Ko vas prvič doleti anafilaksija, ste prepuščeni usodi: Zakaj je v Sloveniji tako težko priti do zdravila?
Anafilaksija je huda sistemska alergijska reakcija, ki lahko prizadene dihala, prebavila, kožo, srčno-žilni sistem in zavest. Pri njej ni prostora za omahovanje, ampak je simptome treba vzeti resno, takoj ukrepati in čim prej poiskati zdravniško pomoč, sicer se lahko konča s smrtnim izidom. Povzročijo jo lahko piki žuželk, hrana ali zdravila, najbolj zaskrbljujoče pri njej pa je, da ni omejena samo na ljudi z znano alergijo. Nenadoma se lahko namreč pojavi tudi pri človeku, ki pred tem ni bil občutljiv na omenjene alergene, in to se lahko zgodi kadarkoli v življenju, pri otrocih in odraslih osebah. Prav zato je toliko bolj nevarna: ker pride hitro, ker je nepredvidljiva in ker lahko v nekaj minutah preraste v življenjsko ogrožajoče stanje.
Edino učinkovito zdravilo za anafilaksijo je adrenalin, vendar ta v Sloveniji in drugod po Evropi žal ni prosto dostopen. Adrenalinske samoaplikatorje lahko dobijo samo osebe, pri katerih je bila že prepoznana alergijska reakcija in tveganje za anafilaksijo, kar pomeni, da je človek ob prvi anafilaktični reakciji pogosto odvisen od okoliščin: kje in kdaj se reakcija zgodi, kako hitro jo prepoznamo, ali je kdo ob njem in kako daleč je zdravniška pomoč.
To je še posebej aktualno zdaj, v toplih mesecih, ko se več gibljemo v naravi, saj so med nevarnejšimi sprožilci anafilaksije prav piki kožekrilcev (čebel, os in sršenov). Kaj, če nas katera od teh žuželk piči v gorah, na sprehodu po gozdu ali v parku in pride do anafilaktične reakcije? Kaj, če smo v tistem trenutku sami? Tveganju so še bolj izpostavljeni čebelarji in ljudje, ki veliko delajo na prostem ali v neposrednem stiku z naravo: gozdarji, vrtnarji, delavci v rastlinjakih, krovci, gasilci, prodajalci sadja in zelenjave ter drugi. Kaj lahko storimo, če adrenalina nimamo pri sebi? In ali bi lahko bila adrenalinska zdravila v prihodnje dostopnejša tudi preventivno?
O teh vprašanjih so strokovnjaki spregovorili na novinarski konferenci Alergije in anafilaksija: ko lahko o izidu odločajo minute, kjer so opozorili na pomen pravočasnega prepoznavanja, pravilnega ukrepanja in širšega izobraževanja javnosti.
Alergij med otroki in odraslimi vse več
»Ne drži, da se alergije razvijejo samo v otroštvu. Alergija se lahko pojavi kadarkoli v življenju. To velja tudi za težje alergijske reakcije, kot je anafilaksija,« je opozorila izr. prof. dr. Mihaela Zidarn, dr. med., specialistka interne medicine, pnevmologije in alergologije z Univerzitetne klinike Golnik. Alergijske bolezni sicer sodijo med najpogostejše kronične zdravstvene izzive sodobnega časa, ki lahko pomembno vplivajo na kakovost življenja, in so žal vse bolj v porastu tako pri otrocih kot odraslih.
»V zadnjih desetletjih opažamo porast alergijskih bolezni, kot so atopijski dermatitis, alergijski rinitis, astma in druge oblike alergij. Vzroki so različni, imajo pa nekaj skupnih imenovalcev in deloma odražajo tudi spremembe sodobnega načina življenja,« je pojasnila asist. Tina Vesel Tajnšek, dr. med., specialistka pediatrije in alergologinja iz UKC Ljubljana ter predsednica Sekcije za pediatrično pulmologijo, alergologijo in klinično imunologijo, ki je razkrila tudi najpogostejše alergijske sprožilce.
