Gobarite? Poglejte, kakšna sezona se obeta (in kotički, kjer bo gob največ)
Letošnje poletje z nestanovitnim vremenom marsikomu ni po godu, a izdatne padavine v preteklih tednih so ustvarile idealne pogoje za gobarjenje, tako da je pred nami ena najboljših poletnih gobarskih sezon v zadnjih letih.
Glive za svojo rast in razvoj nadzemnih »razmnoževalnih« delov (čemur pravimo goba) namreč potrebujejo vlago in temperature nad 15 stopinj Celzija, zato je trenutna klima kot naročena za nabiranje gob.
Če ste se minula dva vikenda že kaj potikali po slovenskih gozdovih, ste nanje najverjetneje že naleteli, a brez skrbi, to je šele začetek, saj dolgoročne vremenske napovedi kažejo, da se nam do jeseni obeta še kar nekaj deževnih dni in visokih temperatur, zato lahko pričakujemo, da bo tokratna gobarska sezona z nami radodarna vse do sredine septembra, morda celo do oktobra.
Katere gobe nabirati?
Slovenija je z gobami zelo bogata država, saj pri nas raste več kot 5000 različnih vrst gliv, od tega več kot 1000 užitnih. Izmed teh gobarski strokovnjaki sicer prisegajo na le okoli 100 vrst, saj pravijo, da ostale kljub užitnosti nimajo bistvene kulinarične vrednosti.
Med najbolj priljubljene gobe, ki jih lahko pri nas naberemo v naravi in jih večina pozna, še vedno spadajo jurčki, lisičke in marele (oz. dežnikarice), pa tudi turki in golobice – slednje so lahko nevarne, saj je nekaj vrst golobic užitnih, nekaj pa neužitnih, zato jih raje ne nabirajte, če jih med seboj ne znate ločiti.
Jurčki oz. jesenski gobani veljajo za kralje gob. Rastejo v mešanih in iglastih gozdovih, zlasti po močnih deževjih, največ pa jih najdemo v višjih legah. Jurčki so cenjeni zaradi svoje prijetne arome in edinstvenega okusa, manj ljudi pa ve, da so tudi izjemno zdravi. Zakaj, si lahko preberete TUKAJ.
Lisičke uspevajo pod bukvami in smrekami, pogosto pa jih na enem mestu najdemo veliko, saj rade rastejo v skupinah. Imajo nežnejšo aromo kot jurčki in so cenjene zaradi svojega okusa, ki še posebej popestri rižote. Tudi lisičke so zelo zdrave, saj vsebujejo veliko vitaminov in mineralov ter imajo izredno poseben učinek na telo, preberite, kakšen, TUKAJ.
Marel ali dežnikaric ne bomo našli globoko v gozdu, ampak rastejo na gozdnih jasah, gozdnih robovih in travnikih. Ljudje jih najpogosteje uživajo panirane in ocvrte, vendar obstajajo tudi drugi okusni načini priprave, ki so manj znani (denimo v paradižnikovi omaki s testeninami). Pri marelah je pomembno, da gobo razpoznamo od vznožja do vrha, saj je to goba, ki jo laiki hitro zamenjajo za strupene dežničke in celo za smrtno strupeno zeleno mušnico. Preberite, kako dežnikarice ločimo od drugih vrst in tudi, zakaj so tako zdrave, TUKAJ.
Kje so najboljši kotički za nabiranje gob v Sloveniji?
Ker smo ljudje žal znani po svoji objestnosti, gobarji neradi javno razkrivajo področja, kjer rastejo gobe. Ne gre toliko za nevoščljivo tekmovalnost, ampak bolj za to, da se zavarujejo rastišča gob, ki se s človeškimi posegi v naravo vsako leto bolj krčijo. Preden se torej podate v gobe, upoštevajte zlato pravilo, da je človek v gozdu na obisku, zato naj se tam vede temu primerno.
Ne uničujte narave, ne brcajte gob, ne puščajte za seboj smeti in ne nabirajte gob, za katere niste prepričani, da so užitne, četudi iz radovednosti (slednje je lahko nevarno za zdravje, saj je pri nekaterih neužitnih goba za alergične reakcije ali slabost dovolj že, da se jih dotaknemo in se nato z isto roko pomencamo po očeh, nosu ali okoli ust).
Če ste našli rastišče užitnih gob, bodite pri nabiranju zmerni. Nikoli ne naberite vseh (nikakor pa ne več kot dva kilograma na osebo, kot pravi zakon), preden jih položite v košaro, pa jih očistite tam, kjer ste jih našli, saj s tem poskrbite, da trosi gobe ostanejo na zanjo ugodnem rastišču.
Enak razlog velja za uporabo košare namesto plastične vrečke, saj pletena košara omogoča širjenje trosov med hojo po gozdu, kar pomeni, da se bo goba lahko še naprej razmnoževala, medtem ko plastična vrečka gobo zaduši in lahko celo povzroči razrast naravno prisotnih bakterij in plesni, zaradi česar se lahko nato s tako gobo, čeprav užitno, zastrupimo.
