Obožujemo jih v omakah, a lisičke skrivajo še nekaj presenetljivega

Lisičke sodijo med najbolj cenjene užitne gobe pri nas. Pod imenom lisičke pravzaprav poznamo več sorodnih vrst, med najbolj znanimi pa je navadna lisička (Cantharellus cibarius), ki jo prepoznamo po rumenem do zlato rumenem klobuku in značilnih gubah na spodnji strani.

Rastejo v listnatih in iglastih gozdovih, pogosto v skupinah, sezona pa se lahko glede na vreme in nadmorsko višino precej razlikuje. Zlasti rade se pojavijo po obdobju dežja, ko je v tleh dovolj vlage.

Malo maščob, precej vode in zanimiva hranilna sestava

Tako kot večina svežih gob tudi lisičke vsebujejo veliko vode in imajo razmeroma nizko energijsko vrednost. Obenem vsebujejo prehranske vlaknine, nekaj beljakovin in le malo maščob.

Znanstveni pregledi njihove sestave omenjajo različne vitamine in minerale, med drugim kalij, baker, cink in železo, pa tudi karotenoide, fenolne spojine, sterole in polisaharide. Prav zaradi kombinacije teh sestavin raziskovalci lisičke preučujejo kot zanimivo funkcionalno živilo.

Posebnost nekaterih gob je tudi vitamin D. Njegova količina lahko močno niha glede na vrsto, rastišče in izpostavljenost svetlobi, raziskave pa so različne oblike vitamina D odkrile tudi v lisičkah.

Zdaj jih je polno po gozdovih. Foto: Shutterstock

Zakaj raziskovalce zanimajo njihove bioaktivne snovi

V zadnjih letih se raziskovanje lisičk ne ustavi zgolj pri njihovi hranilni vrednosti. V njih so namreč našli številne spojine, ki v laboratorijskih raziskavah kažejo antioksidativno, protivnetno in protimikrobno delovanje.

Pregled raziskav, objavljen leta 2024 v znanstveni reviji Food & Function, med drugim izpostavlja fenolne spojine, indolne derivate in druge bioaktivne sestavine. Poskusi v laboratoriju in na živalih nakazujejo več potencialnih učinkov, vendar avtorji hkrati opozarjajo, da so za jasne zaključke o vplivu uživanja lisičk na zdravje ljudi potrebne dodatne klinične raziskave.

Zato lisičk ni smiselno predstavljati kot zdravila ali »naravnega antibiotika«. Veliko bolj utemeljeno jih je vključiti v raznoliko prehrano kot hranljivo sezonsko živilo.

PREBERITE ŠE -> Ste vedeli, da tudi v Sloveniji raste »čokolada«? To je naš užitni sorodnik kakavovca

Kaj pa trditve, da pomagajo proti parazitom?

Po spletu pogosto zasledimo tudi trditev, da naj bi lisičke iz telesa odstranjevale zajedavce. Tudi znanstveni pregledi omenjajo, da so bile nekatere snovi iz lisičk raziskovane zaradi morebitnega delovanja proti parazitom.

Toda to še ne pomeni, da lahko z uživanjem lisičk zdravimo okužbo z zajedavci. Večina takšnih ugotovitev temelji na laboratorijskih poskusih in raziskavah posameznih izvlečkov, ne pa na kakovostnih kliničnih raziskavah pri ljudeh.

Če obstaja sum na okužbo s paraziti, je zato ustrezna pot zdravniška diagnostika in zdravljenje, ne samozdravljenje z gobami.

Vsebujejo tudi antioksidativne spojine

Lisičke vsebujejo karotenoide in fenolne spojine, ki sodijo med antioksidante. Ti so zanimivi zato, ker sodelujejo pri zaščiti celic pred oksidativnimi poškodbami.

Toda tudi tukaj velja podobno pravilo kot pri drugih živilih: posameznega živila ne moremo povezovati z zaščito pred določeno boleznijo. Za zdravje je pomemben celoten način prehranjevanja, ne ena sama »superhrana«.

Zdaj jih je polno po gozdovih. Foto: Shutterstock

Pri nabiranju previdnost ni odveč

Pri divjih gobah je najpomembnejše pravilo še vedno enako: nabiramo samo vrste, ki jih zanesljivo poznamo.

Če o identifikaciji nismo popolnoma prepričani, gobe ne zaužijemo. Pri določanju se ni priporočljivo zanašati zgolj na fotografije s spleta ali aplikacije za prepoznavanje gob.

Pomembno je tudi, kje jih nabiramo. Gobe lahko iz okolja kopičijo nekatere kovine in druge onesnaževalce, njihova vsebnost pa je odvisna predvsem od vrste gobe in rastišča. Zato gob ni priporočljivo nabirati ob prometnih cestah, industrijskih območjih ali na drugih potencialno onesnaženih mestih.

PREBERITE ŠE -> Kutine so izjemno zdrave, a tega dela sadeža raje ne uživajte

Kako jih najbolje shranimo

Sveže lisičke je najbolje porabiti čim prej po nabiranju ali nakupu. Pred shranjevanjem jih ne namakamo v vodi, saj jo gobe hitro vpijejo.

V hladilniku jih shranimo tako, da lahko dihajo – denimo v papirnati vrečki ali posodi, ki ni nepredušno zaprta. Pred pripravo jih očistimo s čopičem, nožem ali rahlo navlaženo krpo, močno umazane primerke pa lahko na hitro speremo.

Lisičke imajo čvrsto teksturo in značilen nekoliko poprast okus. Odlično se podajo k jajcem, testeninam in rižotam, iz njih lahko pripravimo juhe in omake, lepo pa dopolnijo tudi krompirjeve jedi.

Ker je njihov okus precej izrazit, pri pripravi pogosto ne potrebujejo veliko dodatkov – malo masla ali oljčnega olja, česen, peteršilj ali timijan je pogosto povsem dovolj.

Okusna sezonska popestritev jedilnika

Lisičke torej niso čudežno zdravilo, so pa zanimivo sezonsko živilo z nizko vsebnostjo maščob ter številnimi hranilnimi in bioaktivnimi snovmi. Novejše raziskave kažejo, da vsebujejo spojine z zanimivimi biološkimi lastnostmi, vendar bodo morali znanstveniki še ugotoviti, koliko se učinki, opaženi v laboratoriju, dejansko odražajo tudi pri ljudeh.

Za zdaj imamo zato povsem dovolj dober razlog, da jih cenimo predvsem zaradi njihovega okusa, hranilne sestave in dejstva, da nam jeseni na krožnik prinesejo enega najbolj značilnih okusov gozda.