Kutine so izjemno zdrave, a tega dela sadeža raje ne uživajte
Kutina je eden tistih sadežev, ki smo jih skoraj pozabili, čeprav se z njo srečujemo pogosteje, kot si mislimo. Pravzaprav jo vsakokrat prikličemo že z besedo marmelada.
Ko sem študirala na Portugalskem, sem odkrila, da smo besedo marmelada dobili iz portugalske besede za kutino – marmelo. Portugalci so kuhan namaz iz tega sadeža namreč poimenovali marmelada, iz njihovega jezika pa se je prek francoščine in nato nemščine uveljavil tudi pri nas. Ko kopljemo še globlje po etimologiji, pa pridemo vse do grške besede za kutino melímēlon, ki v prevodu pomeni »medeno jabolko«. Kar dober opis za sadež, ko po videzu spominja na velikega križanca med jabolkom in hruško, a z neprimerljivo omamno aromo.
Na Portugalskem je kutina še vedno izjemno cenjena, podobno pa velja tudi na Balkanu, le pri nas smo jo odrinili na stran v poplavi številnih sort jabolk. Vseeno kutinovo drevo še vedno najdemo v marsikaterem slovenskem sadovnjaku, če nič drugega kot začimbo, saj ljudje kutine radi dodajajo v kompote ali iz nje kuhajo žganje. A to je le ščepec njenih moči. Kutina je namreč izredno zdrav sadež, ki se ga splača na jedilnik uvrstiti kot hruške in jabolka.
Za zgled si lahko denimo vzamemo Srbe, ki kutine za prigrizek narežejo na krhlje in jedo kar sveže, o čemer mi je pripovedovala prijateljica iz Beograda. V Srbiji je prav tako živa še ena kutinova tradicija, tam še vedno, kot njihovi predniki stoletja prej, ko niso poznali umetnih osvežilcev zraka, zrele kutine položijo v sobo ali garderobno omaro, da s svojim intenzivnim sladkim vonjem odišavijo prostor. Srbski znanstveniki so se zato pred leti lotili preučevanja arome tega sadeža in ugotovili, da tradicija ni iz trte izvita. Kutine vsebujejo namreč celo paleto hlapnih spojin, ki sestavljajo njihov značilni vonj. V sorti leskovačka iz okolice Prokuplja so na primer odkrili kompleksno mešanico hlapnih estrov, terpenov in drugih aromatičnih spojin. Med pomembnejšimi so bili etil 2-metilbutanoat, alfa-farnezen ter različni estri, ki prispevajo k sadnim aromam. Ne gre torej samo za mit, tudi znanost potrjuje, da je zrela kutina pravcati naravni parfum.
A pri kutini je vonj šele začetek zgodbe. Ta nekoliko pozabljeni sadež je prehransko zanimiv tudi zaradi vlaknin, vitamina C, kalija in predvsem številnih rastlinskih spojin, ki jih zadnja leta vse pogosteje proučujejo znanstveniki.
Kaj vse vsebuje kutina?
Kutina (Cydonia oblonga) izvira iz Kavkaza in zahodne Azije, kjer naj bi jo začeli gojiti že okoli 4000 let pred našim štetjem, pozneje pa se je razširila po Sredozemlju. Ime rodu Cydonia je povezano z antično Kidonijo na Kreti, današnjo Hanio, Stari Grki pa kutin niso cenili zgolj kot sadje, ampak so jih povezovali tudi z boginjo ljubezni in plodnosti Afrodito. Plutarh je denimo zapisal, da je atenski zakonodajalec Solon od neveste zahteval, da pred vstopom v poročno sobo zaužije kutino.
Čeprav po videzu spominja na jabolka in hruške, meso zrelih kutin praviloma nikoli ne postane tako mehko, da bi lahko v surovega kar preprosto ugriznili. Le nekaj sort je primernih za presno uživanje, druge pa so bolj kisle in trpke, vendar se jim okus izboljša s kuhanjem, zato so kutine že od nekdaj vkuhavali v namaze in sladice.
Sto gramov surove kutine ima približno 57 kilokalorij, 15 gramov ogljikovih hidratov in skoraj dva grama prehranskih vlaknin. Približno 84 odstotkov sadeža predstavlja voda, vsebuje pa tudi okoli 15 miligramov vitamina C in 197 miligramov kalija ter manjše količine železa, bakra, magnezija in vitaminov skupine B.
