Zaline zgodbe si ne bi izbral nihče. Njena zgodba, zgodba mlade študentke medicine, bi se lahko končala drugače. Če bi o tem govorili več, razumeli več, pomagali več. Zale na pozno januarsko popoldne ni več.

Ostaja njena zgodba, v pretresljivem pismu, ki ga je napisala tik pred svojo prerano smrtjo. Zato, da bi pomagala drugim. Kot svarilo. Kot spodbudo k pogumu. Da se njena zgodba ne bi ponovila pri še več mladih dekletih ...

Poskusite jo najprej spoznati. Njo. Zalo. Ki je odšla. Spoznajte dekle, ki je izgubilo tiho bitko. Tisto, ki jo okolica prepogosto spregleda. Smrtonosno motnjo hranjenja.

Naj njena smrt ne bo pozabljena, naj njena smrt ne bo zaman, naj njena smrt prinese možnost drugim modrim očem, v katerih svetloba počasi ugaša.

*Zalino pismo objavljamo v celoti, s privoljenjem njenih svojcev.

Poslušajte me in govorite o meni svojim prijateljem, svojim ljubljenim in morda kdaj tudi bežnemu znancu ob kavi. Ker morda, čisto morda, nekje jočem, ker me ni tu poleg vas, da bi vam to povedala sama.

Poskusite me najprej spoznati. Mene, Zalo.

Gledam svojo fotografijo, fotografijo zlatolase deklice s sončnico v roki in trakom v laseh, ko stopam prvič skozi šolska vrata. Vesela in ponosna, zelo ponosna.

Moj najljubši predmet je bila matematika. Nenavadno, kajne? Rada sem tudi igrala klavir, in če bi ob študiju medicine imela več časa, bi ga igrala tudi kasneje. Danes pa so moje roke preslabotne, da bi zaigrala eno skladbo, eno samo skladbo.

Ampak na začetku je bilo drugače. Bila sem vesela in rada sem izzivala. Na primer, na naporne treninge sem mimo budnih oči trenerjev prinašala prepovedane sladkarije. Koliko smeha je bilo na ta račun.

Vas zanima moja trma? Ko se je Ana naučila plavati, sem zakorakala za njo v vodo, popolnoma prepričana, da lahko to naredim tudi jaz. Končalo se je pod vodo, a ne za dolgo. »Trmasta si, od malega,« so mi rekli. Plesala sem, preden sem znala dobro hoditi, in v rdečem kombinezonu, na katerem je pisalo Snow Machine, sem se na grozo vseh, ki so me poskušali v življenju varovati, spustila po črni progi, preden sem se znala na snegu zares ustaviti. Znam, hočem, sem govorila, ne glede na padce.

Moja volja je bila neomajna. Ne bom pa rekla, da mi je bila vedno izključno samo v korist.

Zdaj pa še malo o moji duši, ker drugače me ne morete poznati. Jo znam dobro skriti.

Občutljiva in mehka sem. Ne sicer na prvi pogled, vendar sem. Ampak včasih, ali pa prevečkrat, si nadenem oklep, ki me zakrije in zavaruje. Nikoli se mi ni bilo težko spopadati s telesno bolečino. Če pa me kdo prizadene, čeprav morda čisto nehote, ali pa tako čutim samo jaz v svoji občutljivi duši, se težko ubranim neznosne bolečine. Najhuje je, če je to nekdo, ki mi je blizu in ga imam rada. Zato si nadenem oklep. Mogoče sem prestroga do sebe. Ne znam reči – pa kaj, ti pač misliš drugače. Oh, ko bi le lahko. Ampak res, res potrebujem ljubezen. Biti ljubljena taka, kot sem. Mehka sredica in trd oklep. In včasih koga, ki samo popraska mojo občutljivost, grobo odrinem. Kot da bi bila v boksarskem ringu. Žal mi je, to je samo obramba.

Vedno sem vedela, kaj hočem. Sneti oklepa in pokazati svojih čustev pa nisem znala ali hotela.

Včasih pa sem si to dovolila, predvsem med ljudmi, ki mi niso bili blizu. Ko nisem imela občutka, da me njihovo mnenje lahko prizadene. Rada se spominjam svojega brucovanja. Brucovanje, kakršno pač brucovanje mora biti. Noro, mlado, polno življenja, plesa, spogledovanja. In še drugega, kar ni za bolj konservativne med vami. Tako svobodna, tako jaz. Brez oklepa. Ni bil potreben. Tako polna pričakovanj.

