Anja Klančar

Zakaj se je mama ubila? Še zdaj ne vem.

Smrt bližnjega zelo boli. Še posebno če je storil samomor. Anja Klančar je tako izgubila oba starša. Kot magistra zakonskih in družinskih študij teološke fakultete se strokovno posveča prav tej problematiki s poudarkom na žalujočih po izgubi, o čemer premalo govorimo oziroma imamo o tem pogosto izkrivljena mnenja.

Pred desetimi leti je samomor storila vaša mama, pred tremi pa še oče. Nazadnje sva se pogovarjali pred šestimi leti, ko ste bili še študentka. Koliko vam je pridobljeno znanje pomagalo prebroditi najhujše?
Mogoče je bilo prebolevanje očetove smrti malo lažje, ker sem bila veliko v stikih z ljudmi z enako izkušnjo. Za raziskavo v magistrski nalogi (posvetila jo je mami, op. a.) sem našla sto žalujočih – petdeset takšnih, katerih bližnji so umrli naravne smrti, druga petdeseterica pa je doživela smrt bližnjega zaradi samomora. Vzorec je sicer majhen, a vendarle sem dobila koristne informacije, saj med skupinama ni bilo statistično pomembnih razlik. To je pozitivna novica za vse žalujoče po samomoru – dobra podlaga za predelavo te hude travme. 



Človeku je verjetno malce laže pri srcu, če ve, da je njemu ljuba oseba umrla naravne smrti.
Res je. Vedno nas zanima, kako nekdo umre, ali je dolgo živel, ali so imeli v njegovi družini veliko določenih bolezni, denimo raka, astme, kaj v zvezi z živci ali je morda naredil samomor.

Mama je bila vedno prijazna, vsem na voljo, kar je značilno za Slovence. Moraš biti dober in priden. Potem ti nekega dne preprosto zmanjka moči in izgoriš. 

Ali je nagnjenost k samomorilnosti genetsko pogojena?
Verjetnost, da bo nekdo naredil samomor, je zagotovo večja, če so si enak korak pred njim izbrali njegovi sorodniki. Kadar se kdo od bližnjih dokončno preda malodušju in konča svoje življenje, to tudi sam prej vidiš kot neke vrste izhod, zato se moraš razumno vprašati, kaj narediti, da v podobnih življenjskih okoliščinah ne boš ravnal enako. Vedeti moramo, da samomora v veliki večini ne naredijo posiljevalci, pedofili in morilci, ker se svojih slabih dejanj niti ne zavedajo, temveč ljudje, za katere bi si to najmanj mislili. Prej se bo ubila žrtev denimo posiljevalca kot on sam. Krivda pade nanjo.

Sebe torej prej ubijejo ljudje, ki dobro skrivajo stisko?
Tako je. Osebe, nagnjene k samomoru, so lahko tudi nasmejane, vedno pripravljene pomagati. Do vseh so dobre, le do sebe ne. Gre za vzorce razmišljanja, ki jih moramo bližnji prepoznati in preseči. 



Kako vi zavračate napačne vzorce razmišljanja? Z vero?
Zagotovo. Pomagam si z obiskom svete maše in Svetim pismom. V njem je osemkrat omenjen samomor; v Stari zavezi sedemkrat, v Novi zavezi pa le enkrat – z opisom Jude Iškarijota. To je vse. Cerkev je pred velikim izzivom, kako se soočati s samomori, predvsem tistimi, ki zadevajo posvečene osebe, saj je življenje sveto in nedotakljivo. Pa vendar so teološke znanosti toliko napredovale, da upoštevajo vsa človekova dejanja, ne le enega samega. Človek lahko že v enem letu zboli, postane bleda senca sebe in se mu zamegli um.

Bolečina je bila tako huda, da je nisem mogla izraziti. Telo se je fizično branilo, doživela bi prevelik šok. Morda bi me zadela kap, kdo ve. 

Zakaj je svoje življenje nepričakovano končala vaša mama?
Še zdaj ne vem in morda nikoli ne bom. Mogoče sta bila kriva menopavza in z njo povezan stres zasebno ali v službi. Mama je bila vedno prijazna, vsem na voljo, kar je značilno za Slovence. Moraš biti dober in priden. Potem ti nekega dne preprosto zmanjka moči in izgoriš. Tega je zdaj veliko.

