Ker nisem del nobene debate in ker se pri tašči počutim kot doma, brez slabe vesti sedem na zofo in goltam to brezhibno mojstrovino. Film se približuje koncu, sploh ni žalosten … V meni se nekaj premakne … Kar naenkrat se mi po licih ulijejo solze. Vmes se še malo nasmejim, ker se sama sebi zdim smešna in ker me film v resnici neskončno zabava, a moj čustveni izliv ne ostane dolgo neopažen.

Pri nas je podobna zgodba. Imamo dva pola. Gledalce Kmetije in ljudi, ki orgazmirajo na filme in predstave, ki jih v bistvu nihče ne razume, a se vsi samo pretvarjajo, da jih, ker (si) nihče ne upa priznati, da jim nič ni jasno. 

Mamica priteče k hčerki z očmi levinje in vprašajem nad glavo. Sledita ji tašča in Ela, ki me zaskrbljeno gledata, nato fant, ki mu nič ni jasno, in nazadnje še oči. Ne pridem do besed. Tudi če bi se umirila, ne vem, kaj točno bi rekla, zakaj jočem. Zakaj jočem? Čeprav ta film že dobro poznam, jočem. Prvič. Med tem, ko ihtim, si podam odgovor na vprašanje, zakaj jočem, ko pa je film smešen in na prvi pogled lahek. Ne, ni kriv prebrisano ustvarjen lik, ki kliče po empatiji. Niti tragično dejstvo, da je bil film premalo nagrajen za čas umetnikovega življenja.

Preberite še: Zala Djuric: Dom je svoboda 

Odmislila sem tudi žalostne stranske učinke dobre komedije. Jočem zaradi lepote. Prvič se me je nekaj zabavnega tako dotaknilo. Čeprav sem v ˝Momi˝ (Muzej moderne umetnosti v New Yorku, op. p.) in ˝Metu˝ (Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku, op. p.) ter drugih muzejih in galerijah po svetu več solz pustila pred Matissom kot Renoirjem ali Van Goghom, na primer. Verjamem, da ko se povežeš z umetniškim delom, ni umetnik tisti, s komer si se povezal, temveč se povežeš s samim sabo.

Sicer pa je veliko lažje gledalca spraviti v jok kot v smeh, to je jasno. Hrepenimo po čustvovanju, po nečem, kar bi se nas močno dotaknilo v tem instant svetu, v katerem živimo. Najlažje je čustvovati ob pretresljivi vsebini. Zdi se mi, da zaradi poplave informacij ljudje nismo več tako senzibilni, da bi nas zlahka pretresla in ganila lepota sama po sebi. Zato raje gledamo težke, depresivne drame ali pa grozljivke. Sindrom Titanik. Razpasel pa se je še en, drugače tip vsebine. Popolni odklop, katerega cilj je, da si človek izprazni možgane in dušo po pretežkem dnevu. In za to poskrbijo nesmiselne komedije, ki jim jaz pravim kar: »haha, vagina«, ali pa resničnostni šovi.

Preberite še: Zala Djuric: Sem mnogo več kot moj Instagram profil 

Pri nas je podobna zgodba. Imamo dva pola. Gledalce Kmetije in ljudi, ki orgazmirajo na filme in predstave, ki jih v bistvu nihče ne razume, a se vsi samo pretvarjajo, da jih, ker (si) nihče ne upa priznati, da jim nič ni jasno. Kaj pa kaj vmes? Redkost.
Da prve skupine ne zanimajo zahtevnejše vsebine, nekako razumem. Ampak zakaj si frajer, če se pretvarjaš, da razumeš in še huje, da »začutiš« neke nebuloze? Zakaj pri nas pogosto velja, da si pravi umetnik, samo če si namensko nerazumljen, drugačen ali dobesedno gol na odru, medtem ko tvoja duša ni gola, ampak presneto oblečena?
Globina se skriva v preprostosti. Preprostost je zelo zahtevna. Kako boš iskren, kako boš umetnost, če te obremenjuje cilj »jaz bom drugačen«? Kako boš ljubezen, kako boš umetnik, če te obremenjuje kakršenkoli cilj? Skratka, mislim, da moraš biti trezen, da si lahko pijan od umetnosti. Ko si čist, navzoč in pristen, te lepa umetnost najde in pretrese.

Foto: Urša Premik

Moje nenavadno vedenje je vse prisotne zbralo na kavč. Oči še naprej zre vame kot v nekakšno čudo, zato zmedeno zajecljam: »Oprosti, joj, ne vem, kaj mi je … Saj sem nehala, evo.« On pa mi odgovori: »Ti samo uživaj, ljubica moja, jaz se vsakič razjokam, ko gledam Chaplina.« Mimogrede, ne vem, ali sem poglavarja naše družine vsega skupaj dvakrat videla jokati, a svetloba tega filmskega velikana očitno predre tudi njegov oklep in mu požgečka srce. »Globlja, kot je resnica v umetniškem delu, dlje bo živelo,« je v manuskriptu zapisal nekoč. In živel boš večno, naš veliki, ljubljeni Charlie Caplin.

»Po moje je namen pripovedovanja zgodb, da izrazimo lepoto življenja, zgostimo njegove viške v zabavo za občinstvo. Ne nazadnje ljudje vse življenje iščemo lepoto, naj bo to v smehu ali solzah. Lepota se namreč skriva v vsem, dobrem in slabem, a le pronicljiv človek, kot je umetnik ali pesnik, jo je zmožen najti v obojem.«

- Charlie Chaplin