Rada se spominjam svojih potovanj. To je bila vedno moja strast. In svoboda. To sem bila jaz.

Rada se spominjam prvih zaljubljenosti, skrivnih poljubov, pa tudi malo manj skrivnih. Spominjam se svoje velike ljubezni. In mnogo, mnogo več.

Naj vam zdaj povem, kar sem vam hotela povedati, ko sem bila še svobodna. Ker bi rada, da bi tudi ta del mojega življenja delili z mano. In morda, v nekem drugem, svobodnem vesolju, ga boste.

Naj vas povabim v svoj svet.

Torej, vsi moji prijatelji in znanci, rada bi vse vas povabila v svoj joga studio, kot mu rečem. V bujni naravi je, v toplih krajih. Ljudje so nežni, ljubeči in čuteči. Ko vas povabim, pridite tisti, ki veste, ali pa vsaj slutite, da sta um in telo eno in da moramo negovati oba. Oh ja, seveda, joga je moja velika strast. Z njo sem se začela ukvarjati, ko sem hotela sebi in nekoč v prihodnosti tudi drugim pomagati z jogo kot medicinsko terapijo. Nekako povezati svoje zahodno medicinsko izobraževanje s starodavnimi vedami zdravljenja. Ne bom vas utrujala s podrobnostmi, vam pa priporočam.

Tiste, ki delite mojo drugo strast, bi povabila v čisto drug svet. Moja druga strast je plesanje ob drogu. Precej drugačna vadba, bolj strastna, lahko rečem. Včasih drzna. Včasih akrobatska. Morda mi pomeni največjo svobodo. In mislim, ne, celo prepričana sem, da ob tem lahko odložim svoj oklep. Biti čisto in samo jaz. In reči, briga me. Torej, tiste med vami, ki čutite to strast do svobode in imate ta pogum v sebi, bi povabila na izziv. Prepotovala sem kar nekaj sveta in se udeležila kar nekaj tečajev, tako da vam to toplo priporočam. Ta studio je v zmernem podnebju, s pogledom na gorske vršace in divje vode.

Ja, gibanje, naj bo to umirjeno izvajanje asan ali akrobatika na drogu, je moja strast. Je moja svoboda. In nikakor se ne strinjam, da bi morala imeti samo eno strast. Ljudje smo si različni, kajne? In včasih potrebujemo kozarec vode, včasih pa nas zamika čaša šampanjca.

In zdaj vas prosim, poslušajte še drugo mojo zgodbo, tisto, ki si je nisem izbrala. Ki je izbrala mene. In ki me je oropala življenja. In ki je vse vas oropala mene.

Poslušajte jo, in govorite o njej svojim prijateljem, svojim ljubljenim, svojim znancem in morda tudi komu kar tako, ob kavi. Ker to ni samo moja zgodba. Govorite jim o mojih modrih očeh, o svetlobi v njih, in o temi v njih, ki si je nisem izbrala.

Tukaj sem zdaj jaz, oropana sanj, telesa in življenja. V tišini strahu, v hrupu groze.

Jaz, moje želje, moje telo, moj svet umiramo.

Tukaj sem v bobnenju bolezni, v besu in obupu ne­pravičnosti.

Moje roke, moj obraz, moje telo, moj duh, vse je trpinčeno.

Poskušam se bojevati, a te najhujše bolezni ne pozdravijo ne dobri nameni ne ljubeči starši.

Padem. Se poberem. Spet padem. Prosim, prosim, pomagajte mi. Prosim, prosim, ne pustite me umreti. Jočem.

Na koncu izmučeno telo in um dotrpita. IN NE, TO NI MOJA IZBIRA.

Moje zgodbe si ne bi izbral nihče. In o tem govorite, o tem pišite pesmi in knjige, ob tem jočite in se jezite. Kajti moja zgodba bi se lahko končala drugače, če bi o tem govorili več, razumeli več, pomagali več. Imeli sistemsko in pravno podlago za celostno zdravljenje te smrtonosne bolezni.

In veliko je še podobnih modrih oči, ki bi potrebovale več pomoči, kot jim je na voljo.

Naj moja smrt ne bo pozabljena, naj moja smrt ne bo zaman, naj moja smrt prinese možnost drugim modrim očem, v katerih svetloba počasi ugaša.

In če vam kdo reče, samo jesti bi morala, vedite, da je to eden tistih, ki ne vedo ali pa nočejo vedeti, da moja bolezen NI IZBIRA.

GOVORITE GLASNO.

Rada sem vas imela.

Zala