Poletje je pravi čas za lovor: kako ga obirati, sušiti in uporabljati

Poletje je idealen čas za nabiranje lovorja. Če dopustujete na Primorskem ali kjerkoli v Mediteranu, boste zlahka našli grm, ki ga boste najbolj gotovo prepoznali po značilnem vonju. Ta pri grmu sicer še ni tako izrazit kot kasneje, ko je posušen, a vseeno dovolj značilen, da boste lahko prepričani, da nabirate pravo začimbo.  

Lovor je nepogrešljiv pri pripravi številnih jedi, njegove liste pa lahko uporabimo tudi za lajšanje različnih tegob, odišavljanje olj ter zaščito živil pred kuhinjskimi molji. Lovor oziroma Laurus nobilis je sredozemska zimzelena rastlina, ki na Primorskem najpogosteje raste kot grm. Lahko se razvije tudi v do dvajset metrov visoko drevo in dočaka več kot sto let.

Liste lahko sicer nabiramo vse leto, tudi pozimi, a poleti je le njegov čas. Lovor je cenjen predvsem kot začimba, zaradi dobrega prenašanja obrezovanja in oblikovanja pa ga pogosto gojimo tudi kot okrasno rastlino ali živo mejo.

Posušeni listi imajo močnejšo aromo

V kuhinji uporabljamo sveže ali posušene lovorjeve liste. Ti imajo prijeten, močan vonj ter aromatičen in nekoliko grenak okus. Posušeni listi so izrazitejši od svežih, vendar jih je priporočljivo porabiti v približno letu dni, saj postopoma izgubljajo aromo in okus.

Značilni usnjati in suličasti listi zrastejo do deset centimetrov. Na zgornji strani so temnozeleni in bleščeči, na spodnji pa svetlejši. Kadar nismo prepričani, ali je rastlina res lovor, lahko nekaj listov zmečkamo. Takoj bodo začeli oddajati prepoznaven vonj.

Od marca naprej se na grmih pojavijo drobni rumeno-beli cvetovi, združeni v socvetja. Poleti se iz njih razvijejo črni koščičasti plodovi, podobni drobnim olivam. Neposušene in nepoškodovane liste sušimo v senci, pozimi pa v notranjih prostorih, da ohranijo barvo in aromo. Če želimo preprečiti njihovo ukrivljanje, jih med sušenjem obtežimo. Nato jih shranimo v dobro zaprtih posodah. Lahko jih tudi zmeljemo in zmlete dodajamo jedem.

Obsežni lovorovi gozdovi so nekoč prekrivali velik del Sredozemlja. Foto: Shutterstock

Nepogrešljiva začimba za enolončnice in marinade

Z lovorjem začinjamo mesne in ribje marinade, školjke, pasulj, krompirjevo juho, kislo zelje, joto, golaž, paprikaš, obare in divjačinsko meso.

Posebej primeren je za ovčetino, saj prekrije njen značilni vonj. Dobro se poda tudi k fižolovi juhi in drugim enolončnicam, nepogrešljiv pa je pri vlaganju gob in kumaric ter pri pripravi žolce. Pri uporabi ne pretiravamo, saj lahko prevelika količina lovorja jedi hitro doda trpek in grenak okus. Dobro se dopolnjuje z drugimi začimbami za slane jedi.

Liste pred serviranjem odstranimo, saj so njihovi robovi ostri. Ponekod jih med kuhanjem položijo v posebno mrežico, ki jo nato skupaj z listi preprosto vzamejo iz jedi.

PREBERITE ŠE -> Zato sodobna hrana ni več tako hranljiva, kot je bila nekoč

Od kopeli in čaja do lovorovega olja

Lovorjevi listi vsebujejo različne minerale in vitamine skupine B. Kopel iz lovorjevih listov se uporablja za lajšanje težav pri revmatizmu, čaj pa proti slabosti, kašlju in vnetju grla. Uporabljajo ga tudi za spodbujanje apetita in kot pomirjevalo pri stresu.

Liste lahko namočimo v različna olja, ki jih nato uporabljamo v kulinariki ali za nego. Takšno olje pospešuje prekrvitev in razkužuje, uporablja pa se tudi pri nekaterih izpuščajih, bolečih mišicah in revmi.

Lovorjevo olje se pogosto uporablja tudi pri izdelavi parfumov, mil, sveč in likerjev.

Naravna zaščita živil pred molji

Eterično olje lovorjevih listov deluje kot naravni konzervans. Pridelovalci smokev zato med posušene sadeže dodajajo lovorjeve liste, ki delujejo antiseptično in kot insekticid.

Nekoč so jih v bolj vlažnih prostorih vstavljali tudi v knjige. Ker učinkujejo proti kuhinjskim moljem, lahko nekaj listov položimo v omare in predale, v katerih hranimo živila.

Lovor je cenjen predvsem kot začimba, zaradi dobrega prenašanja obrezovanja in oblikovanja pa ga pogosto gojimo tudi kot okrasno rastlino ali živo mejo. Foto: Shutterstock

Lovor lahko gojimo tudi v loncu

Obsežni lovorovi gozdovi so nekoč prekrivali velik del Sredozemlja, danes pa so prvinski gozdovi ohranjeni le še na Kanarskih otokih in Madeiri. Kot uporabno in okrasno rastlino so lovor razširili tudi na druge celine. Priljubljen je postal predvsem v Srednji Ameriki, za prodajo pa ga največ pridelajo v Turčiji, Italiji, Franciji, Španiji, Maroku in Mehiki. Lovor ni posebno zahtevna rastlina, zato ga lahko gojimo tudi v loncu. Paziti moramo le, da se preveč ne razraste. V hladnejših krajih ga pozimi prestavimo v zaprt in svetel prostor. Razmnožujemo ga s potaknjenci.

PREBERITE ŠE -> To domače jagodičevje je prava zakladnica zdravja, pa ga skoraj ne jemo

Simbol zmage in večnega življenja

Lovor so cenili že stari Grki, ki so z lovorovimi venci odlikovali pesnike, modrece ter zmagovalce v vojnah in pitijskih igrah v Delfih. Pri Rimljanih je lovorova vejica pomenila zmago in uspeh, z vejicami in venci pa so krasili uspešne vojaške poveljnike. Lovorju so pripisovali tudi magične lastnosti. Verjeli so, da odganja demone, čarovnice in strelo, veljal pa je tudi za simbol večnega življenja.