»Pri prehranskih alergijah so pri otrocih med pogostejšimi sprožilci mleko in jajca, alergija na arašide se lahko pojavlja v vseh starostnih skupinah. Pogosti sprožilci so tudi lešniki, indijski oreščki in druge stročnice. Poznamo tudi inhalacijske alergije, pri katerih težave sprožijo alergeni, ki jih vdihavamo, na primer pelodi, pršice, plesni ali živalska dlaka. Pomemben sprožilec sistemskih alergijskih reakcij so tudi piki kožekrilcev, predvsem os, čebel in sršenov. Med zdravili so pogosti sprožilci betalaktamski antibiotiki in nesteroidni antirevmatiki,« pojasnjuje asist. Vesel Tajnšek.
PREBERITE ŠE -> To se v telesu v resnici dogaja ob alergiji na cvetni prah (in kako ublažiti simptome)
Ko alergijska reakcija postane smrtno nevarna
Alergijske reakcije v blažjih oblikah večini ljudi predstavljajo neprijetno nadlogo, skrajno resno pa je treba jemati hujše reakcije, kot je anafilaksija, ki hitro prizadene več organskih sistemov hkrati in zahteva takojšnje ukrepanje. »Pojavi se lahko pri vseh posameznikih in v vseh starostnih obdobjih, tudi če prej na določen alergen nismo bili alergični,« poudarja izr. prof. dr. Zidarn. Najpogosteje pa se pri odraslih na novo pojavijo prav alergije na pike žuželk ali zdravila.
Simptomi življenjsko ogrožajoče anafilaksije se najpogosteje razvijejo v nekaj minutah po izpostavitvi alergenu, običajno pa najpozneje v eni uri. Znaki so lahko zelo različni, zato jih ljudje včasih težko prepoznajo, in to tudi tisti, ki imajo sicer izkušnje z alergijami.
Pojavijo se lahko:
- zamašen nos,
- občutek stiskanja v vratu,
- sprememba glasu ali hripavost,
- oteženo požiranje sline,
- oteženo dihanje,
- piskanje v prsih,
- občutek pritiska v prsnem košu,
- slabost, bruhanje ali driska,
- hladen pot,
- slabost,
- motnje vida,
- občutek, da človek ne more več stati,
- izguba zavesti.
Eden najnevarnejših zapletov je padec krvnega tlaka, ki ga lahko spremljajo izrazita slabost, hladen pot, občutek, da človek ne more več stati, motnje vida, ob močnem padcu tlaka tudi izguba zavesti. Prav zato je anafilaksija urgentno stanje, pri katerem lahko o izidu odločajo minute.
Kaj storiti, če do anafilaksije pride prvič ali če nimamo zdravil?
Če adrenalina nimamo pri roki, takoj pokličemo 112, opozarja izr. prof. dr. Zidarn. »Če smo sami, nikakor ne sedemo za volan in se ne odpeljemo po pomoč. Če se nam med vožnjo stanje poslabša, lahko izgubimo zavest, kar je nevarno za nas in za druge v prometu,« poudarja specialistka alergologije in dodaja, da je dobro, da pokličemo tudi koga v bližini, da ostane z nami do prihoda pomoči.
»Pomembno je tudi, da se uležemo. Če je kdo ob nas, lahko ležimo na hrbtu z nekoliko dvignjenimi nogami. Če smo sami, je varneje, da se uležemo na bok, saj ob morebitni izgubi zavesti tako zmanjšamo nevarnost zadušitve,« še poudarja izr. prof. dr. Zidarn. Antihistaminik lahko vzamemo, če ga imamo pri sebi, vendar strokovnjaki opozarjajo, da pomaga predvsem pri blažjih alergijskih reakcijah. Čeprav so antihistaminiki v lekarnah na voljo tudi brez recepta, pa pri anafilaksiji žal niso ustrezna alternativa za adrenalin.
Zakaj adrenalina v Sloveniji ni mogoče dobiti preventivno?
Ali bodo ljudje ob prvi anafilaktični reakciji tudi v prihodnje odvisni predvsem od tega, kako hitro lahko pridejo do nujne medicinske pomoči, in ali bi lahko adrenalinska zdravila v Sloveniji kdaj postala dostopnejša, smo vprašali izr. prof. dr. Zidarn, ki nam je odgovorila, da dostop do zdravil ni vprašanje zakonodaje, temveč njihovega registracijskega statusa.
