O ljubezni se namreč učimo tako, da jo v primarni družini ali prejemamo ali čutimo njeno pomanjkanje; »lekcije«, ki jih dobimo doma, nezavedno oblikujejo načine navezanosti, ki jih ustvarjamo v odraslosti. Mame, ki svojim hčerkam niso dale ljubezni ali so bile nezanesljive – včasih čustveno prisotne, drugič odmaknjene –, deklico oblikujejo v žensko, ki razvije izjemno previdnost v odnosu do ljubezni same in tistih, ki ji jo lahko dajo. Oblika navezanosti, ki jo takšna hčerka razvije, je tesnobno-zaskrbljena. Odrasla ženska nenehno išče znake, ki bi ji »dokazali«, da je v razmerju »nekaj narobe«, na besede in dejanja se odziva bolj intenzivno, kot bi okoliščine od nje terjale. Izjemno je občutljiva in že misel na zavrnitev jo ohromi. 



Strah zmaga

Druga oblika navezanosti, ki ga lahko razvijejo neljubljene hčerke, se ločuje glede na to, kako vidijo same sebe, druge in kaj jih v življenju motivira; obe »veji« te oblike navezanosti pa imata skupni imenovalec – izogibanje. Ženske, ki sodijo v to skupino neljubljenih hčerk, so se naučile, da ljubezen boli, zato se je treba ob njej zaščititi. 

Prestrašena zmuzljivka si želi navezanosti; ima izjemno visoko mnenje o drugih in nizko o sebi, a jo strah pogosto premaga, zato se hitro oddalji od drugega, se vede samoohranitveno in nato pobegne. 

Druge vrste zmuzljivka se pogosto vede ravnodušno-izogibajoče se; ostati samostojna je njen najpomembnejši življenjski imperativ, ne vidi se kot človeka, ki potrebuje intimna razmerja ali podporo. Ponosna je na svoj status otoka v morju ljudi, o katerih ima tako in tako slabo mnenje. 

Česa se v resnici deklice, ki jih matere ne ljubijo, naučijo o ljubezni? Najprej tega, da je ljubezen transakcija, ki je vselej pogojna. Naučijo se, da je treba občutke in pristna čustva skrivati, ljubezen pa s povečevalnim steklom načrtno iskati. Naučijo se, da te ljubezen, ko jo enkrat najdeš, naredi šibko in ranljivo, kajti ljubezen, ta sicer lepa reč, vedno boli. 



Preveč sem trpela

Svetovna popotnica Alma Karlin še danes buri duhove. Prihodnje leto bo minilo sto let, odkar se je odpravila na svoje potovanje epskih razsežnosti. Ko se je Alenka Rebula, slovenska pisateljica, filozofinja in ženska, ki se trudi razumeti to naše življenje, lotila prebiranja njene biografije, se je je dotaknil predvsem odnos, ki ga je imela z mamo: »Alma si je že kot odrasla ženska za rojstni dan strašno želela psa, a dobila je, kot vedno, kar se je mami zdelo primerno darilo: oblačila. Alma opisuje svojo neutolažljivo prizadetost, ob tem pa doda, da je mama njeno žalost opazila in ji čez nekaj dni kupila psa. A ob tem maminem premiku ne sledi noben komentar, nobena oblika zavedanja, da to nekaj pove o materi, o njenih poskusih, da hčerki ustreže, čeprav je ne razume in ne more čutiti. Takih drobnih dogodkov je vse polno: mama jo prizadene, to hči globoko čuti, nato mama naredi neroden poskus, da bi pokazala ljubezen, hči ga prezre. Tako deluje v našem življenju zamera, ki pravi: Če mi niste dali, ko sem želela, potem tudi zdaj ne bom vzela, niti hvaležna ne bom. To mi nič ne pomeni. Preveč sem trpela.

Drugi nikoli ne bo mogel do nas, saj mu vsakokrat znova povemo, da so njegovi poskusi ali napačni ali prepozni. Predvsem si ne priznamo, kako še hrepenimo, da bi bilo drugače, kako se silimo v tako ravnanje, medtem ko ranjeno srce še vedno upa, išče in kliče v življenje.«


A to, česar seveda neljubljena hčerka ne more razumeti, je, da je morda mama res nima rada, a nobeden od razlogov za to ni povezan z njo samo, torej hčerko, temveč zgolj z mamo in njeno zgodbo, ki ni dobila pravičnega epiloga.


Vzgoja moje mame

A v resnici tudi Alma ne more in noče čutiti svoje mame. »Ne more dojeti globokega pomena mamine odvisnosti od mnenja drugih,« nadaljuje Rebula. »Navezanost na to, kaj bodo rekli ljudje, ni samo površna odvisnost od mnenja drugih, temveč kaže na tragično ločenost od sebe, na življenjsko paniko, ki se je ni mogoče dotakniti. Te dimenzije svoje mame Alma niti ne poskuša razumeti. Kako se posmehovati grozi, ki jo čuti malomeščansko vzgojena ženska, do kosti prestrašena pred zmajem javnega mnenja? Alma ne nameni niti vrstice vprašanju o tem, kako je bila vzgojena njena mama, kaj čuti, zakaj je taka, kot je. Enak pomilovalno-zaničljiv odnos kaže do vseh žensk, ki so podrejene videzu in mnenju večine.«



Jaz sem kriva

Vprašanje, ki v mislih neljubljenega otroka vedno znova vznika, se glasi: »Zakaj me mama nima rada?« Prvi odgovor, ki otroku pride na misel, je: »Jaz sem kriv.« Odgovor nato od otroka »terja« prepričanje, da bo ljubezen mogoče dobiti, če se bo le spremenil. A to, česar seveda neljubljena hčerka ne more razumeti, je, da je morda mama res nima rada, a nobeden od razlogov za to ni povezan z njo samo, torej hčerko, temveč zgolj z mamo in njeno zgodbo, ki ni dobila pravičnega epiloga. Če deklica zraste in ostane ujeta v domišljijskem svetu, ki ji je nekoč nudil varnost, ostaja čustveno in mentalno ujeta v svoji otroški sobici, kjer ji edino uteho daje Kajbibiloče. Ljubezen je zato vedno tik za ovinkom. Samo še tole moram narediti, spremeniti, doseči, in jo bom ujela? 



Vloga matere je biti tu

»Materinska in ženska razsežnost nam omogoča, da si znamo dajati občutek varnosti v iskanju bližine in predanosti,« zapiše Alenka v delu Vera vase. »Vloga matere je biti tu. Varnost v ženskosti izvira iz polnega občutenja telesne modrosti, moči in tudi napadalnih obrambnih sil levinje, ki brani mladiče in odganja napadalce. Naše želje potrebujejo svoje gnezdo, svojo maternico, mi pa potrebujemo razvito sposobnost nošenja nevidnega. To daje našim željam globino, trajnost in vzdržljivost ter nam pomaga, da smo razumevajoči in potrpežljivi, ko ne gre.«