ROŽNATI OKTOBER

Klinična psihologinja: Zakaj »ti si močna« ni vedno prava tolažba

Dr. Andreja Cirila Škufca Smrdel o nevidnih stiskah ob raku dojk, pritisku pozitivnega mišljenja in tem, zakaj konec zdravljenja ne pomeni konca težav.
Fotografija: Okolica predvsem opaža, da je gospa »videti dobro«, kar pa ne pomeni, da tudi funkcionira enako dobro. Zato je pomembno govoriti tudi o utrujenosti, stiskah, čeprav se komu zdi, da se ponavlja. (fotografija je simbolična) Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Okolica predvsem opaža, da je gospa »videti dobro«, kar pa ne pomeni, da tudi funkcionira enako dobro. Zato je pomembno govoriti tudi o utrujenosti, stiskah, čeprav se komu zdi, da se ponavlja. (fotografija je simbolična) Foto: Shutterstock

Premagovanje raka dojk ni le medicinska pot, ampak tudi psihološki proces. Diagnoza prinese šok, strah in negotovost, zdravljenje številne spremembe in prilagajanje, po njegovem koncu pa se lahko pojavijo nove stiske – utrujenost, težave s spanjem in pozornostjo ter strah pred ponovitvijo, ki so marsikdaj zunaj nevidne, a še kako resnične. O psihološkem vidiku raka dojk – o tem, kaj se dogaja v ženski po diagnozi, kako se spoprijema z zdravljenjem in njegovimi posledicami ter kako se postopoma vrača k sebi in vsakdanjemu življenju – smo se pogovarjali z dr. Andrejo Cirilo Škufca Smrdel, klinično psihologinjo z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.

Diagnoza rak dojk je za žensko velik pretres. Njeno življenje se v trenutku spremeni. Kaj se takrat dogaja v njej in kako to, da je lahko prvi odziv tako zelo različen – od šoka in strahu do zanikanja ali celo občutka, da ne čuti ničesar?

Gospe prve odzive pogosto opisujejo kot šok, občutek, da se to res ne dogaja, prav tako omenjajo prvo jutranjo misel, da se to res dogaja njim. Dodaten izziv pri spoprijemanju je, da morda ne občutijo zdrav­stvenih težav, morda tudi zatrdline v dojki ne, in se počutijo dobro. To še povečuje razkorak med informacijami, ki jih dobijo iz izvidov, in tem, kar dejansko občutijo v svojem telesu. To je lahko zelo težko sprejeti.

Spoprijemanje z diagnozo se lahko začne že ob sumu na bolezen. Že samo misel »Kaj pa, če je rak?« lahko sproži odziv in dolgotrajno obdobje stresa, posebno če diagnostični postopki trajajo dlje časa oziroma prve preiskave ne dajo jasnih rezultatov. Imamo tudi gospe, ki po službi spotoma opravijo presejalni pregled v programu Dora, potem pa je velik šok, ko jih čez nekaj dni zaradi zaznanih sprememb pokličejo na dodatne preiskave.

Diagnozi sledijo nadaljnje preiskave. Vsak nov izvid lahko pomeni za bolnico slabo novico; in zanjo je slaba novica lahko katerakoli novica, denimo začetek kemoterapije ali izguba las. To prvo obdobje je običajno zelo intenzivno, polno močnih čustev in misli, ki se lahko hitro spreminjajo.

Čakanje na začetek zdravljenja in odločanje o nadaljnjih korakih je eno najtežjih obdobij. V tem času je pomembno, da bolnice dobijo toliko informacij o bolezni in zdravljenju, kolikor jih za spoprijemanje potrebujejo, in se o njej pogovorijo z najbližjimi. Ženske so zelo različne tudi v tem, v kak­šnem tempu in v kolikšnem obsegu o bolezni povedo širšemu socialnemu okolju. Obveščanje drugih prilagodijo svojim potrebam.

Pri obvladovanju stisk v tem obdobju se posameznica najprej obrne na svoje vire in svoje najbližje. Velikokrat klinični psiholog ni prvi naslov, razen ob morebitnih drugih obremenjujočih okoliščinah. Gospe v tem času največkrat poiščejo pomoč zaradi dilem pri odločanju glede zdravljenja ali stiske, kako novico sporočiti ranljivim družinskim članom, kot so otroci ali ostareli starši. Pomembno je, da imajo podporo in da se o svojih čustvih lahko pogovarjajo z nekom, ki jih razume in sprejema.

