Kot najstnica trpela vsak mesec, sedaj spreminja medicino in žensko zdravje

Ko je bila najstnica in so bolečine postale neznosne, je Katherine Burns zlezla pod posteljo in legla na hladna lesena tla. S kalkulatorjem v roki je začela reševati naključne računske naloge, samo da bi preusmerila pozornost od občutka, kot da nevidne roke njeno maternico ožemajo kot mokro krpo. Tako se zdaj priznana znanstvenica na Univerzi v Cincinnatiju spominja začetkov bolezni, ki je oblikovala ne le njeno zasebno življenje, temveč tudi znanstveni opus – endometrioze.

V njenem otroštvu na podeželju v Pensilvaniji menstruacija, spolnost in reproduktivno zdravje niso bile dobrodošle teme pogovora, vendar so jo starši vseeno vozili od zdravnika do zdravnika, da bi našli vzrok njenih bolečin. Te so se začele občasno pojavljati pri njenih desetih ali enajstih letih, po prvi menstruaciji, tik pred njenim trinajstim rojstnim dnem pa so postale stalnica. »Rekli so, da so to zgolj bolečine, ki spremljajo odraščanje. Da je to normalno. Nič takega,« se danes spominja Katherine Burns, 47-letna raziskovalka bioloških mehanizmov bolezni in toksikologinja.

»Mene so poslali iz ordinacije, staršem pa rekli: 'Gre za psihološki izvor. Samo pozornost išče.'« Endometriozo so ji dokončno potrdili tik pred njenim enaindvajsetim rojstnim dnem, po dolgih letih, ko so številni zdravniki njene težave pripisovali psihološkim razlogom. Dobila je dokaz, da njena bolečina ni plod domišljije.

V študentskih letih so se bolečine še stopnjevale. Včasih ni mogla niti vstati iz postelje. Menstruacije so bile tako obilne, da je morala vložke z največjo vpojnostjo menjavati vsakih nekaj ur, krči so jo večkrat pripeljali na urgenco, protibolečinska zdravila pa so postala njen vsakdan. Dolgo ni vedela, da njene težave niso normalne. Šele ko so ji leta 1999 kirurško odstranili bolečo zatrdlino ob sramnici, je preiskava pokazala, da gre za endometriozo.

Bolezen, ki prizadene milijone in ostaja spregledana

Endometrioza, pri kateri tkivo, podobno maternični sluz­nici, raste zunaj maternice, prizadene približno vsako deseto žensko v rodni dobi. Povzroča močne menstruacije, kronične bolečine v medenici, boleč spolni odnos, težave z odvajanjem in pogosto neplodnost. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije z njo živi približno 190 milijonov žensk po svetu. Kljub temu je raziskovanje bolezni desetletja zaostajalo.

PREBERITE ŠE -> Poznate menstrualne letne čase? Vsaka ženska bi jih morala upoštevati

Burns je sprva študirala patobiologijo in toksikologijo, vendar jo je osebna izkušnja z endometriozo postopoma usmerila drugam. Prelomni trenutek je prišel, ko je spoznala ameriško specialistko za reproduktivno medicino Pamelo Stratton, ki je na Nacio­nalnem inštitutu za zdravje v ZDA vodila klinično raziskavo o endometriozi. Tam je prvič začutila, da nekdo bolezen jemlje resno in jo raziskuje na ravni, ki bi lahko pojasnila njene vzroke in mehanizme.

Odločila se je, da bo opustila raziskovanje jetrne presnove, s katero se je ukvarjala v okviru toksikologije, in se posvetila endometriozi. Leta 2007 je začela kot podoktorska raziskovalka delati v laboratoriju ameriškega raziskovalca Kennetha Koracha na Nacionalnem inštitutu za okoljsko zdravje, ki velja za enega vodilnih strokovnjakov za estrogenske receptorje. Kmalu je spoznala, da hormonska razlaga bolezni ni dovolj in da endometrioza verjetno temelji še na drugih, pomembnejših mehanizmih.

