Kri ni voda, zato se grožnje na temo »boš že videla, ko boš imela svoje otroke«, zadnjih deset let več kot uspešno uresničujejo. Še naprej tečnarim z brezplodnimi disciplinskimi ukrepi in čakam na trenutek, ko bo želja v otroku rodila motivacijo, motivacija strast in strast izpolnjeno ter srečno življenje.

Brez discipline se sanje razblinijo, me tolaži šmarnogorski prijatelj Damian Jagodic. Eden tistih, ki se na vrh gore podaja dvakrat na dan. Njegova resnica je baje tista, da bi lahko zofo v dnevni sobi menjal na dva meseca, tako redno jo je sposoben uporabljati. Ampak je ne! Uležanost je zamenjal za vero vase. Pravi tudi: »Z disciplino se gradi prihodnost. Se gradijo lego kocke. Speče torta. Priteče na Golovec. Gradi se novo razmišljanje, postavljajo nove vrednote.« 

Najprej pride zamisel. Cilj. Vendar ne previsok, ker trepetanje, zaradi morebitnega strahu, da nam ne bo uspelo, naredi več škode kot koristi.

Naval bližnjih in daljnih vzgojiteljev, torej, je bil velik, zato so, statistično gledano, med njimi z imenom in priimkom dobili kakšno priložnost tudi tisti mentorji, ki so svoje poslanstvo živeli na krilih strasti. Te sem požirala z odprtim srcem, ker so izžarevali ljubezen do tistega, kar počnejo. Z njo so bili tako zelo okupirani, da se ob njih nikakor nisem počutila ogroženo. Kot da me ni. Z ostalimi, brez imena in priimka, sem bíla trd boj za ohranjanje lastne sebičnosti. Oprostite, identitete. Ko so rekli, da sem trmasta, sem jih spravljala v obup s primernejšim izrazom. Ko so rekli, da je vztrajnost moja najšibkejša točka, sem se zavila v uporništvo. Ko so mi svetovali, da naj grem na jogo, ker se moram obvladati, sem šla svoje samoljubje krepit na goro. Zanalašč sem in še vedno ubiram pot izjeme, ker je v resnici neskončno vznemirljiva. Nisem tip priročnikov, sem pa zagotovo tip izkušnje. Otrok ulice. A vendar, nekje na tem potovanju skozi življenje se me je očitno moralo prijeti tudi kaj tistega, kar ne smrdi samo po uveljavljanju lastne resnice.

Ko začutim, da moje srce vriska, če ga spravim na velike obrate v tisti uri sopihanja, je nesporno dejstvo samo to, da bom izkušnjo ponavljala v nedogled pa če se okrog mene vse podre. Dajte mi mir. Ne vidite, da ravnokar usklajujem sebe z vami? In to z nasmehom na obrazu.  Zato se počutim nelagodno, ko me ljudje danes vidijo kot strogo uresničevalko predpisanih pravil. Pravzaprav zelo strogo. In kaj naj naredim? Vidite, kako težko vam pripovedujem o disciplini tudi v primeru, ko gre za telesno aktivnost. Ker iskreno občudujem vse, ki ne plavajo s tokom ampak lastno življenje vzamejo v svoje roke.



Zato, če mislite, da discipline nimate, se motite. Vsak od nas jo ima. Ne vem natančno na katerem mestu, ker se mi zdi, da najprej pride zamisel. Cilj. Vendar ne previsok, ker trepetanje, zaradi morebitnega strahu, da nam ne bo uspelo, naredi več škode kot koristi. Potem se zgodi volja, da ta cilj uresničimo in tako jo ucvrete na pot… Po občutku vtaknite nekam vmes disciplino. Samo začeti je treba. In se vsak dan do sitega nahranite z motivacijo. Samo spomnite se, kako zelo dobro, predvsem pa disciplinirano, naredite tisto, kar vas osrečuje. Kaj je, torej, vaša resnica? Ne skrbite, prava je. S svojim telesno aktivnim načinom življenja jo, po moje, lažje udejanite.