»V Evropi zdravila odobri Evropska agencija za zdravila (EMA) na podlagi kliničnih študij, ki jih izvede proizvajalec. Gre torej za strokovno-medicinski proces, ne zakonodajni. Enaka pravila veljajo v vseh evropskih državah in praviloma tudi širše. Adrenalin je bil v kliničnih študijah preučevan za uporabo pri bolnikih, ki so že doživeli anafilaksijo, zato je tudi registriran za takšne primere. To velja tako za samoinjektorje kot za nazalno obliko adrenalina, ki je v Sloveniji sicer že registrirana, vendar še ni uvrščena na listo zdravil. Izjemoma se lahko adrenalin predpiše tudi na tako imenovani beli recept, torej samoplačniško, vendar gre za redke primere, o katerih presoja izključno zdravnik.«
Ali je tako samo v Sloveniji? Se da adrenalinska zdravila morda brez recepta dobiti v kateri drugi evropski državi?
Ne. Adrenalin je dostopen samo na recept, skladno z registracijskim statusom zdravila.
Ali lahko določene tvegane poklicne skupine, denimo gozdarji ali čebelarji, dobijo adrenalin na recept, tudi samoplačniško?
Predpisovanje adrenalina je vezano na medicinsko indikacijo, ne na poklic ali izpostavljenost tveganju. To pomeni, da ga praviloma prejmejo posamezniki, pri katerih je bila že potrjena anafilaktična reakcija ali obstaja jasno prepoznano tveganje na podlagi medicinske obravnave. V posameznih primerih lahko zdravnik presodi tudi o predpisu na beli recept, vendar gre za individualno strokovno odločitev.
Kljub temu ste nedavno v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije organizirali izobraževanje o anafilaksiji za čebelarje, kjer so tečajniki lahko prejeli beli recept za adrenalin. Bo to postalo stalna praksa?
Treba je ločiti med kliničnimi študijami, ki jih izvajajo proizvajalci zdravil za namen registracije, in raziskavami, ki jih izvajajo neodvisni raziskovalci. V Sloveniji mora takšne raziskave odobriti tudi etična komisija. Tovrstno raziskavo sva izvedli skupaj s Teo Močnik, magistrico zdravstvene nege in diplomirano medicinsko sestro s specialnimi znanji s področja alergologije in klinične imunologije z Univerzitetne klinike Golnik, v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije. V okviru projekta sva čebelarje izobraževali o zgodnjem prepoznavanju anafilaksije ter pravilnem in pravočasnem ukrepanju, vključno z uporabo samoinjektorja adrenalina.
Po zaključenem izobraževanju in preverjanju znanja so nekateri udeleženci v okviru raziskave izjemoma prejeli beli recept za adrenalin. Šlo je za specifično situacijo, omogočeno v okviru raziskovalnega projekta z odobritvijo etične komisije. Raziskavo želimo nadaljevati, vendar so pred tem potrebni še določeni organizacijski in finančni koraki.
Kdaj lahko pričakujemo, da bo v Sloveniji na voljo nazalni adrenalin in zakaj je ta bolj prijazen za uporabnike kot samoinjektorski?
Čas dejanske dostopnosti nazalnega adrenalina je odvisen od dogovora med proizvajalcem in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pričakovati je, da bi lahko bil na voljo najpozneje v jesenskem obdobju. Gre za uporabniku prijaznejšo obliko aplikacije, ki lahko pomembno zmanjša zadržke pri uporabi, zlasti pri posameznikih, ki imajo strah pred injekcijami. Tudi nazalni adrenalin bo na voljo samo na recept, torej na tako imenovani zeleni recept, v okviru zdravstvenega zavarovanja.
Ali obstajajo kakšna alternativna zdravila, ki bi pri anafilaksiji pomagala podobno kot adrenalin in so v lekarnah na voljo brez recepta?
Ne. Pri anafilaksiji je učinkovito le zdravljenje z adrenalinom. Antihistaminiki niso ustrezna alternativa. Pomagajo lahko le pri blažjih alergijskih reakcijah, ne pa pri življenjsko ogrožajoči anafilaksiji. Ključno je hitro ukrepanje, torej čimprejšnja uporaba adrenalina po pojavu simptomov.
Strah pred uporabo samoaplikatorjev adrenalina
Strokovnjaki opažajo, da pomemben izziv zdravljenja anafilaksije nista samo pravilno prepoznavanje simptomov in pravočasen obisk urgence, ampak je velik problem ta, da se ljudje, ki imajo dostop do zdravila, samoaplikatorje adrenalina (ki so v obliki injekcije) bojijo uporabljati.