Klinična psihologinja dr. Andreja Cirila Škufca Smrdel. Foto: osebni arhiv
Klinična psihologinja dr. Andreja Cirila Škufca Smrdel. Foto: osebni arhiv

Ko se začne zdravljenje, se pozornost pogosto usmeri predvsem v medicinski del bolezni. Kaj pa se v tem času in tudi po zdravljenju dogaja na čustveni in psihološki ravni?

Mnoge gospe povedo, da čutijo olajšanje, ko se začne zdravljenje, saj jim načrt tega daje strukturo in občutek nadzora nad neželenimi učinki in vsakodnevnim življenjem. Za opis strukturiranosti zdravljenja uporabljajo različne pri­spodobe, denimo kalup ali mehurček, ki smo ga usvojili med epidemijo covida-19 in ki daje občutek varnosti in gotovosti.

Potem se zgodi, da pridejo do četrte kemoterapije in rečejo: »Ravno sem se navadila … Zdaj bo pa drugače ...« Vsaka sprememba v zdravljenju, denimo sprememba kemoterapije, namreč prinese novo negotovost in stisko. To se lahko ponavlja vse do konca zdravljenja.

Tudi obdobje po koncu zdravljenja je zelo ranljivo. Neželeni učinki namreč vztrajajo. Marsikatera ženska v tem času že ugotovi in sprejema, da ne bo popolnoma enaka, kot je bila pred rakom. Ob tem se je treba vrniti v socialno in poklicno življenje, ampak na drugačen način, ker posledice še vedno vztrajajo.

Po zdravljenju postanejo glasnejše tudi misli: »Kaj pa, če?« Pojavljajo se že prej, ampak takrat se veliko gospa zateče k pomirjajočim mislim: »Zdravim se.« Po končanem zdravljenju pa te skrbi, kljub denimo hormonski terapiji, lahko postajajo glasnejše.

PREBERITE ŠE -> Tjaša Marolt: V začetku zdravljenja je šlo samo za zbiranje moči med eno in drugo kemoterapijo

Pri zdravljenju raka dojk se ženska ne sooča le z boleznijo, ampak se njeno telo pogosto zelo spremeni. Kako pomembno je za duševno počutje, da lahko žaluje tudi za podobo svojega telesa, kakšno je bilo pred boleznijo?

Vsaka telesna sprememba, ki je povezana z boleznijo, je izguba. Z vsako izgubo v življenju se je treba spoprijeti. Normalna in pričakovana je stiska ob spremembi dojke ali izgubi las. Včasih lahko na samopodobo in čustveno stanje bolnice močno vpliva že zgolj pika oz. tetovaža, ki je na telesu zarisana zaradi radioterapije. Spominjam se gospe, ki je v skupini dejala: »Vsakič, ko vidim to piko, mi gre skozi glavo misel: zaznamovana.« Čez teden dni je druga gospa rekla: »Cel teden sem o tem razmišljala.« In dodala: »Meni ta pika pomeni, da če sem dala to čez, bom pa še kaj drugega v življenju.« Vidite, kako različno lahko ženske doživljajo telesno spremembo in kako lahko majhna pika nosi različen pomen ter s seboj potegne vrsto doživljanj in vedenj. Ena pika.

Eden vidnih stranskih učinkov nekaterih zdravljenj je izpadanje las. Izguba las sama po sebi ni nevarna za zdravje, vendar je lahko čustveno zelo boleča. Zakaj ima tako velik psihološki učinek in ali se je mogoče nanj pripraviti?

Izguba las je v resnici tako velika stiska, da se ženske lahko odločijo za zdravljenje, ki je manj učinkovito, vendar ni povezano z izgubo las. Izguba las se zdi zdravstvenim delavcem normalna, na splošno za človeka pa pač ni. In tudi to, da ve, da bodo zrasli nazaj, ne spremeni bistveno doživljanja. V tistem trenutku mu je težko. Pomembno je, da zato tudi zdravstveni delavci ohranimo občutek, da je nekaj lahko normalno in pričakovano, ampak je za človeka še vedno izjemno težko.

Ena od stvari pri izgubi las je ta, da naredi bolezen vidno. Posebno ko gospa prejme diagnozo in ima predoperativno kemoterapijo. Ne glede na to, s kakšnim tempom je pripravljena povedati za bolezen social­nemu okolju, je njeno bolezen mogoče videti, ker izgubi lase. Vidna je tudi njej sami.

Pri izgubi las je pomembno raziskati možnosti – iti z bližnjim pogledat lasulje, se odločiti za lasuljo, kapico ali karkoli drugega. Nekaterim pomaga, da se vnaprej postrižejo, da so lasje, ko začnejo izpadati, krajši in jih ni toliko na blazini, glavniku, v kadi ... Druge gospe so se takoj po začetku kemoterapije pobrile, ker so presodile, da jim bo tako lažje. Tukaj ni prav ali narobe. Vsaka se sama odloči, kako bo ravnala.