Kakšen odnos imata z bratom? Vaju je bolečina ob tragični izgubi staršev zbližala ali odtujila?
Dobro se razumeva, kar je dragoceno. Ne prepirava se, niti glede dediščine. Pogosto se ljudje v podobnih okoliščinah, ko stvari niso razčiščene, za piko na i še tožijo, kot da ni že dovolj bolečine. Obdobja 2007–2008 se sploh ne spominjam dobro. Eno leto po mamini smrti nisem mogla jokati, pa čeprav sem hotela. 



Zakaj?
Šele zdaj sem ugotovila, zakaj. Bolečina je bila tako huda, da je nisem mogla izraziti. Telo se je fizično branilo, doživela bi prevelik šok. Morda bi me zadela kap, kdo ve.

Kako je smrt vaše mame sprejel oče?
Zelo pogumno. Sedem let po njeni smrti je lepo živel in skrbel zase, česar določeni moški niso sposobni. S tega vidika, kako močan je bil, sem ga zelo občudovala. Sam si je kuhal in likal. Ni pijančeval ali imel novih žensk. Rad jo je imel.

V teh časih je zelo težko dobiti partnerja z resnimi nameni. Zagotovo si želim biti ljubljena in skupaj z nekom rasti. V tem je bistvo sobivanja. 

Ali vas je podpiral pri študiju, ki zadeva samomore?
Ni me niti podpiral niti mi ga ni branil. Spraševal me je, kaj bom s tem počela. To je tipičen vaški pogled na stvari – morajo biti uporabne v vsakdanjem življenju na vasi. V tem ne vidim težave, a vsak ima svojo pot. Tematiko samomorov sem si seveda izbrala zaradi svoje osebnostne rasti. Zelo sem bila vesela, ko so me pri Rotary klubu Ljubljana izbrali za eno od štipendistk, da sem laže dokončala študij.

Zakaj si je življenje vzel še oče? Omenili ste, da je šlo za posledice po zdravniški napaki.
Nikogar ne želim obsojati po nepotrebnem. Oče je imel vrsto let težave s srcem, že takrat, ko je bila mama še živa. V skrbi zanj se je zelo izčrpala. Oče je po zahtevnem posegu postal drug človek; študije dokazujejo, da se oseba po tistem, ko ji kirurško odprejo srce, spremeni tudi psihično. Mama se je zelo trudila, da bi ga spravila k sebi, nanjo pa ni pomislil nihče, tudi sama najbrž ne. Po operaciji je očetu iz zašite rane ves čas, kar deset let, nekaj teklo. Seveda ga je to zelo skrbelo in je s tem vznemirjal vse okoli sebe. Zdravniki so ga pošiljali nazaj domov z besedami: »Saj bo!« Naposled so ga vendarle še enkrat odprli in našli skupek nečesa, gaze, vate ali bogsigavedi česa. Uradnega zapisa o tem ni. Zdravnik je očetu pokazal kozarček z vsebino in dejal: »To vas je mučilo!« 



Kaj je bilo potem?
Po tem ni bil nikoli več zares zdrav, tri tedne je bil celo v komi. Izkušnje z zdravstvenim osebjem so bile lepe, vendar so zdravniki eno, zdravljenje pa gre včasih svojo pot. Očetu so pozdravili hudo bakterijo, a zato sta se mu poslabšala ravnotežje in funkcija vida, zato ni mogel več reševati njemu ljubih križank. Hodil je, kot bi bil pijan. Moral se je odpovedati tako vožnji avta kot jezdenju konja. Štiri mesece je bil zelo šibak. V tem času sem skrbela zanj, mu pomagala pri oblačenju in podobno. Prav tako je po svoje pomagal brat. Oče je bil zelo potrt, še posebno ko se je moral odpovedati konju, ki je bil zanj simbol moči. Podaril ga je. Prej se je konjeništvu posvečal trideset, štirideset let.

Samomora v resnici ne moremo preprečiti. Bolj ko nekaj nekomu preprečuješ, bolj si to želi storiti. V svoji neznosni bolečini se prav tako ne zaveda, da bodo posledično zelo trpeli tudi njegovi bližnji. 