Po poročilih lokalnih gobarskih društev se zanimivi predeli za nabiranje trenutno najdejo povsod po Sloveniji.
Na Notranjskem so znana rastišča na Bloški planoti in v Loški dolini, kjer v bukovih in smrekovih gozdovih uspevajo jurčki in lisičke. Obe vrsti in marele najdete tudi na Gorenjskem (na Pokljuki, Jelovici, Bledu in okolici) in na Štajerskem, predvsem na Pohorju. V Prekmurju (predvsem na Goričkem in v okolici Murske Sobote) pa poleg teh treh rastejo tudi golobice in kukmake.
Izredno bogati z gobami pri nas so Kočevski gozdovi, tam uspevajo jurčki in turki, vendar bodite pri nabiranju na tem področju previdni, saj obstaja velika nevarnost, da naletite na medveda.
Gobe lahko nabirate tudi na Primorskem, območja z glivam ugodno mikroklimo so na Trnovskem gozdu, Krasu in Nanosu, kjer boste našli specialiteto črno trobento ter marele in lisičke, vendar pri slednjih previdno.
V Istri namreč raste strupena goba oljkov livkar, ki po videzu zelo spominja na lisičko in jo nabiralci pogosto zamenjajo zanjo. Od lisičke se razlikuje po temnejšem klobuku in bolj izrazitih lističih pod klobukom, ima pa tudi drugačen vonj. Medtem ko lisičke izrazito dišijo po marelicah, oljkov livkar tega vonja nima.
Če niste prepričani, za katero gobo gre, lahko oljkovega livkarja prepoznate tudi po bioluminiscenci, to je lastnost določenih gob, da svetijo v temi. Za ta eksperiment vam ni treba čakati, da pade noč, ampak si lahko pomagate kar z UV lučko. Če jo boste usmerili na gobo, ki je videti kot lisička, in bo zasvetila, je pred vami oljkov livkar, vsebuje namreč snov luciferin, ki povzroča bioluminiscenco.
PREBERITE ŠE -> Za en dan v Maribor: kje jesti, kje piti in kaj si ogledati
Katerih gob ne smemo nabirati?
Odgovor se zdi samoumeven – strupenih! Že res, da nekatere povzročijo le izjemno zoprne simptome zastrupitve in od njih ne boste nujno umrli, če poiščete zdravniško pomoč, a naj vam to ne bo povabilo na rusko ruleto. V Sloveniji namreč uspeva kar 20 smrtno strupenih gliv – torej takšnih, ki vsebujejo strupe, ki na organizem delujejo tako počasi, da je pogosto, ko se pojavijo simptomi zastrupitve, že prepozno za ukrepanje, saj so vitalni telesni organi poškodovani do te mere, da se jih ne da pozdraviti in človek kljub obisku bolnišnice umre.
Med smrtno strupene gobe, ki rastejo v Sloveniji, sodijo: zelena mušnica (ki je sicer dobrega okusa in zanjo poznamo protistrup, a je prav zaradi zapoznelega delovanja, simptome zastrupitve ljudje opazijo šele po 48 urah, smrtno nevarna in mnogo bolj strupena kot rdeča mušnica), koničasta mušnica in pomladanska mušnica, obrobljena kučmica ter najlepša koprenka in poljska koprenka (slednja je sploh izredno nevarna, saj se simptomi zastrupitve z njo pojavijo šele tri tedne po uživanju, tako da nesrečnik, ki jo je jedel, takrat niti ne ve več, kaj je razlog slabega počutja in umre povsem nepričakovano).
Pri razločevanju užitnih gob od strupenih bodite vedno skrajno previdni. Gobarji svarijo, da se ne zanašajte samo na okus ali na pogost laični izgovor, da je bila goba naglodana od živali, zato mora biti potemtakem užitna. Niso vse gobe, ki ne pečejo, užitne, živali (sploh polži) pa imajo v organizmu povsem druge prebavne encime kot človek, zato lahko kakšno strupeno gobo brez težav prebavijo, medtem ko je mi ne.
Problematična je tudi onesnaženost užitnih gob, saj glive delujejo kot naravni filter in lahko iz okolja počrpajo veliko zdravju škodljivih snovi. Gob tako nikoli ne nabirajte na onesnaženih območjih, ob cestah, smetiščih ali ob kemijskih odpadih, izogibajte pa se tudi nabiranju kostanjevk, cigančkov, ježkov in modrolistnih golobic, saj so te gobe znane po tem, da nase vežejo radioaktivne snovi. V Sloveniji so še zdaj, štiri desetletja po katastrofi v Černobilu, v teh gobah povečane vsebnosti radioaktivnih snovi.
