Bolezen, zaradi katere ljudje ne občutijo strahu

Za to, da nas je občasno strah, je poskrbela evolucija, gre za mehanizem preživetja, ki nas varuje pred nevarnimi dejanji. Gre za čustvo, ki ga občuti prav vsak od nas, od tistih zelo pogumnih do tistih, ki se bojijo vsega in jih strah lahko zadržuje celo pri vsakodnevnih opravkih.

Peščica ljudi na svetu pa živi povsem brez občutka strahu in njihova izkušnja odpira globoka vprašanja o delovanju človeških možganov.

Ko adrenalinski šoki izginejo

BBC piše o Britancu Jordyju Cerniku, ki so mu zaradi redke bolezni (Cushingovega sindroma) odstranili nadledvični žlezi. Zdravljenje je ublažilo njegove občutke tesnobe, ki jih je imel zaradi Cushingovega sindroma – a hkrati tudi povsem izbrisalo občutek strahu.

To je opazil, ko leta 2012 v Disneylandu na vlaku smrti ni občutil niti kančka vznemirjenja. Kasneje je brez težav skočil s padalom iz letala, se spustil po jeklenici z mostu v Newcastlu in se spustil po nebotičniku Shard v Londonu. Vse to brez kančka strahu.

PREBERITE ŠE -> Ne le kimči in jogurt, tudi poljubljanje prispeva k črevesnemu zdravju

Redka bolezen, ki izbriše strah

Cernik ni osamljen primer. Podobno živijo ljudje z Urbach–Wiethejevo boleznijo (lipidna proteinoza), genetsko motnjo, diagnosticirano pri le okoli 400 ljudeh na svetu. Kot piše BBC, je najbolj znana pacientka z inicialkami S. M. že od 80. let predmet raziskav na Univerzi v Iowi.

Znanstveniki so jo poskušali prestrašiti na vse načine – z grozljivkami, plazilci, pajki, celo v hiši duhov. Toda S. M. ni občutila ničesar. Namesto da bi se umaknila, jo je gnala radovednost: želela se je dotakniti kač in pajkov.

Vzrok je v tem, da bolezen uniči amigdalo, majhno mandljevo strukturo v možganih, ki ima ključno vlogo pri obdelavi strahu. S. M. tako še vedno čuti veselje, jezo in žalost – strah pa je preprosto izginil.

PREBERITE ŠE -> Česa v najetih nastanitvah raje ne uporabljajte (in kako preveriti, da je stanovanje res čisto)

Čeprav se morda prvi hip sliši zanimivo, pa je v resnici že misel na to, da nas ne bi bilo ničesar strah, zastrašujoča. S. M. se pogosto približuje ljudem, ki bi jih bilo bolje obiti, in se je že večkrat znašla v nevarnih situacijah – tudi z nožem in pištolo uperjeno v obraz. Tudi njena predstava o osebnem prostoru je drugačna: neznancem se približa skoraj do nosu, kar pri zdravih posameznikih sproži nelagodje.

Raziskave kažejo, da je amigdala ključna predvsem pri zunanjem strahu – torej reakcijah na nevarnosti, kot so ropar, kača ali pajek. Pri notranjih grožnjah, kot je občutek dušenja ob povišani ravni CO₂ v krvi, pa ima glavno vlogo možgansko deblo. Prav zato je S. M. ob vdihavanju CO₂ prvič po desetletjih doživela panični napad – najmočnejši strah svojega življenja.

Raziskave kažejo, da je amigdala ključna predvsem pri zunanjem strahu – torej reakcijah na nevarnosti, kot so ropar, kača ali pajek. Foto: Shutterstock

Zakaj sploh potrebujemo strah?

Z evolucijskega vidika je strah ključen za preživetje. Vsi vretenčarji – od rib do sesalcev – imajo amigdalo. Žival brez nje v naravi navadno hitro pogine, saj se ne zna izogniti nevarnostim.

PREBERITE ŠE -> Menopavza - prelomnica za zdravje srca (in štiri navade z velikim vplivom)

Kot za BBC poudarja nevropsiholog Justin Feinstein, je morda strah v današnjem svetu – kjer osnovne potrebe niso več ogrožene – manj koristen, kot si mislimo. Namesto tega se pogosto sprevrže v kronično tesnobo in stres, ki močno slabita kakovost življenja.

Primera, kot sta Jordy Cernik in pacientka S. M., nas spomnita, da strah ni le omejitev, temveč tudi zaščita. Hkrati pa odpirajo vprašanja: koliko strahu je v resnici potrebno za sodobno življenje? Bi nas manj strahu osvobodilo – ali pa bi nas spravilo v nevarnost?

Članek je bil pripravljen s pomočjo umetne inteligence. Njegovo vsebino je pregledalo in potrdilo uredništvo.