Povejte mi, kdo je dula.

Dula je usposobljena laična (ob)porodna spremljevalka, ki ženski (pa tudi njenemu sopotniku in družini) pred in med porodom ter po njem daje čustveno, telesno in informacijsko podporo. Njeno poslanstvo se osredotoča na porodno izkušnjo ženske. Če se ta med porodom počuti varno, spoštovano, podprto, če je njena porodna izkušnja izpolnjujoča, potem jo bo porod opolnomočil in se bo uvrstil med njene prijetne spomine, kar močno vpliva na izkušnjo materinstva in na njeno izkušanje sebe kot ženske. Večinoma nas najdejo po priporočilu osebe, ki je z nami že sodelovala. Dober glas seže v deveto vas. Ta je tudi največ vreden.


Ženske moramo danes pravzaprav vse početi z nasmehom. Tudi rojevati. Bolečini se odpovedujemo, imperativ je rojevati tiho, celo orgazmirati. Kako nas to oblikuje?

Biti ženska ni lahko, sploh ne v sodobnem svetu, ki nas bombardira z nemogočimi zahtevami in pričakovanji. Nesrečna in nezadovoljna ženska je idealna potrošnica. A tako kot smo sicer drugačne, tudi pri porodu ne moremo pričakovati, da bomo vse rojevale enako. So ženske, ki od malega vedo, da v njihovi rodbini rojevajo z lahkoto. So ženske, ki jih je groza bolečine, in so ženske, ki se ne bojijo bolečine, pa vendar dvomijo o sebi in se sprašujejo, ali bodo zmogle. 

Vsaka porodna izkušnja je dobra, lepa in izpolnjujoča, če je tako doživeta. 

Tako kot medikaliziran porod določenim ženskam (še posebno tistim, pri katerih določeni posegi niso bili indicirani) povzroči travmo, osebno doživljam kot obliko nespoštovanja in nasilja tudi vztrajanje pri nasprotnem. Porodna izkušnja je spolna izkušnja, zato si bom dovolila primerjavo. Danes ni dovolj uživati v spolnem odnosu. Doživeti moraš orgazem, po možnosti verižnega, takšnega, ki traja in traja. O tem nas prepričujejo. Takšna pričakovanja in zahteve niso stvarni.

Vsaka porodna izkušnja je dobra, lepa in izpolnjujoča, če je tako doživeta. Dejstvo je, da ni dovolj, da je detece živo in zdravo. Ženska, še zlasti tista, ki izkusi fiziološki porod (ki ga večina bolje pozna kot naravni porod), na neki točki, ko je njeno telo preplavljeno s pravim hormonskim koktajlom, zapade v porodni trans, znotraj katerega doživlja bolečino drugače, kot bi jo brez takšnega hormonskega delovanja. A vlivati nerealna pričakovanja, ki zanesljivo vodijo do neizprosnih notranjih zahtev, se mi prav tako zdi oblika nasilja nad žensko. 


Sami ste profesionalno pot začeli (in jo tudi nadaljujete) z zgodbami v tujih jezikih. Ste tolmačka in prevajalka. Kateri jezik ste začeli govoriti ob spremljanju številnih dojenčkov, ki so prišli na svet?

V določenem obdobju sem večkrat tolmačila na tem strokovnem področju, zato sem opazila, da se je dotaknilo nečesa globokega v meni. Obenem mi ni bilo jasno, kaj naj bi počela, saj v sebi nisem prepoznala nekoga, ki bi se uresničeval kot babica ali porodničarka. Nekega dne so me poklicali, da bi tolmačila usposabljanje za dule. Pojma nisem imela, kaj je to. Ko sem slišala pojasnilo, sem vedela, da bo to moja pot. 

Sem. Sem to, kar ženska, kar par potrebuje. Še posebno med porodom sem večinoma tiho. Dajem prostor. Ni je močnejše govorice, kot je jezik navzočnosti. 

Kot dula sem neprimerno bolj osredotočena na žensko, ki pričakuje, ki rojeva, ki je postala mati. Ona je v središču moje pozornosti. Globoko verjamem, da doživlja ženska, ki postaja mati, eno najsilnejših preobrazb v življenju. Če tedaj pride v stik s svojo notranjo močjo, ki je naravnost osupljajoča, ko jo zagledaš pred seboj v vsej njeni mogočnosti, to vpliva na preostanek njenega življenja, to vpliva na materinstvo, partnerstvo, poklicno uresničevanje … Vsaki namreč privoščim začutiti in živeti to moč. Žal mi je vsake, ki zamudi to priložnost. Danes, ko imamo manj otrok kot včasih, je tudi možnosti, da bi to moč izkusile, manj. Priložnost izgubljena ne vrne se nobena. In res je. Še posebno mi je hudo, če je ženski z obporodno izkušnjo moč vzeta, kar se zgodi veliko pogosteje, kot bi si mislili.

Beseda dula izvira iz grščine in pomeni ženska, ki služi. Ko spremljam, govorim jezik navzočnosti. Sem. Sem to, kar ženska, kar par potrebuje. Še posebno med porodom sem večinoma tiho. Dajem prostor. Ni je močnejše govorice, kot je jezik navzočnosti. Ko lahko samo si. Brez besedičenja, brez besed, ki v sebi ne nosijo vsebine.


Opišite mi svojo najlepšo in najtežjo izkušnjo ob spremljanju poroda.

Vse izkušnje, pri katerih je bila ženska opolnomočena in podprta, pri katerih je prišla v stik z močjo, ki jo opisujem, so lepe. Morda imam srečo, a pri vseh sem to doživela. Najteže mi je, ko ženske ne morem spremljati v operacijsko sobo. Zato se je že zgodilo, da sem spremljala v Avstriji, ker se je nosečnica odločila, da bo raje šla tja na carski rez, ker je tam dula kot čustvena podpora zaželena tudi v operacijski sobi in ker je porodnica hotela imeti ob sebi osebo, s katero je stkala določeno čustveno bližino. Iskreno upam, da bodo tudi pri nas ženske in pari, ki si tega želijo, imeli možnost takšne podpore. Je pa res, da me takrat potrebuje tudi moški, ki doživlja globok čustveni pretres in mu veliko pomeni, da v tistem trenutku ne ostane prepuščen samemu sebi.