Poleg strupenih gob so problematične tudi pogojno užitne vrste gob, ki lahko povzročijo zastrupitev, če niso pravilno pripravljene. Enako pa velja tudi za užitne gobe (celo jurčke in marele), če jih uživamo v prevelikih količinah, v kombinaciji s preveč maščobe ali alkohola ali surove.
Strokovnjaki svetujejo, da je obrok gob enkrat na teden povsem dovolj, če jih uporabljamo kot začimbo (kakor bi jih tudi morali), pa so lahko na jedilniku tudi pogosteje.
Poskrbite, da jih boste pred uživanjem vedno termično dobro obdelali (s kuhanjem, pečenjem ali blanširanjem), skuhanih nikoli ne pogrevajte, če jih imate preveč in jih že morate shraniti, pa je najbolj način sušenje v sušilnikih, saj na ta način ohranijo največ okusa in zdržijo najdlje, za uporabo pa jih preprosto namočimo v vodi ali jih dodamo jedi med kuhanjem.
Priljubljeno je tudi vlaganje določenih vrst gob, vendar na ta način izgubijo svoj pristni okus, polaganje svežih gob neposredno v zamrzovalno skrinjo pa se odsvetuje, saj zamrzovanje ne zaustavi razkroja gob, zato je pred zamrzovanjem nujno, da gobe blanširamo in tako odstranimo naravno prisotne bakterije in plesni.
Kaj pa bolj redke vrste gob?
Če poznate samo jurčke, lisičke in marele, pa bi radi svoje znanje o gobah razširili, je najboljši način, da se naučite prepoznati nove vrste, da se včlanite v lokalno gobarsko društvo, najboljše informacije namreč dobite v živo, ne iz priročnikov in slik (te so lahko včasih celo zavajajoče).
Priznani slovenski gobarji so nam pred časom razkrili tudi manj znane vrste gob, ki rastejo v Sloveniji, več o teh si lahko preberete TUKAJ.
Ko se boste podali v gobe, pa ne pozabite, da pri nas uspeva kar 111 ogroženih vrst, ki so vključene na rdeči seznam gliv Slovenije, od tega je 41 zavarovanih, kar pomeni, da lahko zanje dobite kazen, če jih naberete. Ena takšnih gob je denimo resasti bradovec, ki je videti kot čudovita skulptura, poleg tega pa je tudi izredno zdrav in okusen (nadomesti lahko meso), vendar ga najdemo samo v neobljudenih pragozdovih.
Če vas kljub zavarovanosti daje radovednost, kakšnega okusa je in bi radi želi njegove zdravilne učinke na telo, k sreči obstaja kompromis, ki ne škodi populaciji v naravi.
Ker je resasti bradovec saprofitna goba oziroma trohnilka, ki se hrani s celulozo in raste na lesu ali razpadajoči žagovini, slami ali žitu, ga je mogoče gojiti tudi doma. V ljubljanski urbani gobji farmi Gobnjak lahko kupite micelij zanj ali paket za gojenje, ki je primeren za začetnike.
Poleg tega v Gobnjaku najdete tudi micelije za gojenje bukovih ostrigarjev, šitak in svetlikavih pološčenk. Bukovi ostrigarji so izredno okusni in še posebej dobri za zniževanje holesterola, več o njihovih učinkih si lahko preberete TUKAJ. Šitake imajo izjemne učinke na imunski sistem in jih je zelo lahko gojiti na vrtu in v okolici hiše. Svetlikave pološčenke oziroma reishi pa so tako zdravilne, da jim na Kitajskem pravijo tudi gobe nesmrtnosti. Več o tem, smo zapisali TUKAJ.
PREBERITE ŠE -> Zdravilni učinki šitak in kako jih preprosto vzgojimo sami doma
Za konec pa še ena zanimivost o gobah, ki je marsikomu neznana. Čeprav je vsaka vrsta gliv edinstvena in ima drugačne lastnosti, v grobem velja, da so saprofitne glive (glive, ki se hranijo s celulozo in jih lahko gojimo) bolj zdrave kot mikorizne glive, med katere spadajo jurčki in lisičke.
Mikorizne glive namreč za rast potrebujejo cel gozdni ekosistem, saj živijo v simbiozi z drevesi, kar pomeni, da veliko zdravilnih snovi preko micelija pod zemljo vračajo nazaj drevesom, medtem ko saprofitne glive večino zdravilnih snovi zadržijo v sebi, in so tako boljši vir le-teh za človeka.
Čeprav je gobarjenje čudovita dejavnost, ki spodbuja gibanje v naravi in omogoča neke vrste meditacijo, je torej smiselno premisliti, ali je v interesu našega zdravja in narave, da vsako leto v gobarski vnemi plenimo gozdove. Bolj smiselno bi bilo, ko bi gobe v naravi občudovali, uživali pa tiste, ki jih lahko vzgojimo doma, in so tudi bolj zdravilne.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