Kutina vsebuje tudi številne polifenole, med njimi derivate klorogenske kisline ter spojine kvercetina in kemferola. Pregled raziskav iz leta 2024 je celo ugotovil, da je bilo v kutini v nekaterih analizah skupnih fenolnih spojin približno dvakrat toliko kot v primerjanih jabolkih, njeno meso pa je izstopalo tudi po vsebnosti nekaterih derivatov klorogenske kisline.
Kutine slovijo še po pektinu, topni prehranski vlaknini, ki ima eno zelo praktično lastnost: v pravih pogojih želira. Prav zaradi njega se kutine tako lepo zgostijo v marmelade, želeje in sadne paste, zato verjetno ni naključje, da je prav ta sadež svetu dal besedo marmelada.
PREBERITE ŠE -> Kako zdrave so hruške: raziskava razkriva prednost starih sort z Balkana
Kako zdrave so kutine v resnici?
Če po spletu pobrskamo za zdravilnimi učinki kutin, bomo hitro dobili vtis, da zdravijo skoraj vse: od visokega krvnega tlaka in slabokrvnosti do raka. A veliko teh obljub je plod ljudske medicine, niso pa podprte z dovolj znanstvenimi dokazi.
Laboratorijske raziskave in poskusi na živalih res kažejo, da imajo izvlečki kutine in posamezne spojine v njej antioksidativne, protivnetne, protimikrobne ter nekatere druge zanimive biološke učinke. Posebno zanimanje vzbujajo njihovi morebitni učinki na srce in ožilje. Sistematični pregled 12 raziskav je pokazal ugodne rezultate pri krvnem tlaku, presnovi glukoze in maščob v krvi, oksidativnem stresu ter nekaterih drugih dejavnikih tveganja za srčno-žilne bolezni. Toda prav vse vključene raziskave so bile opravljene v laboratoriju ali na živalih, nobena na ljudeh.
V poskusih na podganah z visokim krvnim tlakom so denimo izvlečki plodov in listov kutine znižali krvni tlak, v drugi raziskavi pa so flavonoidi iz plodov in listov pri živalih z zvišanimi maščobami v krvi zmanjšali skupni holesterol, trigliceride in LDL-holesterol ter zvišali HDL-holesterol. Tudi pri kuncih z zvišanim holesterolom so raziskovalci z izvlečkom kutinovih listov zaznali izboljšanje lipidnega profila.
Nekoliko bližje vsakdanjemu življenju so raziskave o prebavnih težavah, saj so bile nekatere že opravljene na ljudeh. V eni je 76 nosečnic z blago do zmerno slabostjo in bruhanjem teden dni uživalo kutinov sirup ali vitamin B6; zmanjšanje simptomov je bilo izrazitejše pri kutinovem pripravku. V drugi raziskavi pri 137 nosečnicah z gastroezofagealnim refluksom je koncentrirani pripravek iz kutine po štirih tednih dosegel podobne rezultate pri glavnih simptomih kot takrat uporabljani ranitidin.
Zanimivo smer raziskovanja so odprle tudi alergije. V manjši študiji pri 43 ljudeh z alergijo na travni pelod so preizkusili nosno pršilo, pripravljeno iz kutine in limone. Po izpostavitvi alergenu so pri uporabnikih pršila izmerili boljši pretok zraka skozi nos kot pri placebu, čeprav razlika pri skupnem seštevku simptomov ni dosegla statistične značilnosti.
Izsledki so torej zanimivi in precej obetavni, vendar smo pri raziskovanju kutin še na začetku. Večina podatkov o krvnem tlaku, holesterolu in drugih srčno-žilnih učinkih izvira iz laboratorijskih in živalskih raziskav, klinične raziskave na ljudeh pa so za zdaj majhne in pogosto preizkušajo koncentrirane izvlečke ali posebne pripravke, ne preprosto uživanja sadeža. Potrebnega bo še veliko raziskovanja, preden bomo lahko govorili o dokazanih zdravilnih učinkih kutin. Glede na množico bioaktivnih snovi, ki jih vsebujejo, pa je vsekakor zanimivo spremljati, kaj vse bodo znanstveniki o tem skoraj pozabljenemu sadežu še odkrili.
Kako je kutine najboljše pripraviti in uživati?
Če imamo srečo, da naletimo na sorto z mehkejšim in manj trpkim mesom, lahko kutino narežemo na tanke krhlje in jo pojemo tudi surovo, kot to marsikje počnejo na Balkanu. Večina sort, ki jih poznamo pri nas, pa je precej trda, kisla in trpka, zato kutina svojo najboljšo plat pokaže šele s kuhanjem ali pečenjem. Takrat se meso zmehča, trpkost omili, njena intenzivna aroma pa pride še bolj do izraza.