»Starši znake pri otrocih pogosto znajo prepoznati, večji zadržek imajo pri aplikaciji adrenalina. Skrbi jih, da bi otroka poškodovali, samoaplikator uporabili napačno ali da bi imel adrenalin neželene učinke. Ti se sicer lahko pojavijo, navadno v obliki hitrejšega bitja srca, zvišanega krvnega tlaka ali tresenja, vendar so praviloma kratkotrajni in minejo,« pojasnjuje asist. Vesel Tajnšek, ki dodaja, da se približno 10 odstotkov anafilaksij pri otrocih zgodi v vrtcu ali šoli. »Zato je pomembno, da so tudi zaposleni v teh ustanovah ustrezno pripravljeni in izobraženi. Pri anafilaksiji ni dovolj, da je adrenalin zgolj na voljo. Ljudje morajo znati prepoznati znake, pravočasno ukrepati in pravilno uporabiti samoaplikator.«
Tudi pri odraslih pacientih, ki imajo predpisan samoaplikator in ga nosijo s seboj, izr. prof. dr. Zidarn opaža, da si adrenalin pogosto aplicirajo prepozno ali sploh ne, prevečkrat pa se zgodi, da ga niti ne nosijo ob sebi, ampak ga imajo zgolj nekje v bližini, kar pa je v primeru anafilaksije mnogokrat predaleč.
Čebelaril vrsto let, lani doživel anafilaksijo
To je izkusil tudi čebelar Kristijan Rešetič, tajnik Čebelarskega društva Krka Zagradec in mentor čebelarskega krožka OŠ Stična, ki pravi, da do lanskega maja ni imel hudih reakcij na čebelje pike, ampak so bile te v mejah normale. Čebelji piki so za čebelarje nekaj, kar morajo vsako sezono vzeti v zakup, saj do njih lahko pride, tudi če dosledno nosijo zaščitno opremo. A za Rešetiča se je vse spremenilo lani, ko je anafilaksijo nenadoma doživel kar dvakrat. Prvič samoaplikatorja še ni imel pri sebi, drugič pa ga zaradi predsodkov ni uporabil.
»Takrat sem imel adrenalin že pri sebi, vendar si ga, po moško, nisem apliciral. Rekel sem si, da bom že zdržal. Danes vem, da to ni bila dobra odločitev. Sicer nimam težav z iglami, vendar uporaba samoaplikatorja za marsikoga, tudi zame, predstavlja zadržek,« pojasnjuje čebelar in dodaja, da bi bila zanj bolj preprosta rešitev aplikacija adrenalina, ki ne bi bil v obliki igle.
Nazalni adrenalin bi lahko olajšal uporabo
Nazalni adrenalin v obliki pršila, ki se ob anafilaksiji aplicira v nos, bi lahko olajšal uporabo adrenalina v kritičnih situacijah, meni stroka. »Njegova glavna prednost je, da se pri uporabi ni treba zbosti z iglo, zato bo za veliko ljudi verjetno manj zastrašujoč in lažji za uporabo. Pomembna je tudi praktičnost, saj je pri anafilaksiji ključno, da imamo adrenalin ves čas pri sebi,« pojasnjuje izr. prof. dr. Zidarn.
Dosedanje študije kažejo, da je nazalni adrenalin primerljivo učinkovit, v raziskave pa so bili vključeni tudi otroci, poudarja asist. Vesel Tajnšek. »Nazalni adrenalin bi lahko bil dobra možnost tudi pri osebah s prekomerno telesno težo ali pri osebah z določenimi oviranostmi. Ne zato, ker bi podcenjevali njihove zmožnosti, ampak zato, ker je lahko v nujni situaciji vsaka rešitev, ki je hitrejša, preprostejša in manj zastrašujoča, zelo pomembna,« še dodaja.
PREBERITE ŠE -> Vse več otrok uporablja anti-age kozmetiko, strokovnjaki svarijo pred nevarnimi posledicami
Ko pride do nevarne anafilaksije v vrtcu ali šoli
Anafilaksija je urgentno stanje, pri katerem lahko o izidu odločajo minute. Zato je ključno, da znanje ni omejeno le na zdravstvene delavce, temveč ga imajo tudi ljudje, ki so lahko prvi ob bolniku – starši, učitelji, vzgojitelji, sodelavci in drugi v bolnikovem okolju. »Iz tujine poročajo tudi o smrtnih primerih anafilaksije v vrtcih in šolah. Pogosto se šele po takšnih dogodkih pokaže, kako pomembni so jasni protokoli ukrepanja, dostopnost adrenalinskih injektorjev in redno izobraževanje zaposlenih,« izpostavlja asist. Vesel Tajnšek.
