot sem tedaj – v tistih okoliščinah, s tistim, kar sem premogla, kar sem bila – znal/a in zmogla/zmogla. Žal mi je, oprosti.«