Vedno znova ponavljam isti vzorec. Dolgo in intenzivno delam za nekaj pomembnega. Meseci discipline, zgodnja jutra, pozne noči, popolna osredotočenost. Takrat se počutim živo. Vsako dejanje ima namen, vsaka žrtev smisel. Potem dosežem cilj. In takrat si rečem, da sem si zaslužila počitek. Malo udobja, sprostitve, odmika od pritiska.

Toda nekaj se zgodi. Kar se začne kot počitek, postane stagnacija. Kar se začne kot okrevanje, postane razvajanje. Počasi nisem več ista oseba, ki je dosegla cilj. Postanem mehkejša, manj disciplinirana, manj osredotočena.

Depresija pride tiho. Ne kot drama, ampak kot otopela praznina. Občutek, da si sposoben več, kot trenutno živiš. Dnevi minevajo v udobju, a brez smisla. Več zabave, manj ustvarjanja. Več potrošnje, manj namena. Potem najdem nov cilj in cikel se začne znova: trud, dosežek, udobje, propadanje, nov začetek. Morda ta vzorec poznate tudi vi. Morda ste opazovali, kako se iz discipliniranega človeka spremeniš v nekoga, ki brezciljno drsi po telefonu, išče kratkotrajno zadovoljstvo in izgublja stik s svojo najboljšo verzijo.

Udobje je cilj?

Sodobna kultura nas uči, da je udobje cilj. Da trpimo zato, da bi nekega dne lahko počivali. Toda kaj, če je za nekatere ljudi udobje past? Kaj, če nas ravno predolgo udobje oddalji od tega, zaradi česar se počutimo žive?