Vloga imunskega sistema pri nastanku bolezni

Dolga leta je prevladovalo prepričanje, da gre za predvsem hormonsko pogojeno bolezen. Estrogen naj bi spodbujal rast zunajmaterničnega tkiva, progesteron pa naj bi to rast zaviral. Toda v praksi se je pogosto izkazalo, da se žarišča na progesteron sploh ne odzovejo, zato hormonsko zdravljenje pri mnogih bolnicah ne prinese olajšanja. Burns je pri poskusih na miših opazila nekaj, zaradi česar je po­dvomila o uveljavljeni razlagi. Tudi živali z zelo nizko ravnjo estrogena in brez ključnih estrogenskih receptorjev so razvile začetne lezije. Te sicer niso rasle tako hitro, vendar so se kljub temu lahko oblikovale in obdržale. To odkritje je odprlo bistveno vprašanje: če hormoni niso tisti, ki omogočijo, da se žarišče sploh začne razvijati, kaj je tisti prvi mehanizem, ki sproži nastanek bolezni? Odgovor je našla v imunskem sistemu.

PREBERITE ŠE -> Te hrane Slovenke uživajo resnično premalo (menstruacije bi lahko bile znosnejše)

V zadnjem desetletju se je razumevanje endometrioze bistveno spremenilo. Raziskave kažejo, da imajo ženske z endometriozo izrazite motnje v delovanju imunskega sistema. Naravne celice ubijalke (NK-celice), ki v telesu uničujejo nepravilne ali tuje celice, so pri bolnicah zmanjšane in delujejo slabše, kot bi morale. Makrofagi, katerih naloga je odstranjevati ostanke odmrlega tkiva, namesto tega izločajo snovi, ki spodbujajo nastajanje novih krvnih žil in utrjujejo kronično vnetje. Tudi nevtrofilci, prve obrambne celice, ki se odzovejo, ko del maternične sluznice zaide na trebušno mreno, se pri endometriozi vedejo nenavad­no: preživijo predolgo, izločajo snovi, ki spodbujajo rast novih žil, in tvorijo mrežaste strukture, na katere se lahko tkivo maternične sluznice, ki raste zunaj maternice, oprime in lažje preživi.

Katherine Burns je pri poskusih na miših pokazala, da so prvi trije dnevi po tem, ko del maternične sluznice zaide na trebušno mreno, ključni za to, ali se bo žarišče endometrio­ze sploh obdržalo. V tem zgodnjem obdobju proces vodijo imunske celice; šele pozneje pomembnejšo vlogo prevzame estrogen, ki pospeši rast že oblikovanih žarišč. To potrjuje nekaj, kar mnoge ženske z endometriozo dobro poznajo iz lastne izkušnje: hormonsko zdravljenje pogosto ne zadostuje, ker se sploh ne dotakne imunskih procesov, ki bolezen sprožijo in ji omogočajo, da se razvije.

Ker se endometriozo še vedno najzanesljiveje potrdi z laparoskopijo, ostaja iskanje neinvazivnih diagnostičnih metod eden ključnih ciljev raziskav. Foto: Shutterstock

Nove možnosti zdravljenja

Ker se endometriozo še vedno najzanesljiveje potrdi z laparoskopijo, ostaja iskanje neinvazivnih diagnostičnih metod eden ključnih ciljev raziskav. Dolgo je veljalo, da menstrual­na kri za to ni primerna, vendar so prve študije pokazale, da vsebuje presenetljivo veliko imunoloških podatkov. Burns se je zato usmerila prav v to in začela preučevati nevtrofilce v menstrualni tekočini bolnic z endometriozo in tistih brez nje. Pokazalo se je, da se že prvi dan menstruacije v menstrualni krvi bolnic vidijo jasne razlike v imunskem odzivu. Nevtrofilci, ki so sicer prve obrambne celice imunskega sistema, imajo drugačno obliko in zgradbo kot pri zdravih ženskah: njihova jedra so bolj členjena, v citoplazmi je več drobnih mehurčkov, celice pa kažejo znake pospešenega staranja.

