Nekateri iščejo izgovore in opravičila za svojo strahopetno naravo. Sami sebe tolažijo z mislijo, da je doma najlepše in da v tujini ne bi imeli kaj početi. A so kljub temu ljubosumni na ljudi, ki črpajo izkušnje, znanje in ljubezen iz različnih koncev sveta, zato jih potolaži misel, da komu od nas, ki si upamo, ne uspeva. Pa jim tuj poraz res nadomesti osebno zmago? Konec koncev, kako bi lahko bivanje v rodnem kraju komurkoli predstavljalo poraz? Leti so vse cenejši, potovalni čas je krajši, več potujemo, več svobodnjakov nas je … Kako to, da kljub temu ne moremo podreti meje v glavi in razumeti, kaj dom pravzaprav je in kje se nahaja?

Bazo imam (trenutno) v Ljubljani, dom pa je zame tam, kjer sem varna pred tovrstnimi vprašanji, kjer je vse dobro, če sem jaz dobro. Kjer si hočemo samo dobro. 

Pogoji za srečo so vedno enaki in vedno izhajajo iz nas. Ni pomembno kje živiš, če si srečen človek. Sploh pa dandanes in sploh pri nas, kjer so nam odprte vse poti, kamorkoli se obrnemo. Seveda, če si svoboden in drzen. Če je ljubezen močna, nas nič ne more ustaviti. Moja ljubezen je moj gentleman, ki mi odpira vrata. Moraš se pustiti navdihovati nepredvidljivim situacijam, pustiti presenetiti vratom, ki se odprejo, in ljubiti tudi tista, ki se zaprejo.

Pretekli teden sem bila razpeta na sto koncev. Video klepetala sem s kasting direktorico v Los Angelesu, se dogovarjala za predstavo na indijskem gledališkem festivalu, snemala oddajo na naši nacionalni televiziji, pisala glasbo z Angleži, vmes odletela na kasting v Sarajevo … Povsod sem lahko, moji energiji dovolim, kamor si želi. Včasih gre sama, včasih skupaj s telesom. Saj je vseeno, saj je vse eno.

West Village, New York

Bazo imam (trenutno) v Ljubljani, dom pa je zame tam, kjer sem varna pred tovrstnimi vprašanji, kjer je vse dobro, če sem jaz dobro. Kjer si hočemo samo dobro. Kjer je vse dobro, ker smo mi resnični. Resnično je lepo in lepo je dobro. Dom je svoboda. Svoboda je notranji mir. In notranji mir je zaupanje vesolju. Zaupam. Samo grem. Premikam se naprej in ostajam v miru. Včasih prestrašena, včasih zmedena, a vselej premikajoča se naprej.

Rajši tvegam udobje, ki mi ga ponuja materialni dom, kot, da bi tvegala svoje sanje, svojo svobodo, svoj dom znotraj mene. Ker ko enkrat izpustiš svoje sanje, življenje nima več pravega smisla, življenje nima več pravega doma.

Piran

ZMEDENA

Ne vem, kaj me je pripeljalo

na moj rodni planet,

kaj moram dat

in kaj si vzet.

Ne vem, kdo zmaga.

Založila sem navodila.

Zato se moram sama znajt

in si pisat pravila.

Življenje je kratko.

Ampak ti si več.

Ljubezen mojega vsemira,

mečeš me iz tira,

mečeš iz vseh polji

in galaksij.

Vedno padem na svoje mesto;

tja kjer si ti.