Erika Brajnik: Takšna večerja je dobra za vsakega od nas - telesa ne zakisa in ne spodbuja nastajanja sluzi

Erika Brajnik je naturopatinja, ustanoviteljica Naturopatske šole Saeka in predsednica Združenja naturopatov Slovenije. Njeno delo je usmerjeno v razumevanje človeka kot celote – povezovanje prehrane, življenjskega sloga in notranjega ravnovesja. Pri svojem pristopu poudarja pomen individualne obravnave, saj meni, da univerzalni nasveti ne morejo odgovoriti na potrebe vsakega posameznika. V pogovoru razkriva pogled na prehrano, zdravje prebavil, pomen tradicionalnih živil in vlogo naravnih pristopov pri podpori zdravju.

Nedavno ste se vrnili z evropskega kongresa naturopatije v Romuniji, na katerem ste med drugim podpisali memorandum o sodelovanju. Kaj ta podpis pomeni in ali v svoji šoli Saeka pripravljate kakšne večje novosti?

Tako smo pridni in delovni, profesionalni in marljivi, da bo letos na 9. naturopatskem kongresu Slovenije zastopana tudi Svetovna naturopatska federacija (WNF), kar je pomembna potrditev našega strokovnega delovanja. Kongres bo v Škofji Loki, 26. septembra, dovolite, da že zdaj toplo povabim nanj. Letošnja tema bodo avtoimunske bolezni. V Romuniji so nas zelo pohvalili tudi za našo naturopatsko revijo PUNT, avtorji so vsi naturopati, ki so se izšolali na Naturopatski šoli Saeka. Najdete jo na spletu in je brezplačno dostopna. Leto 2027 bo izredno bogato za Naturopatsko šolo Saeka, saj bomo ponudili veliko novih naturopatskih modulov, z mednarod­nimi predavatelji, po večini v živo.

Kako se program in predmeti na Naturopatski šoli Saeka prilagajajo novim evropskim in svetovnim smernicam?

Že od vsega začetka pred desetimi leti se držimo mednarodnih standardov, ki jih zahteva naturopatska federacija, zato smo tako uspešni.

V naturopatiji univerzalna zdrava prehrana ne obstaja, kajne? Kako lahko laiki brez predhodnega znanja najlažje prepoznamo svoj morfološki tip in s tem prilagodimo prehrano svojim deficitarnim organom?

V knjigi Naturopatski priročnik za samopomoč, zunaj je že peta dopolnjena izdaja, do zdaj pa je bilo prodanih vsaj 30.000 izvodov, sem sestavila primere jedilnikov glede na morfološke deficite – torej glede na deficit in ne na konstitucijo. To pomeni, da jih lahko uporablja bolj ali manj vsak, saj je poudarek na simptomu oziroma primanjkljaju. Vendar so jedilniki zasnovani tako premišljeno, da večinoma ne vplivajo le na posledice, temveč tudi njihov vzrok. Pri njihovi pripravi sem združila več različnih znanj in pristopov: tradicionalno kitajsko medicino (TKM), glikemični indeks, vpliv inzulinskih nihanj, načela ketogene diete, prekinitveni post, upoštevanje letnih časov ... Konstitucijo posameznika lahko zanesljivo določi le usposobljen strokovnjak, saj je prav razumevanje vzroka najzahtevnejši del obravnave. V klasični medicini se praviloma zdravi predvsem deficit oziroma njegove posledice, medtem ko je vzročna obravnava redkejša. Skratka, posameznik je denimo lahko jetrni tip, hkrati pa ima jetrni deficit in poleg tega še vraničnega. Lahko je ledvični tip, vendar se pri njem izražata jetrni in srčni deficit. Mogočih kombinacij je nešteto. Obravnava se vedno začne pri zadnjem deficitu – torej pri telesni težavi, ki se je pojavila nazadnje –, nato pa postopoma prehaja proti globljim plastem, podobno kot lupljenje čebule. Zato so jedilniki zasnovani tako, da deloma upoštevajo tudi konstitucijo oziroma vzrok težav. Zaradi tega so v praksi tako učinkoviti.

V svojih predavanjih pogosto poudarjate vpliv toksičnih kovin, sluzi in gliv. Kateri trije preprosti naravni ukrepi bi morali postati del vsakdana vsakega posameznika za razstrupljanje telesa?

