Neki mož je nekoč rekel Budi: »Želim si sreče.« Buda je odgovoril: »Najprej odstrani jaz, to je ego. Nato odstrani želim, to je želja. Vidiš, zdaj ti ostane le še sreča.«

Ta citat mi je bil vedno všeč, čeprav ni verodostojnih dokazov, da ga je Buda dejansko izrekel. Kroži po internetu, brez pripisa in preverbe, a v njem je nekaj, kar se zdi resnično – ne v zgodovinskem smislu, temveč v duhu. Zajame bistvo budističnega razmišljanja: kako navezanost ustvarja trpljenje, kako ego zamegli zaznavo in kako nas želja nenehno žene za nečim, kar že imamo v sebi. Ne glede na to, ali so to Budove besede ali ne, kažejo na univerzalno resnico: sreča ni nekaj, kar lovimo ali ustvarjamo, temveč nekaj, kar se razkrije, ko začnemo spuščati. In ta ideja, bolj kot katerokoli preverjeno besedilo, je vredna premisleka.

Zakaj se nam sreča izmika?

Svoje življenje preživimo v lovu za srečo. Plezamo po lestvah, kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, in brskamo po skrbno izbranih življenjih na svetlečih zaslonih. Pa vendar, bolj ko segamo po njej, bolj se zdi, da se oddaljuje. Na srečo gledamo kot na cilj, kot na napredovanje ali nakup, namesto kot na nekaj, kar tiho ostane, ko nehamo grabiti.