S segrevanjem se lahko zmanjša količina nekaterih toplotno občutljivih hranil, denimo vitamina C, toda vlaknine in pektin ostanejo. Zato so pečene, dušene ali kuhane kutine brez velike količine dodanega sladkorja povsem dobra izbira. Odlične so tudi v kompotu, kjer jih pri nas pogosto kombiniramo z jabolki in hruškami, čeprav si pravzaprav zaslužijo tudi glavno vlogo. Pred pripravo je sadež dobro zdrgniti in oprati, saj je njegova lupina pri nekaterih sortah prekrita z značilnim puhom. Olupiti ga ni nujno, saj tudi lupina vsebuje vlaknine in fenolne spojine.
Kutina pa je zaradi visoke vsebnosti pektina kot ustvarjena tudi za marmelade, želeje in goste sadne paste. Preizkusite lahko tradicionalni recept za kutinov žele, ki je priljubljen v Sredozemlju in ga še danes postrežejo kot prilogo sirom. Ker za njegovo pripravo porabimo velike količine dodanega sladkorja, pa takšen žele obravnavamo kot sladico, lahko tudi kot naravne žele bombone, ne pa kot enakovreden nadomestek svežega ali kuhanega sadja.
Iz kutin lahko pripravimo tudi zelo aromatičen sadni čaj, ki ga tradicionalno uživajo predvsem na Bližnjem vzhodu. Posušene koščke sadeža prelijemo z vročo vodo in jih pustimo stati približno 10 do 20 minut, ponekod pa jih pred tem še rahlo popražijo, da postaneta okus in barva izrazitejša. Raziskave so pokazale, da takšen poparek vsebuje fenolne spojine in ima antioksidativno aktivnost. Za čaj se uporabljajo tudi kutinovi listi. Pri raziskavi njihovih polifenolov so sodelovali tudi raziskovalci Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, vendar so podatki o zdravstvenih učinkih listnega čaja za zdaj večinoma laboratorijski.
Pri uživanju kutin, tako surovih, kuhanih ali poparjenih za čaj, pa velja eno pomembno opozorilo. Previdno z njihovimi pečkami. V ljudskem zdravilstvu se še vedno pojavljajo nasveti o namakanju pečk zaradi goste sluzi, ki jih obdaja, ponekod pa celo o njihovem drobljenju in uživanju zaradi domnevnih zdravilnih učinkov. A zadeva ni tako preprosta. Res je, da namočene pečke obdaja gosta sluz, zaradi katere so jih nekoč uporabljali za pomirjanje kože in sluznic. Toda vsebujejo tudi cianogene glikozide, med njimi amigdalin. Če semena zdrobimo ali prežvečimo, se lahko pri njihovi razgradnji sprošča strupeni vodikov cianid. Količine so sicer majhne, vendar ni nobenega razloga, da bi pečke namenoma uživali ali iz njih pripravljali domača »zdravila«. Enako velja tudi za kuhanje čaja, preden meso kutin namočite, mu raje odstranite pečke.
Koliko kutin lahko pojemo in kdo naj se jih raje izogiba?
Porcija kuhane, pečene ali sveže kutine se lahko brez težav vključi v vsakodnevni jedilnik, uživanje velikih količin zaradi domnevnih zdravilnih učinkov pa nima posebnega smisla. Več vlaknin naenkrat lahko pri občutljivejših ljudeh povzroči tudi napenjanje ali druge prebavne nevšečnosti.
Posebna previdnost pri kutinah za večino zdravih ljudi ni potrebna, seveda pa se jim morajo izogibati ljudje z znano alergijo nanje. Več pozornosti zahteva predvsem oblika, v kateri kutino zaužijemo, in to velja tudi za diabetike. Ker sto gramov surovega sadeža vsebuje približno 15 gramov ogljikovih hidratov, naj osebe, ki morajo paziti na krvni sladkor, to upoštevajo pri skupnem vnosu ogljikovih hidratov.
Za diabetike je zato mnogo primernejša kuhana ali pečena kutina brez dodanega sladkorja kot klasična marmelada, žele ali močno sladkan kompot. Pri kutini namreč pogosto ni težava sadež sam, temveč sladkor, ki mu ga dodamo med pripravo. In prav v tem se skriva morda najbolj uporaben nasvet: kutine ni treba utopiti v sladkorju, da bi bila okusna. Dobro zrel sadež, nekaj toplote in njena značilna aroma naredijo že zelo veliko.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