Čeprav za endometriozo še vedno ni zdravila, ki bi odpravilo njen vzrok, nastaja več novih pristopov, ki delujejo povsem drugače kot hormonska terapija. V ospredju so zdravila, ki ciljajo na imunski sistem in zmanjšujejo vnet­je v žariščih bolezni. Ena od teh novih terapij pri nekaterih bolnicah že kaže zmanjšanje bolečine, druga pa poskuša umiriti vnetje in brazgotinjen­je tkiva. Raziskovalci preučujejo tudi možnosti, kako okrepiti delovanje naravnih celic ubijalk (NK-celic) in spremeniti vedenje makrofagov, da ne bi več podpirali rasti žarišč, temveč pomagali odstranjevati tkivo, ki tja ne spada.

Strokovnjaki menijo, da bi prav takšni imunološki pri­stopi lahko odprli pot novi generaciji zdravljenja, ki bi poseglo v temeljne procese, zaradi katerih se bolezen sploh razvije. Kljub vse večjemu razumevanju imunskih mehanizmov endometrioze pa se klinična slika bolezni za številne ženske še vedno skoraj ne spreminja. Diagnoza pogosto zamuja več let, saj se simptomi prekrivajo z drugimi boleznimi, neinvazivnih testov še ni, številne terapije pa zgolj lajšajo bolečine. Bolnice tako pogosto krožijo med zdravniki, preden dobijo jasen odgovor, kaj se v njihovem telesu pravzaprav dogaja. Prav zato so nova spoznanja o imunskem sistemu pomembna: prvič omogočajo bolj celosten pogled na endometriozo in nakazujejo možnosti za zgodnejše odkrivanje ter razvoj pristopov, ki bi lahko presegli omejitve zgolj hormonskega zdravljenja.

Endometrioza je kompleksni proces

Raziskave zadnjih let kažejo, da endometrioza ni le hormonsko pogojena bolezen, temveč kompleksen proces, v katerem ima osrednjo vlogo imunski sistem. Prav prvi trije dnevi po tem, ko del maternične sluznice zaide na trebušno mreno, odločajo o tem, ali se bo žarišče sploh lahko obdržalo. V tem zgodnjem obdobju delovanje imunskih celic, ne hormonov, določi, ali bo tkivo preživelo, se zasidralo in začelo rasti. Pri ženskah z endometriozo so te imunske celice pogosto spremenjene: naravne celice ubijalke so manj učinkovite, makrofagi spodbujajo vnetje, nevtrofilci pa se vedejo drugače kot pri zdravih ženskah. Prav te razlike, ki jih je mogoče zaznati celo v menstrualni krvi že prvi dan menstruacije, odpirajo možnosti za nove diagnostične pristope.

Ta pogled na endometriozo pojasni tudi, zakaj hormonsko zdravljenje pri mnogih bolnicah ne deluje: ne poseže v osnovne procese, ki bolezen sprožijo. Razumevanje imunskih mehanizmov zato postaja ključno za razvoj novih terapij; takšnih, ki bi ciljale na vnetje, na napačne imunološke odzive in celice, ki žariščem omogočajo, da se zasidrajo in vztrajajo. Če se bodo raziskave nadaljevale v tej smeri, bi lahko prav razumevanje imunskega sistema prineslo preboj v zgodnejšem odkrivanju in učinkovitejšem zdravljenju endometrioze; bolezni, s katero živi na milijone žensk in ki je bila tako dolgo spregledana.

(Povzeto po članku Probing the Pain avtorice Meredith Wadman, objavljenem avgusta 2025 v reviji Science.)