Opozorila bi še na en vidik, namreč, pri komunikaciji o spoprijemanju z izgubo las ne smemo spregledati otrok – tudi tega, kako bi želeli, da gre mama ven iz hiše. Več žensk namreč pove, da doma ni problem »gola glava«, da je bilo vsem družinskim članom sprejemljivo, da je bila brez lasulje, da pa so otroci želeli, da gre v vrtec ali šolo z lasuljo. Za tem sta lahko dva razloga: otrok lahko ščiti sebe ali svojo mamo. Pomembno je, da se ženske o tem pogovarjajo tudi z otrokom in preverijo, kaj bi si želel.

PREBERITE ŠE -> Psihodinamska psihoterapevtka: Jeza nam lahko pomaga postaviti meje. Zakaj jo potem potlačimo?

Družina, partner, prijatelji in drugi bližnji so zelo pomembni pri soočanju z boleznijo. Kaj ženska od njih potrebuje, da se ne počuti kot bolnica, ampak še zmeraj celovita oseba?

Socialna podpora, zlasti partnerja in družinskih članov, je eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov. Vsak varovalni dejavnik pa je lahko tudi dejavnik tveganja. Včasih partner podpore ne zmore ali v življenju ženske ni prisoten, zato je enako pomembno poiskati bližnje tudi med drugimi ljudmi.

V različnih obdobjih bolezni ženska potrebuje različne stvari. Podpora je lahko praktična – pomoč pri gospodinjstvu in skrbi za otroke –, informacijska – zbiranje informacij o bolezni in zdravljenju – in čustvena. To pomeni sprejemanje in podpiranje bolnice v njenem čustvenem stanju – da bližnji zmore vztrajati in ohranjati upanje tudi takrat, ko bolnica sama morda dvomi, ter da obenem sprejme njena čustva strahu, žalosti in jeze. Odziv naj ne bo vedno: »Ti si močna. Ti si pozitivna.« Pomembno je, da se je mogoče pogovarjati tudi o negativnih čustvih, da so slišana in sprejeta ter da se jih ne poskuša takoj reševati ali zanikati z besedami: »Nikar tako ne razmišljaj.«

Velikokrat je tako, da je čustveni del v resnici najtežji, saj so različna obdobja bolezni zelo obremenjujoča tudi za partnerje oziroma domače. Ena od gospa mi je denimo rekla: »Partner zvečer ob otroku zaspi v postelji, tako je izčrpan.« Tudi časa, namenjenega partnerstvu, lahko tako po­stopoma zmanjka. Pomembno je, da smo ves čas nekoliko pozorni tudi na to.

Še en pomemben del je, na katerega bi spomnila, in sicer da so tudi partnerji v svojih stiskah. Včasih so odzivi, kot sta »Ti si močna« in »Ti si pozitivna«, pravzaprav odzivi na lastno stisko, ki se še stopnjuje ob stiski ženske.

Ob zdravljenju in posebno po končanem zdravljenju, ko okolica pogosto meni, da je najtežje že mimo, se veliko govori o tem, da je treba ostati močan, pozitiven in optimističen. Ali lahko takšen pritisk ženski tudi škodi? Najbrž je povsem »dovoljeno« pri postop­nem vračanju k sebi imeti slab dan, biti prestrašena, jezna ali žalostna?

Dve pomembni zadevi ste izpostavili – pričakovanja socialnega okolja po končanem zdravljenju in pričakovanja po pozitivnem razmiš­ljanju.

Omenila sem partnerja, lahko so tudi drugi družinski člani, ki po končanem zdrav­ljenju upajo, da bo doma spet tako, kot je bilo prej. Enako velja za širše socialno okolje. Ženska se vrne v službo in od nje se pričakuje, da bo nadaljevala tam, kjer je končala pred boleznijo. Zanka je v tem, da so številne posledice zdravljenja navzven povsem nevidne. Utrujenost se ne vidi. Prav tako ne težave s pozornostjo. Tudi to, da je noč manj kakovostna in se gospa zjutraj zbudi nenaspana, navzven ni vidno. Okolica predvsem opaža, da je gospa »videti dobro«, kar pa ne pomeni, da tudi funkcionira enako dobro. Zato je pomembno govoriti tudi o utrujenosti, stiskah, čeprav se komu zdi, da se ponavlja.

