Dobri holesterol ni vedno tako zaščitni, kot smo mislili

Holesterol ostaja eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja, vendar raziskave zadnjih let kažejo, da niso pomembne le njegove vrednosti. Pomembni so tudi dednost, starost, trajanje povišanih vrednosti in celo nekatere vrste maščobnih delcev, za katere večina ljudi sploh še ni slišala.

Holesterol je maščobi podobna molekula, ki jo telo nujno potrebuje. Iz njega nastajajo celične membrane, nekateri hormoni, vitamin D in žolčne kisline, ki sodelujejo pri prebavi. Ker se v krvi ne more prenašati sam, ga prenašajo posebni delci, imenovani lipoproteini.

Najbolj znan je LDL oziroma lipoprotein nizke gostote. Če ga je v krvi preveč, se začne nalagati v stenah arterij. Sčasoma nastanejo aterosklerotične obloge, ki lahko zožijo ali zamašijo žile in povzročijo srčni infarkt ali možgansko kap. HDL oziroma lipoprotein visoke gostote deluje drugače. Del holesterola prenaša nazaj v jetra, kjer se pretvori v žolčne kisline ali se izloči iz telesa. Zaradi tega ga pogosto imenujemo dobri holesterol.

Dolga leta je veljalo prepro­sto pravilo. Višji ko je HDL, bolje je. Toda velike klinične raziskave so pokazale, da zviševanje HDL z zdravili samo po sebi ne zmanjša tveganja za srčno-žilne bolezni. Danes vse več raziskav kaže, da je pomembnejše, kako dobro HDL opravlja svojo nalogo, kot pa njegova koncentracija v krvi. Zato je pozornost znova usmerjena predvsem v zniževanje LDL, saj je prav ta nepo­sredno povezan z nastankom ateroskleroze.

Vpliv Lp(a)

Če je bil LDL povišan deset­letja, so se poškodbe kopičile počasi in neopazno. Zato strokovnjaki vse bolj poudarjajo, da je pomembna skupna izpostavljenost LDL v življenju. Prej ko dosežemo ustrezne vrednosti pri ljudeh z večjim tveganjem, tem manjša je poz­neje možnost za razvoj ateroskleroze. Med pomembnejšimi spoznanji zadnjih let pa je ugotovitev, da ima lipoprotein(a), ki ga označujemo tudi kot Lp(a), pomembno vlogo pri oceni tveganja za srčno-žilne bolezni. Gre za poseben lipoprotein, katerega vrednost je večinoma določena z geni. V nasprotju z LDL nanj prehrana, telesna dejavnost in hujšanje vplivajo zelo malo.

Človek lahko živi zelo zdravo in nima izrazito povišanega LDL, pa ima zaradi visokega Lp(a) kljub temu večje tveganje za srčno-žilne bolezni. Prav zato evropske smernice priporočajo, da si vsak odrasli vsaj enkrat v življenju izmeri Lp(a). Čeprav njegove vrednosti praviloma ne moremo bistveno znižati s spremembo življenjskega sloga, meritev razkrije morebitno dedno povečano tveganje.

Zdravnik lahko zato strožje obravnava druge dejavnike tveganja, predvsem LDL, krvni tlak, kajenje in sladkorno bolezen. Večina ljudi pozna statine, ki so že desetletja temelj zdravljenja povišanega holesterola. V zadnjih letih so se jim pridružila tudi nova zdravila.

Nekatera pomagajo jetrom učinkoviteje odstranjevati LDL iz krvi, druga zavirajo njegovo nastajanje. Namenjena so predvsem ljudem z zelo velikim srčno-žilnim tveganjem ali tistim, pri katerih statini ne zadoščajo. Še bolj obetavna so zdravila, ki so zdaj v zaključnih fazah kliničnih raziskav in so namenjena zniževanju ravni lipoproteina(a).