Če bi morala izpostaviti tri navade, ki naj bi postale del vsakdana vsakega posameznika, bi bil moj prvi nasvet redna drenaža organizma. Priporočam kopel iz njivske preslice enkrat na teden. Njivska preslica podpira delovanje jeter in ledvic ter pomaga pri čiščenju zunajceličnega matriksa, ki je ključnega pomena za učinkovito izločanje odpadnih snovi iz telesa. Drugi nasvet je kral­jevski zajtrk in zdrava večerja. Telo mora v noč leči čim manj zakisano, da med spanjem stečejo ustrezni procesi regeneracije. To modrost so poznali že naši predniki: zajtrkuj kot kralj, večerjaj kot siromak. Tretji nasvet pa je higiena spanja. Priporočam vsaj sedem ur kakovostnega spanca na noč, idealno je, da se v posteljo odpravimo med 21. in 22. uro. Če čez dan jemo uravnoteženo in v skladu s potrebami telesa, postane kakovosten spanec nekaj povsem naravnega.

Kakšno vlogo igra letni čas pri izbiri hrane?

Ključno. Narava nam daje poleti hrano, ki nas hidrira in hladi, pozimi pa takšno, ki nas greje in je mastna za več energije, saj je veliko porabimo, ker nas zebe.

Poleti imamo v Sloveniji na voljo veliko sveže hrane z vrtov in tržnic. Kako vi vidite poletno prehrano – kaj je po vašem mnenju dobro dati bolj v ospredje in kako poslušati telo v tem obdobju?

Obilje sezonskega sadja in zelenjave je pomembno tudi zaradi vsebnosti vode. Takšna voda se v telesu absorbira učinkoviteje kot navadna pit­na voda, saj je njena struktura zelo podobna vodi, iz katere je sestavljen tudi organizem. Ker je v človeškem telesu približno 70 odstotkov vode, je dobra hidracija eden od temeljev zdravja. Če želimo lepo kožo, manj gub, sijoče lase in več energije, naj bo poleti na krožniku čim več svežega sezonskega sadja in zelenjave. Tako bo telo hidrirano na najbolj naraven način. O tem nam veliko pove tudi barva urina. Če je temno rumen ali jantarne barve, podobno jabolčniku, je to znak, da telesu primanjkuje tekočine. Svetlo rumena, limonadi podobna barva običajno kaže na ustrez­no hid­racijo. Poleti dajmo prednost surovi hrani. Kuhanje živila energijsko segreje in poudari njihovo sladkost, medtem nam poletna sezona sama ponuja hrano, ki naše telo najbolj podpira.

Erika Brajnik. Foto: Nataša Kralj

Ogromno govorimo o uravnoteženem prehranjevan­ju, vendar se nekatere ključne prehranske navade Slovenk in Slovencev skoraj ne spreminjajo. Če bi morali izbrati eno prehransko navado, ki bi jo priporočili skoraj vsakemu od nas, ne glede na starost, katera bi bila in zakaj?

To bi bila bazična, pretež­no zelenjavna večerja. Takšen obrok telesa ne zakisa in ne spodbuja nastajanja sluzi, hkrati pa ponoči razbremeni prebavni sistem. Ko prebava ne porablja večine energije za predelavo, se lahko jetra in ledvice učinkoviteje posvetijo svojim regeneracijskim in čistilnim procesom. Zato bi za bazično zelenjavno večerjo lahko rekli, da je eden najpomembnejših ključev do zdravja po 40. letu starosti.

Zadnje čase se veliko govori o beljakovinah in prehranskih dopolnilih, malo pa o vlakninah. Po nekaterih ugotovitvah imamo Slovenke in Slovenci prav pri vlakninah največji prehranski primanjkljaj. Zakaj?

Denimo smutiji so precen­jeni. Veliko ljudi jih dojema kot idealen obrok, vendar so predvsem modna muha, ki bolj kvari, namesto da bi pomagala. Priporočam, da sadje jemo v njegovi naravni obliki. Ko denimo pojemo celo hruško, zaužijemo vse, kar nam je namenila narava. Telo je prilagojeno uživanju celostnih živil, ne le njihovih posamez­nih delov. Zato sama smuti uživam le občasno.

Ajda, kislo zelje, repa, fižol, proso, orehi, gozdni sadeži in stročnice so prehransko izjemni in pogosto bolj koristni kot številna »super­živila« z drugega konca sveta. Ali smo v Sloveniji po vašem mnenju izgubili stik z živili, ki so bila stoletja temelj naše prehrane, in če smo, kaj smo s tem izgubili?