Pozitivna naravnanost je seveda dobrodošla, saj pomaga obvladovati vse obremenitve, ki jih pred bolnico in njene bližnje po­stavljata bolezen in zdravljenje. Manj pa pomaga pričakovanje, da bo posameznica ves čas izključno pozitivna. »Tiranija pozitivnega mišljenja« pa se ne začne po končanem zdrav­ljenju, temveč že ob diagnozi. Velikokrat citiram gospo, ki je v intervjuju delila svojo izkušnjo. Ko je dobila besedilo v avtorizacijo, je izbrisala del, v katerem je opisovala, kako se je vsak večer pred kemoterapijo zaklenila v kopalnico in jokala na tleh. Na vprašanje, zakaj, je odgovorila: »Zato da otroci ne bi brali.« Nato pa je dodala: »Kaj bi nekdo, ki se danes zdravi, imel od tega?«

Hudo mi je bilo. Kajti nekdo, ki se danes zdravi, bi od tega nekaj imel – da nasmejana gospa z naslovnice pove, kako težko ji je bilo med zdravljenjem. Pretiran poudarek na pozitivnosti lahko namreč dodatno obremeni bolnice, ki se počutijo slabo in v tistem trenutku težko razmiš­ljajo in doživljajo samo pozitivno.

Kaj lahko ženska naredi, ko zaradi utrujenosti, ki ste jo omenili med nevidnimi posledicami zdravljenja, težko opravlja vsakodnevne obveznosti in se mora naučiti sprejeti, da trenutno ne zmore vsega, kar je zmogla pred boleznijo?

Kronična utrujenost spremlja veliko ljudi po zdravljenju raka. Eden prvih ukrepov je redna telesna aktivnost. Zelo pomembno pa je uravnavanje aktivnosti, kar pomeni razporejati obveznosti tako, da jih ni preveč. Pomembni so tudi redni odmori. Posebno ženske imamo navado reči: »Samo to še postorim ...« Zelo priporočljivo je, da takrat, ko začutimo utrujenost, naredimo kratek odmor, potem pa se vrnemo k aktivnosti. To je lahko več vredno kot dve uri ležanja po kosilu.

To so vedenjske strategije – nekaj, kar lahko spremenimo v svojem vedenju, da se lažje spoprijemamo z utrujenostjo. Zamislimo si, da je utrujenost kot val: gremo z njo, ko je večja, in ko je manjša, malo pospešimo tempo. Ves čas pa ostajamo aktivni.

Kronična utrujenost je povezana tudi z manjšo zmožnostjo funkcioniranja. Ta zamaje številne vzorce doživljanja in vedenja, pogosto s področja storilnosti in perfekcionizma. Gospe se vedno znova izprašujejo, kdaj je dovolj dobro, koliko aktivnosti je dovolj, katere so priori­teta. Prav tako se lahko izzovejo prepričanja glede prositi in prejeti pomoč, biti na razpolago, včasih pa tudi osnovna prepričanja o sebi, o svoji lastni vrednosti, še posebno če je ta zelo povezana s storilnostjo.

Večkrat poudarjate, da mora ženska razumeti svojo bolezen in zdravljenje. Zakaj je to tako pomembno, zlasti pri dolgotrajnih terapijah, denimo, hormonskih?

Na eni strani tehtnice imamo, če se tako izrazim, zelo konkretne stranske učinke, ki lahko močno vplivajo na kakovost življenja, na drugi pa večjo statistično verjetnost, da bo ženska ostala zdrava oziroma ne bo imela težav z boleznijo. Razhajanje med verjetnostjo dobrobiti in vsem, kar doživlja tukaj in zdaj – denimo zaradi hormonske terapije ne spi ali ima vročinske oblive –, je vsak dan težko obvladovati.

Informacije so temelj, na katerem se ne nazadnje da zgraditi in vzdrževati tudi motivacijo, da ženske vztrajajo pri jemanju terapije.

Dovolite še vprašanje, kako lahko vsaka bolnica prepozna, kaj je normalen odziv na diagnozo in zdravljenje in kdaj je duševna stiska tako velika, da potrebuje strokovno pomoč.

Veliko bolnic zmore s svojimi lastnimi strategijami spoprijemanja in ob podpori bližnjih ter zdrav­stvenega osebja ustrezno obvladovati stiske, ki spremljajo bolezen in dolgotrajno zdravljenje. Kadar pa je stiska pregloboka, traja predolgo in predvsem ovira funkcioniranje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. To ni znak šibkosti ali manj učinkovitega spoprijemanja z boleznijo, saj sprejeti pomoč pomeni iti »po moč«.

Intervju je bil prvotno objavljen v Novicah Združenja Europa Donna Slovenija, številka 107, oktober 2026.

Preberite še:

V prodaji