Kakšen sluh je normalen?

Človeško uho zaznava zvok v širokem frekvenčnem območju od 20 do 20.000 hercev (Hz). Najpomembnejši zvoki v vsakdanjem življenju so v govornih frekvencah od 250 do 6000 Hz. Sluh oziroma izgubo sluha ugotavljamo s preiskavo, ki ji rečemo avdiometrija. Rezultate prikazujemo v posebnih grafih, avdiogramih. Na njih je prikazana krivulja najmanjših jakosti zvoka določenih frekvenc, ki jih preiskovanec še zazna. Sluha ne merimo v odstotkih, ampak decibelih (dB). Decibelna skala v avdiogramu je logaritemska. To pomeni, da vsako povečanje jakosti zvoka za deset decibelov zaznamo kot dvakrat večjo glasnost. Preiskovanec ima normalen sluh, če zaznava zvok v govornem območju med 0 in 20 dB. Če poenostavimo, je zdrav sluh tak, pri katerem se brez težav sporazumevamo s sogovornikom tudi v nekoliko hrupnem oziroma vsakdanjem okolju.



Okvare so najpogosteje starostne, kajne?

Pri starostni naglušnosti sluh peša postopoma in nezavedno. Kar tretjina starejših od 60 let naj bi bila naglušna. Večkrat to opazijo šele bližnji, svojci. Naglušnim moramo večkrat ponoviti, kar smo rekli. Imajo težave pri sporazumevanju v družbi, v kateri sta šum in hrup. Menijo, da sogovorniki govorijo nerazločno. Televizijo ali radio poslušajo na večji jakosti. Teže uporabljajo telefon.

Ob nenadni spremembi zunanjega zračnega tlaka, denimo ob potapljanju, vzletanju ali pristajanju z letalom, vožnji z vlečnico ali nihalko, pretirano intenzivnem izpihovanju nosu, skoku v vodo, eksploziji, se lahko poškoduje srednje ali notranje uho.  

Zakaj starejšim ljudem peša sluh?

Starostna naglušnost je napredujoča obojestranska izguba sluha, ki običajno najprej prizadene sluh v višjih frekvencah. Pogosto se ji pridruži piskanje ali šumenje v ušesu. Z leti k izgubi sluha prispevajo številni dejavniki. Posledica so degenerativne spremembe v notranjem ušesu in slušnem živcu. Na nastanek naglušnosti vplivajo dednost, izpostavljenost pretiranemu hrupu, pridružene bolezni, kot so povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, povišane maščobe v krvi, pa tudi slabe razvade, kot sta kajenje in pretirano uživanje alkohola.

Zakaj je dlje trajajoča in napredujoča izguba lahko resen problem?

Dlje trajajoča in napredujoča izguba sluha je lahko resen problem, ki posameznike osami in oddalji od socialnega stika. To vodi v spremembo osebnosti in vedenja, ne nazadnje lahko tudi v depresijo. Zanikanje težave, slabo poznavanje posledic izgube sluha, kje poiskati pomoč in kako so glavni vzroki, da ne poiščejo pravočasno ustrezne in strokovne pomoči. Ljudje imajo veliko predsodkov glede uporabe slušnih aparatov. Mnogi še vedno verjamejo, da so slušni aparati veliki in nerodni, da nenehno piskajo, da sta ravnanje z njimi in njihovo vzdrževanje zapletena. Na srečo nič od naštetega ne drži. Čeprav slušni aparat uporabniku ne more povrniti normalnega sluha, mu lahko precej pomaga premagati težave in ga iztrgati iz socialne osame v svet slišečih.



Katere so najpogostejše poškodbe sluha?

Glede na predel nastanka poškodbe ločimo poškodbe srednjega ušesa in poškodbe notranjega ušesa. Srednje uho sestavljajo bobnič z verigo slušnih koščic. Notranje uho je sestavljeno iz slušnega in ravnotežnega organa, ki sta nedeljivo povezana. Zgrajeno je iz koščenega ogrodja, v katerem je membranozni labirint, izpolnjen s tekočino. Imenujemo ga tudi polžek. V njem so dlačnice, to so celice, ki zaznavajo zvok in ga pretvarjajo v električni signal. Pogoste so mehanske poškodbe bobniča, tudi slušnih koščic, redko notranjega ušesa. Največkrat je mehanizem poškodbe uporaba vatiranih paličic oziroma drugih predmetov, s katerimi si pacienti želijo očistiti ušesa. Eden pogostejših vzrokov za poškodbo sluha je pok, ki lahko vodi v naglušnost, pojavi pa se lahko piskanje ali šumenje v ušesu. Prevelik hrup prav tako lahko povzroči poškodbo notranjega ušesa. Naglušnost je sprva lahko ozdravljiva, pri daljši izpostavljenosti lahko postane nepopravljiva. Velja pravilo, da močnejši kot je hrup, krajši čas smo mu lahko izpostavljeni brez trajne okvare. Ob nenadni spremembi zunanjega zračnega tlaka se lahko poškoduje srednje ali notranje uho. Govorimo o ušesni barotravmi. Nenadna sprememba zračnega tlaka nastane denimo ob potapljanju, vzletanju ali pristajanju z letalom, vožnji z vlečnico ali nihalko, pretirano intenzivnem izpihovanju nosu, skoku v vodo, eksploziji. Ob tem so mogoče raztrganine bobniča, poškodbe slušnih koščic ali poškodbe notranjega ušesa.

Odsvetujem vsakršno poseganje v sluhovod z vatiranimi paličicami ali drugimi predmeti, ker lahko napravimo le škodo, največkrat pa sluhovodov ne očistimo, ampak le potisnemo izločke globlje, kjer se strdijo in zasušijo. 

Ali so pridobljene okvare sluha popravljive?

Poškodbene in akutne okvare sluha so delno lahko popravljive. Pri raztrganini bobniča ali celo poškodbi slušnih koščic je potrebna takojšnja obravnava pri specialistu otorinolaringologu. Prav tako je potrebna takojšnja obravnava pri bolnikih z nenadno (običajno enostransko) izgubo sluha ali nenadnim začetkom šumenja, piskanja v ušesu, pri katerem izbrani zdravnik ne najde neposrednega vzroka.



Za čiščenje ušesnega masla še kar veliko uporabljamo vatirane paličice, kar ni prav. Kako naj pravilno skrbimo za ušesa?

Ušesno maslo ali cerumen je izloček žlez, pomešan z odluščenimi površinskimi celicami kože sluhovoda. Je rumenkast, netopen v vodi, na zraku se strdi. Praviloma se iz sluhovoda izloča sam. Cerumen čisti, vlaži in maže kožo zunanjega sluhovoda ter preprečuje vdor vodotopnih škodljivih snovi in mikrobov v kožo. Uho oziroma sluhovod s svojo samoočiščevalno funkcijo in izločanjem ušesnega masla sam poskrbi za svojo nego. Odsvetujem vsakršno poseganje v sluhovod z vatiranimi paličicami ali drugimi predmeti, ker lahko napravimo le škodo, največkrat pa sluhovodov ne očistimo, ampak le potisnemo izločke globlje, kjer se strdijo in zasušijo. Redko se ušesno maslo iz sluhovoda ne izloča dovolj dobro. Včasih je treba vkapavati namenske kapljice za raztapljanje ušesnega masla. V redkih primerih, ko se čep ušesnega masla ne raztopi, je potrebno izpiranje ušesa pri izbranem zdravniku, še redkeje čiščenje pri ORL-specialistu.