Na potrebo po boljši ureditvi področja opozarja tudi Sonja Štramec - Nemec, članica društva Imuno in soustanoviteljica Civilne iniciative za enakopravno prehrano otrok z medicinsko predpisanimi dietami. »V imenu bolnikov in njihovih družin si želimo bolj sistemske ureditve tega področja ter odprave diskriminacije, s katero se otroci z alergijami in drugimi prehranskimi omejitvami še vedno srečujejo,« pravi.
Na novinarski konferenci je Štramec - Nemec, ki je tudi mama sina z močno alergijo na arašide, spregovorila o osebni izkušnji njene družine. »Ob diagnozi alergije se življenje družine pogosto obrne na glavo. Ne gre le za prilagoditev kuhanja in obrokov, ampak tudi za vsakdan – nakupe, izlete, praznovanja, obiske, šolo, restavracije in vse situacije, kjer je v igri hrana,« pravi in razloži, da je njena družina vzpostavila jasen protokol. »V trgovini vedno preverimo deklaracijo, nato doma, pred odprtjem izdelka, še enkrat preverimo vsebnost oziroma morebitne sledi arašidov. Odločili smo se, da je na dieti celotna družina, saj je tako najbolj praktično,« pojasnjuje.
Kako je z varno prehrano za alergike v vrtcih in šolah?
Štramec - Nemec je razkrila, da so se ob sinovi diagnozi alergije soočili tudi s pomanjkanjem dostopa do varne prehrane v vrtcih in šolah. »Na težave smo začeli opozarjati pred skoraj desetimi leti, saj številni vrtci in šole dietne prehrane niso zagotavljali ali pa za to niso imeli dovolj znanja, kadra in podpore. Pomemben korak je bila vključitev delovnega mesta dietnega kuharja v sistematizacijo delovnih mest. To potrjuje, da dietna prehrana ni nekaj obrobnega, ampak zahteva posebno znanje, odgovornost in ustrezno organizacijo dela.«
Da je varna prehrana za otroke s prehranskimi alergijami v vrtcih in šolah zahtevna in odgovorna naloga, je na novinarski konferenci opozoril tudi dr. Tomaž Poredoš, univ. dipl. inž. živ. teh. in klinični dietetik z UKC Ljubljana. »Prehranske alergije so velik izziv za vrtce in šole. Otroci tam preživijo velik del dneva, zato jim morajo institucije zagotoviti varno in ustrezno prehrano. Varna prehrana ne pomeni le pravilne izbire živil, ampak tudi ustrezno pripravo, označevanje, postrežbo in preprečevanje nenamernega stika z alergenom,« pojasnjuje dr. Poredoš in dodaja, da se je tveganju težko popolnoma izogniti. »Tudi ob dobri organizaciji lahko pride do naključnega stika z alergenom, na primer zaradi sledov ali naključnih kontaminacij. Pri zelo občutljivem otroku lahko že majhna količina alergena sproži resno reakcijo.« V takšnih primerih sta dostopnost adrenalinskih zdravil ter pravočasno in pravilno ukrepanje zaposlenih v vrtcih in šolah izrednega pomena.
Kljub temu pa strokovnjaki odsvetujejo pretiravanje s preventivnimi ukrepi, ki mu podležejo nekateri zaskrbljeni starši. »Iz prehrane izločite samo tista živila, za katera je dokazano, da je otrok nanje alergičen. Vsa ostala naj ostanejo v prehrani, saj pretirano izločanje hrane brez jasnega razloga ni koristno,« opozarja dr. Poredoš. Težava nastane, ko starši že pri uvajanju hrane dojenčku izločijo preveč živil. S tem lahko nehote povečajo možnost za poznejši razvoj alergije. »Cilj ni, da z uvajanjem potencialno alergenih živil čim dlje odlašamo, ampak da jih ob pravem času in na varen način vključimo v prehrano,« dodaja.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
