Kaj je najpomembnejše, o čemer bi si morali priti na jasno starši ob začetku šolskega leta, sploh ko gre za pričakovanja?

Žal se pri nas otroci všolajo s šestimi leti, ko so še v svojem sanjskem svetu, in opažamo velik prepad med njihovo čustveno in socialno zrelostjo ter intelektualnimi danostmi. Starši pa so večinoma pozorni ravno na intelektualne sposobnosti, ali denimo otrok že bere, piše, sploh ne pomislijo, da je lahko preveč čustveno občutljiv, zahteven, da ima kratkotrajno pozornost, težave v socialnih stikih, da mora biti vse po njegovo itd. Želim poudariti, da morajo starši svojega otroka poznati z vseh plati. Že zdaj morajo vedeti, koliko je dovzeten za pravila, kolikšna je njegova vztrajnost, da nekaj konča, kako rešuje konflikte s sorojenci, vrstniki, kako odreagira na poraz, je samostojen pri skrbi zase itd. Seveda ima vsak starš tudi določena pričakovanja glede otrokovega napredka in tudi tu velja pravilo, da ne smejo biti ne previsoka ne prenizka, ampak v skladu s celotno osebnostjo. Če bodo previsoka, bodo v otroku spodbudili strah in ne bo razvijal svojih danosti niti približno do svojih sposobnosti, saj bo ves čas v krču, ali mu bo uspelo, ali bodo starši zadovoljni, namesto da bi se osredotočal na naloge. Kadar pa so pričakovanja prenizka, ima občutek, da nikogar ne zanimajo njegov trud, dosežki, in si postavlja vedno nižje cilje.

Za socializacijo otroka odrasla oseba ni dovolj, tudi če je še tako ljubeča. Otrok potrebuje vrstnika, ker mu bo le ta merilo, kje je on v tem odnosu, k čemu mora težiti, kaj je narobe naredil. 

Kam na lestvico bi med zaželene potenciale, ki naj jih otroci razvijajo, postavili kakovost negovanja socialnih stikov?

Ljudje smo odnosna bitja in izkušnje nam kažejo, da smo odrasli ravno v ustvarjanju ljubečih, iskrenih, ustvarjalnih odnosov, v katerih spoštujemo različnost drug drugega, najmanj uspešni. Dobra izobrazba, dober položaj v družbi ni nobeno zagotovilo, da je posameznik srečen, da ima okrog sebe osebe, s katerimi lahko deli vse dobro in slabo. Gre za to, da se za dober odnos ne moremo izšolati v šoli, ampak je to proces, ki ga najbolj uresničuje vsak sam. Vsi starši in tudi vzgojiteljice bi mi najbrž potrdili, da je velika razlika med otroki, ki preidejo v vrtec po prvem letu starosti, in tistimi, ki pridejo kasneje. Staršem vedno povem, da za socializacijo odrasla oseba ni dovolj, tudi če je še tako ljubeča. Otrok potrebuje vrstnika, ker mu bo le ta merilo, kje je on v tem odnosu, k čemu mora težiti, kaj je narobe naredil. Otroci med sabo, v druženju, delajo to spontano in otrok temu sledi. Odrasli to delamo z besedami in učinki še zdaleč niso tako dobri, kot bi si morda želeli.



Kaj lahko starši storimo, da bodo otroci radi hodili v šolo? Nemalokrat se namreč zgodi, da postane razočaranje zanje in – za nas.

Ko je otrok socialno, čustveno in intelektualno pripravljen za šolo, mu je treba predvsem zaupati. Zaupanje v vse njegove danosti pomeni, da ne prevzemamo odgovornosti za njegove naloge in obveznosti. Starši določamo okvire, postavljamo meje dovoljenega, ne smemo pa delati namesti njega. Če otrok ne čuti, da mu popolnoma zaupamo, da bo opravil svoje naloge, se hitro zgodi, da vedno preverja, sprašuje starše, kako bi kaj napravil. Starši pa so žal dovzetni za takojšnjo pomoč, otrok se jim smili, če malo pojoka, in tako se razvije začarani krog odvisnosti drug od drugega. Ko opazujem mlade starše, ki jim ne uspe od rojstva urediti otrokovega ritma spanja (hodijo spat z njim), hranjenja (sprašujejo, kaj bo jedel), se igrajo z otroki itd., postane tudi jasno, zakaj toliko težav s samostojnostjo, vztrajnostjo, hiperaktivnostjo v šoli. Priprava na šolo je celotno predšolsko obdobje, ko je otrok dovzeten za naša vodila, in potem razočaranj ne bi smelo biti.