Najprej bi poudarila, da ste našteli povsem različna živila, ki telesu dajejo različna sporočila. Ajda je polžito, ki ga še posebej priporočam ljudem, ki imajo težave s hormonskim ravnovesjem. Kislo zelje je tradicionalno zimsko živilo, ki podpira imunski sistem, in je bilo nekoč nepogrešljiv del prehrane v hladnejšem delu leta. Podobno velja za repo, ki je bila stoletja pomemben del naše zimske kuhinje. Fižol je izjemno hranilno živilo, bogato z minerali, in po svoji sestavi predstavlja dobro podporo predvsem ledvicam. Pomembno je, da izberemo vrsto, ki jo telo lažje prebavi – praviloma velja, da so manjša zrna lažje prebavljiva. Pri orehih je ključna kakovost. Najboljši so sveži, domači orehi, pravilno shranjeni v hladnem prostoru, saj lahko zaradi nepravilnega shranjevanja po­stanejo žarki. Oreh je živilo, ki mora biti kakovostno – če ni več svež, za telo ni več enako koristen. Tisti iz trgovine so strup za jetra, ker so obdelani s konzervansi, ki so toksični za jetra. Gozdni sadeži so bogati z antioksidanti in so zaradi svojih lastnosti odlična izbira predvsem v toplejšem delu leta, ko telo potrebuje več osvežitve. Proso vsebuje veliko silicija, zato je pomembno za podporo tkivom, lasem in nohtom. Je lahko in hranljivo živilo, ki ima svoje mesto v uravnoteženi prehrani.

Pogosto mislimo, da hrano poznamo, ker se z njo srečujemo vsak dan. Vendar to ni tako preprosto. Tudi če vsak dan vozimo avtomobil, še ne pomeni, da smo mehaniki. Ni dovolj vedeti, katero živilo velja za »zdravo«. Živila je treba povezati s konstitucijo posameznika, njegovimi deficiti in trenutnimi potrebami telesa. Prav zato stranka, ki pride k meni na pregled, ne dobi splošnega jedilnika, ampak takšnega, ki je prilagojen njenemu telesu, stanju in potrebam.

Bogati viri vlaknin so kruh in drugi žitni izdelki, toda pri nas še vedno najbolj posegamo po tistih iz bele moke. Torej je problem, kakšen kruh jemo?

Bela moka – pšenica – je tako osiromašena, da je izgubila pravo hranilno vrednost in zdaj predvsem draži hormone. Po letu 1963, ko se je začela zelena revolucija z namenom povečanja pridelave žita in zmanjšanja lakote v svetu, se je pšenica z različnimi načini genske obdelave močno spremenila. Postala je osiromašena in v njej je ostalo predvsem veliko glutena. Rezultat? Lakota na svetu še vedno obstaja in zaradi nje umre približno milijon ljudi na leto, a po drugi strani približno tri milijone ljudi na leto umre zaradi debelosti. In nato nam ponudijo ozempic, ki težave ne rešuje, saj je vzrok tudi v kakovosti žita. Pred štiridesetimi leti je bila skoraj v vsaki vasi ena mesnica in ena trgovina s sadjem in zelenjavo. Kako je danes? Skoraj vsaka vas ima vsaj dve pekarni, medtem ko so druga živila večinoma na voljo le še v nakupovalnih centrih. Obup!

V naturopatiji pogosto govorite o prebavilih kot središču zdravja. Kako se to ujema z ugotovitvami sodobne znanosti o črevesnem mikrobiomu in prehranskih vlakninah? Kje vidite stične točke in kje razlike?

Inulin, ki ga najdemo v številnih vrstah sadja in zelenjave, je prebiotik, ki pomaga ustvariti trajne kolonije v črevesju in podpira ustrezno ravnovesje črevesnega okolja oziroma njegov pH. Črevesje je pomembno središče zdravja, saj je tam sedež našega imunskega sistema.

Če bi čez deset let spet pogledali prehranske navade Slovencev, kaj bi si najbolj želeli, da bi se spremenilo? Kaj bi bil za vas znak, da smo kot družba naredili pomemben korak naprej?

Najbolj bi si želela dveh sprememb: da bi postala zdrava večerja vsakdanja navada in da bi iz trgovin odstranili belo moko zaradi prej omenjenih razlogov.