Glivične okužbe kože navadno povzročajo glivice dermatofiti – najpogostejša sta Trichophyton ali Epidermophyton –, lahko tudi različne glive in kvasovke. Največkrat se koža okuži v vlažnih predelih med prsti na nogah in ob straneh stopala, okrog dimelj in tudi na notranji strani stegen, dermatologi opažajo tudi glivične okužbe kjer koli po telesu in udih, kjer je bolj izraženo znojenje, ter na lasišču, predvsem pri mladih odraslih pa Pityriasis versicolor, ki ji po domače rečemo kožna plesen, vendar je okužba glivična in povzroči bele do svetlorjave lise.

Atletsko stopalo

Z atletskim stopalom, kot imenujemo glivično okužbo, ki se razvije predvsem zaradi dolgotrajnega nošenja nezračne športne (in tudi tesne) obutve, se srečujejo zlasti športniki, največkrat atleti in nogometaši. Seveda to ni pravilo, saj prizadene tudi neaktivne posameznike. »O atletskem stopalu govorimo, kadar opažamo glivično vnetje kože stopal, najpogosteje predelov med prsti. Pri večini prizadetih se v začetku začne koža med prsti, zlasti med četrtim in petim, luščiti in pokati, čemur se običajno pridruži rdečina. Žarišča srbijo in skelijo. Atletsko stopalo je dokaj pogosto, skoraj pri vsakem človeku se pojavi vsaj enkrat,« ponazori mag. Metka Adamič, dr. med., specialistka dermatovenerologije. »Vlažno okolje, povečano znojenje in tesno, neprimerno zračeno okolje so idealne razmere za razvoj glivičnega vnetnega obolenja. Z drugimi besedami povedano, potne noge, tesna obuvala, v glavnem športne copate, sintetične nogavice, nezadovoljivo brisanje nog po kopanju ali tuširanju, plavanju ali rekreaciji lahko vodijo v atletsko stopalo. Če dodamo še hojo z golimi nogami v garderobah, telovadnicah ali ob bazenih, je okužba verjetnejša.« Sogovornica opozori, da je atletsko stopalo nalezljivo, saj so v prizadeti koži številni glivični elementi, ki se lahko prenesejo na sočloveka ali v okolico, kjer okuženi hodi brez primernih obuval.



S kože na noht

Okužba z glivicami ostane na koži, a če traja dlje in ni zdravljena, se obolenje razširi s stopal na nohte in prenese še širše, najpogosteje na kožo dimelj, trupa, dlani in nohtov rok. »Običajno se začne na enem nohtu in se postopoma lahko razširi na druge. Glivice prodirajo od zgornjega prostega roba nohta pod nohtno ploščico ali se naselijo najprej ob robu, na stranskih delih nohta in se širijo na noht. Najpogosteje se okuženi noht na prostem koncu obarva belo ali rumenkasto, v obliki mreže,« pove Metka Adamič. Sprememba barve se počasi razširi na celoten noht, postane zadebeljen, lomljiv, iznakažen in lahko sčasoma odstopi od podlage. Če okužba dolgo traja, razpade površina nohta na posamezne segmente.

Preventivno ravnanje

Pri zdravljenju glivičnih obolenj je treba najprej dokazati povzročitelja ali vsaj bolezen. Uspeh je najboljši, če se zdravljenje začne v zgodnji fazi razvoja okužbe in če je človek sicer zdrav, brez drugih kroničnih bolezni, zlasti sladkorne. Obstaja pa možnost, da se bo ponovila, tudi če jo zdravimo. »Glivice imajo rade višje temperature in vlago, zato je osnovni preventivni ukrep, da se temu izogibamo,« svetuje Metka Adamič. »Priporočljivo je, da vsakič, ko obiščemo javno kopališče, bazen ali savno, nosimo plastične natikače. Po prhanju in ko pridemo iz bazena ali savne, noge temeljito obrišemo in osušimo, zlasti med prsti. Nogavice in čevlji naj bodo iz naravnih in zračnih snovi, da bo koža vedno suha. Če veliko močimo roke, je smiselno nositi kakovostne zaščitne rokavice, po delu si roke umijemo in temeljito osušimo. Tisti, ki imajo veliko opravka s slaščicami, morajo biti še posebno previdni, ker sladkor pospešuje razmnoževanje glivic na koži in nohtih. Nohte strižemo na kratko in pazimo, da ne poškodujemo obnohtne kožice. Sprožilni dejavniki za glivična vnetja nožnice so stres, sintetično spodnje perilo, neustrezna uporaba mil in gelov za tuširanje, dezodorantov, odišavljenih vložkov in toaletnega papirja. Po kopanju si preoblečemo mokre kopalke, uporabljajmo izdelke za intimno nego z nizkim pH.«