Vam je rekel, da razmišlja, da bi odšel – za vedno? Ali je to kdo pričakoval?
Ne, sem pa čutila, da se je zapiral vase. Oče je zbral zadnje atome fizične moči in storil, kar je hotel. Vedeti moramo, da se lahko samomor zgodi vsakomur, nihče ni imun nanj.

Ste razmišljali o tožbi zaradi zdravniške napake?
Že očetu so nekateri prigovarjali, naj se odloči za tožbo, pa potem še nama z bratom, a v tem ne vidim nobene koristi. Izgubila bi kup denarja in notranji mir, kolikor ga je še ostalo. 



Ali si želite nekoč ustvariti družino ali se bojite?
Ni me strah, a v teh časih je zelo težko dobiti partnerja z resnimi nameni. Zagotovo si želim biti ljubljena in skupaj z nekom rasti. V tem je bistvo sobivanja.

Breme žalovanja po samomoru bližnjega v Sloveniji nosi več tisoč ljudi. Število samomorov zadnja leta raste. Po zadnji statistiki SURS si je leta 2015 vzelo življenje 425 oseb, od tega kar 333 moških.
Dejanska številka je lahko še večja, saj so samomori včasih označeni kot nesreče. V mislih imam denimo primere, ko oseba nenadoma iz nepojasnjenih razlogov na cesti zavije desno ali levo ali se zabije v zid pri polni hitrosti.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da bežimo od tistih, ki trpijo. To je zelo velika napaka, saj tisti, ki najbolj trpijo, največ dajo, če skupaj z njimi zdržiš in prebrodiš stisko. Ni nujno, da te vsak, ki prisluhne tvojim težavam, v resnici tudi sliši, zato je treba poiskati pravo pomoč. Iskreno sočutje. 

Faze žalovanja bližnjih zajemajo različne čustvene odzive, od šoka in zanikanja, jeze in krivde do žalosti. Zanimivo je, da se lahko najmočnejši občutki pojavijo šele pol leta po smrti.
Drži. Takrat ko že misliš, da si prebolel, useka najhuje zaradi določenega sprožilca, spomina. To je naravno. Medtem ko sem sama za mamo jokala šele po enem letu, sem pri očetu delno žalovala že prej, ko je bil še živ, a sem vedela, da ne bo nikoli več sposoben samostojnega življenja.

Skrb vzbujajoče je, da naj bi bili bližnji oseb, ki so storile samomor, bolj nagnjeni k poslabšanju bolezni tako psihične kot fizične narave. Kako je bilo pri vas?
Bila sem seveda izjemno žalostna, nemirna, nezaupljiva; glavobolov ali preganjavice ni bilo. Leta 2008 po mamini smrti sem imela le hude nočne more, ko je psiha predelovala, kar sem čez dan zatrla. Pri bližnjih tistih, ki so storili samomor, se sicer na splošno poveča verjetnost za pojav ne le depresije, temveč tudi odvisnosti od alkohola, spolnosti ipd. 



Desetega septembra bo mednarodni dan preprečevanja samomora. Med znaki, ki ga napovedujejo, so nespečnost, neješčnost in razdajanje osebnih stvari. Kako ga je mogoče preprečiti?
Samomora v resnici ne moremo preprečiti. Bolj ko nekaj nekomu preprečuješ, bolj si to želi storiti. V svoji neznosni bolečini se prav tako ne zaveda, da bodo posledično zelo trpeli tudi njegovi bližnji. Kljub temu sem vesela, da ta mednarodni dan obstaja, saj nam daje priložnost za pogovor o tem. Le ta lahko pomaga, pogovor z ljudmi, ki se takšne stiske ne bojijo. Večino je strah. Ljudje smo nagnjeni k temu, da bežimo od tistih, ki trpijo. To je zelo velika napaka, saj tisti, ki najbolj trpijo, največ dajo, če skupaj z njimi zdržiš in prebrodiš stisko. Ni nujno, da te vsak, ki prisluhne tvojim težavam, v resnici tudi sliši, zato je treba poiskati pravo pomoč. Iskreno sočutje. To velja tako za laike kot strokovnjake. Drama, ki se je vila spomladi v zvezi z maturitetnimi eseji na temo samomorov, je bila povsem odveč. O tem se je nujno čim več pogovarjati, seveda primerno. Tudi mediji imajo pri tem pomembno vlogo. Ali ste vedeli, da je po samomoru Kurta Cobaina v ZDA padla stopnja samomorov – prav zato, ker so mediji o tem poročali tako izčrpno in hkrati spoštljivo?

