Ali se sklepi razlikujejo glede na spol? Uganjujem, morda pri medenici, kjer smo ženske drugače zgrajene?

Po spolu se razlikujemo, kar zadeva kosti, a morda je za stabilnost sklepov še pomembnejša razlika glede čvrstosti vezivnega sklepnega tkiva. Dobro ste uganili, ena bistvenih razlik se kaže v osrednjem delu telesa, pri medeničnem obroču oziroma kolkih in križnici. Pri ženskah je medenica relativno širša in vezivno tkivo je bolj raztegljivo, zato je pasivna stabilnost sklepov pri njih slabša. Najpogostejše poškodbe, povezane s športom, so pri njih poškodbe kolen kot posledica slabe pasivne in aktivne sklepne stabilnosti. Skrbeti je treba, da med tekom, počepi, (po)skoki, hoji po klancu navzdol in podobnim gibanjem ohranjamo poravnavo linije gleženj–koleno–kolk v čelni ravnini. Uhajanje kolena navznoter je namreč gibalni vzorec s kvarnimi učinki.

Tendenca, ki se kaže tako pri mladih kot delovno aktivni populaciji, je sedentarnost. Te je čedalje več in ne pomeni le sedenja, temveč vse nizkointenzivne telesne dejavnosti, kot so ležanje, vožnja z avtom, gledanje televizije, uporaba elektronskih medijev. 

Nam lahko zaupate najljubšo vajo, ki jo tudi sami redno izvajate – pred vadbo ali po njej?

Izpostavil bi vajo, ki ji strokovno rečemo enonožni mrtvi dvig, poljudno morda bolj znano kot lastovka. Roke so lahko tudi ob telesu ali pa je v eni roki utež. Vaje ne zadržujemo, prehajamo iz sonožne stoje v lastovko in nazaj. To ponavljamo. Spet ne pozabimo na prej opisano poravnavo oziroma ozaveščeno gibanje, sicer lahko prej naredimo škodo, kot si koristimo.

Za starejše ljudi in vrhunske športnike so značilne poškodbe sklepov. Ali jih je res več pri mladih kot nekoč?

Nekateri dokazi o tem obstajajo. Za starostnike so značilne kronične obrabe na spodnji hrbtenici, kolkih, kolenih, medtem ko imajo profesionalni športniki predvsem mišično-skeletne akutne poškodbe, denimo natrganine mišic ali počen meniskus, pa tudi kronične preobremenitve mehkih tkiv, ki nastanejo zaradi preobremenitve. Tendenca, ki se kaže tako pri mladih kot delovno aktivni populaciji, je sedentarnost. Te je čedalje več in ne pomeni le sedenja, temveč vse nizkointenzivne telesne dejavnosti, kot so ležanje, vožnja z avtom, gledanje televizije, uporaba elektronskih medijev. Zanimivo, da je sedentarnost neodvisni dejavnik tveganja za zdravje. Torej, če mislim, da bom z uro teka dnevno izničil štirinajst ur svoje sedentarnosti, kar zadeva vpliv na zdravje, sem v zmoti.



Lahko trdimo, da se na splošno premalo gibamo, ko pa se, smo škodljivo ekstremni?

Zagotovo to pogosto drži. Po eni strani se organizirana intenzivna športna aktivnost pri mladih povečuje. Tako pri njih kot pri delovno aktivni populaciji pa se pogosto dogaja, da smo dnevno premalo telesno dejavni, ko pa smo, se vedemo nepremišljeno. Pomislite le, koliko vaših kolegov si v vsej zimi privošči le en teden rekreacije, denimo intenzivnega smučanja vsak dan po pet ur, prej pa niso štiri mesece nič migali! Temu se pridruži še učinek sodobne smučarske opreme, morda tudi čezmerne telesne mase. Takšne kombinacije dejavnikov pomenijo povečano tveganje za nastanek poškodb. Študije kažejo, da je teh zares več, a če podatek analiziramo le v skupini, ki se veliko in redno ukvarja s športom, jih je v resnici manj – glede na čas izpostavljenosti ob športnem udejstvovanju. Eden bistvenih razlogov za to je napredek stroke in tehnologije.

Poglejte, če nekdo ves dan sedi in je v upognjenem oziroma priklonjenem položaju še na kolesu ali rolerjih, bo to ustvarilo dodatno, pogosto enakovrstno obremenitev na hrbtenico, kar ni dobro. 

Kaj priporočate popolnim začetnikom, ki se želijo več gibati?

Svojim študentom rad podam primer nekoga, ki se vse življenje ni nič gibal, potem pa se nenadoma navduši nad tekom in prezre eno temeljnih načel, tj. postopnost. S tem veliko dobrega naredi za srčno-žilni in dihalni sistem, a po drugi strani pogosto uničuje mišično-skeletnega. Pred začetkom vadbe zato svetujem posvet s strokovnjakom za varno in učinkovito vadbo; kot najbolj primeren kader za ta namen bi izpostavil kineziologe.

Katere oblike manj nevarne vadbe bi posebej omenili?

Predvsem hitro hojo, tudi nordijsko hojo, pa tek na smučeh s klasično tehniko, torej z gibanjem naravnost, ne v škarjah. Kar zadeva denimo rolanje in kolesarjenje, pa je včasih že potreben strokovni razmislek od primera do primera. Poglejte, če nekdo ves dan sedi in je v upognjenem oziroma priklonjenem položaju še na kolesu ali rolerjih, bo to ustvarilo dodatno, pogosto enakovrstno obremenitev na hrbtenico, kar ni dobro.



Kaj pa plavanje?

Tudi načeloma v redu, a ljudje v osemdesetih odstotkih plavajo žabico z glavo nad gladino. Tako je precej obremenjen spodnji del hrbta, zato posploševanje, da je plavanje dobro za zdravje hrbtenice, ni ustrezno. Za ugodnejši položaj telesa med prsnim plavanjem je treba glavo potopiti. Na splošno bolj priporočam tehniko kravla ali hrbtnega plavanja.

Kako se sami spravite v pogon, kadar se vam ne ljubi migati? Kaj svetujete drugim?

Vedno se spomnim na dober občutek, ki pride po vadbi. Ne prestavljajmo je na pet minut ali dve uri pozneje, saj se je posledično vse teže lotimo. Potem ko se enkrat zalepimo pred televizijo, je konec!