Kadar starši delajo namesto otroka, mu dajejo sporočilo »ti tega nisi sposoben«. 

Kakšnih izkušenj oropamo otroke, če starši (skoraj) vse naredimo namesto njih?

Kadar starši delajo namesto otroka, mu dajejo sporočilo »ti tega nisi sposoben«. Rezultat pa je otrok, ki še preden nekaj začne, že pove, da je težko ali da potrebuje pomoč. Kakor hitro takoj ni vse jasno in razumljivo, že odneha. Zadnjič sem bila z vnukom na košarkarskem igrišču, kjer sva metala na koš. Zraven so bili dvanajstletniki, ki so tudi prišli vsak s svojo žogo, metali petnajst minut in odšli. Takšni otroci samo begajo od ene igre do sedenja in se seveda dolgočasijo. Vsaka dejavnost pa najprej zahteva vztrajnost, voljo, ki potem otroka okupira in ni več muka, ampak veselje. In šele ko sam opravi nalogo, raste njegova samopodoba.

Kako obremenjeni so slovenski šolarji? S čim najbolj?

Težko rečem, kaj je prezahtevno, vem pa, da je vsebina napačna. Prvi razred ni tisto, kar so strokovnjaki ob prehodu na šestletno všolanje obljubljali. Spomnim se nekdanje male šole, ko sta se otrokova domišljija in ustvarjalnost prepletali od jutranje proste igre, pogovora med otroki in vzgojiteljico, jutranjega razgibavanja, petja, plesa, ročnih dejavnosti do ustvarjalne igre, kotalkanja, vožnje s kolesi, daljših pohodov in še veliko bi lahko naštevala. Nikoli nisem slišala, da bi kateri otrok rekel, da mu je dolgčas. Zdaj to slišim že pri otrocih, ki obiskujejo prvi razred. Ker nimajo prave duševne hrane, ker je vse organizirano, po navodilih, v prvem razredu imajo že delovne zvezke itd.



Naši otroci so drugačni od prejšnjih generacij. Živijo, da jim je čim bolj fino. V glavnem. Kako šolski sistem sledi spremembam vsenaokrog?

Ne živijo samo otroci, da jim je fino, ampak je zabava postala glavni moto življenja. Gre za obrnjeno vrednostno lestvico. Namesto da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič. Danes se soočamo z mlado generacijo, ki nima več svojih ciljev, teži za prozaičnim življenjem iz dneva v dan in postaja čedalje bolj apatična. Menim, da je naloga staršev in šole spet postaviti delo in učenje na prvo mesto. Vsi vemo, kako dobro se počutimo, ko nam uspe dokončati neko delo, priti na vrh hriba, prebrati knjigo itd. Vendar, žal, če otroci tega ne bodo več videli pri odraslih, torej da postajamo odrasli zasedena, od računalnikov odvisna populacija, bo pač treba otroke stalno animirati, jih zabavati, da jim ne bo dolgčas.

Tistim, ki se zavzemajo za tuji jezik v prvem razredu, svetujem, da gredo v razred, in ugotovili bodo, da jih tretjina hodi k logopedu, da je kar nekaj otrok, ki govorijo nerazumljivo, otročje, da so tudi otroci s posebnimi potrebami, skratka, še slovenščino in izgovarjavo jih bo treba učiti. 

»Današnja šola od otroka zahteva memoriranje in ponavljanje stvari, blagor tistim, ki imajo učitelje, ki so jih sposobni učiti tudi sodelovanja, reševanja problemov, iskanja informacij. To bi moralo biti sistemsko urejeno,« je nedavno povedal psiholog Aleksander Zadel. Kaj je po vašem največji paradoks koncepta našega šolskega sistema?

Ko je naša generacija zapustila šolo, smo bili opismenjeni, načitani, znali smo razmišljati s svojo glavo, znali smo poiskati informacije, reševati medsebojne konflikte, vedeli smo, da je največ odvisno od nas samih, učitelje smo spoštovali in seveda tudi starše. Torej, večina stvari je bila boljša od vseh današnjih sprememb, projektov, delovnih zvezkov itd. Tistim, ki se zavzemajo za tuji jezik v prvem razredu, svetujem, da gredo v razred, in ugotovili bodo, da jih tretjina hodi k logopedu, da je kar nekaj otrok, ki govorijo nerazumljivo, otročje, da so tudi otroci s posebnimi potrebami, skratka, še slovenščino in izgovarjavo jih bo treba učiti.