Polna odgovornost za to, da nekdo stori samomor, je v njem samem. Vsem žalujočim, ne glede na to, v kaj verjamejo ali ne, privoščim, da bi kljub smrti bližnjega še naprej občutili, da nismo sami.  

Malo absurdno, a po kazenskem zakoniku je samomor kaznivo dejanje, za katerega pa oseba sama seveda ne more odgovarjati. Pa vendar, ko je nekdo terminalno bolan in si vzame življenje, ker ne želi več trpeti v bolečinah – ali to lahko obsojamo?
Tudi Sveto pismo pravi, naj ne obsojamo. Seveda pa smo ljudje nagnjeni prav k temu. V resnici vsak odgovarja sam zase. Nekdo, tako kot moj pokojni oče, si želi ostati frajer do konca, po drugi strani pa je lahko izraz vrhunskega dostojanstva tudi to, da sprejmeš svojo šibkost in zdržiš v njej, kar lahko traja vrsto let. Prej ali slej pridemo v življenju v obdobje, ko potrebujemo pomoč. 



Oditi po svoji volji ali vztrajati v mukah – kaj je izraz večjega dostojanstva?
(Nasmeh.) Odgovora na to vprašanje nimam. Lahko bi v nedogled filozofsko razglabljali. To je skrivnost posameznika in življenja samega. Polna odgovornost za to, da nekdo stori samomor, je v njem samem. Vsem žalujočim, ne glede na to, v kaj verjamejo ali ne, privoščim, da bi kljub smrti bližnjega še naprej občutili, da nismo sami.

Ali tudi pri vas kljub izgubi ostaja občutek bližine, pomirjenosti?
(Pokima.) Močno čutim oba starša. Kadar mi je bilo zares zelo težko pri srcu, sem začutila toplino, kot bi me nekdo objel. Ali pa mi je pod roke prišel stavek iz knjige kot odgovor na moje vprašanje. To me je zelo pomirilo. Ljudje o tem nočejo govoriti. Tudi mi, ki živimo, smo nastali iz določene energije. Ta ne more kar izginiti. Pa ne kličem mrtvih. Prav tako nisem verska fanatikinja, a v cerkvi se najbolj pomirim. Bistven korak je, ko stopimo na pot odpuščanja. Najprej Bogu. Še prej se nanj zjezim. (Nasmeh.) Nato je treba odpustiti sebi in vsem, ki so mi naredili kaj hudega; morda se tega niti niso zavedali. Odpuščanje je težak in dolg proces, a je nujen del žalovanja. O svojih doživljanjih, ki so me spremljala po smrti staršev, zdaj končujem tudi knjigo.

Žalovanja za bližnjimi ne moremo regulirati s klikom oziroma gumbom, vklopom in izklopom. To je dolgotrajen, občasno tudi viharen, vsekakor pa zelo presenetljiv proces – podobno kot vreme. V resnici se nikoli zares ne konča in tako je verjetno tudi prav. 

Za konec povejva še, kaj je najlepše, najbolj primerno, kar lahko rečemo nekomu, ki je pravkar izgubil ljubljeno osebo zaradi samomora.
Ne govorimo traparij. Tisto, kar čutimo, je prav. Izogibajmo se poceni nasvetom oziroma frazam, kot so: »Preboli, saj si zadosti star(a)!« Ali pa: »Bo že kako!« »Se vsaj ni matral(-a)! Tako je še najbolje!« Raje se ugriznimo v jezik. Veliko primerneje je, če rečemo: »Tukaj smo!« »Smo s tabo!« »Sporoči, če kaj potrebuješ!« To zadnje izrecimo le, če res tako mislimo in smo pripravljeni pomagati, saj bo oseba to zelo dobro čutila. Izogibajmo se hitenju, norenju, ihti. Žalovanja za bližnjimi ne moremo regulirati s klikom oziroma gumbom, vklopom in izklopom. To je dolgotrajen, občasno tudi viharen, vsekakor pa zelo presenetljiv proces – podobno kot vreme. V resnici se nikoli zares ne konča in tako je verjetno tudi prav.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE