Izkazalo se je, da je imel prav. Fellini je bil rojen v eni izmed nevpadljivih hiš (Via Dardanelli 10) blizu mestnega središča. V Riminiju je preživel večino mladosti, preden se je leta 1939 preselil v Rim. Takrat se je že skušal preživljati kot karikaturist in novinar, kmalu pa ga je splet okoliščin privedel v svet filma. Sprva se je poizkušal kot scenarist, kasneje pa je postal tudi z oskarji nagrajen režiser. V nekaterih filmih je viden vpliv dogodkov, ki so zaznamovali njegovo mladost. A nikoli ni snemal vRiminiju, čeprav se njegovo mesto pojavlja v nekaterih filmih. Še posebno znani so prizori z glavnega mestnega trga Piazza Cavour. Toda vodnjak za potrebe snemanja filma Amarcord so postavili v rimskem studiu Cinecitta. Tudi filmski pomol s svetilnikom so za snemanje postavili drugje. Z njega so odrinili čolni k parniku Rex, ki je ob koncu druge svetovne vojne nasedel med Izolo in Koprom in je tako postal lahka tarča za angleška letala – ladjo so dokončno uničila.

Fellini se je redko vračal v Rimini in takrat je običajno bival v Grand hotelu. Hotel iz leta 1908 je še danes daleč najprivlačnejši v mestu, pravzaprav edini, ki se že navzven postavlja z glamurjem. Levo in desno od njega pa se ob peščeni obali vrstijo nevpadljivi, skoraj uniformirani novejši hoteli, kolikor daleč seže pogled. Leta 1993 je Fellinija med bivanjem v hotelu zadela kap in nekaj tednov kasneje je za posledicami umrl v bolnišnici v Rimu. Režiserju v spomin so eno izmed hotelskih restavracij poimenovali po njegovem filmu La Dolce Vita.

Skupaj z ženo igralko Giuletto Masina, ki je umrla le nekaj mesecev kasneje, je pokopan v Riminiju. Po njem se imenujejo mestni trg, večji park in letališče.

Ples na promenadi

Večji del mesta je bil med drugo svetovno vojno porušen, a kmalu so ga obnovili in Rimini je že desetletja eno najbolj znanih italijanskih turističnih letovišč ob Jadranskem morju. Prvo urejeno plažo so odprli že davnega leta 1843, potem pa se je turistično središče samo še širilo. Danes je Rimini skupaj s turističnimi naselji ob obali velik vsaj za pol Ljubljane.

Večina aktivnosti se dogaja v bližini več deset kilometrov dolge peščene obale, kjer se vrstijo hoteli. Tudi več sto metrov široka plaža se v poletnih mesecih spremeni v velikanski labirint ležalnikov in senčnikov, med katerimi za popestritev skrbijo raznovrstna športna igrišča. Tako je poskrbljeno tudi za vse, ki nimajo v mislih le sončenja in namakanja v plitvem morju. Vmes so postavljene pisane hišice – kabine za preoblačenje, ki jih je mogoče tudi najeti. V ozadju se v senci hotelov vrsti na stotine barov, restavracij in diskotek, ki noč in dan skrbijo za živahen utrip. Marsikaj pa se dogaja kar na promenadi, kjer veselo razpoloženi gostje poplesujejo v ritmih glasbenikov ali DJ-jev.

Zadovoljil sem se z enim izmed cenejših, Sunflower (Sončnica). Sicer se ne ponaša z razgledom na morje, a prijazni lastnik Davide mi je že pred prihodom posredoval številne nasvete, kaj vse si velja ogledati. Med drugim v hotelu prodajajo vstopnice za najbolj znane diskoteke in celo organizirajo prevoz. Do promenade in peščene obale je le kratek sprehod. Del promenade ob sredah in sobotah zasedejo stojnice premičnih trgovin – dopoldne je v tem delu Riminija namreč čas za tedensko tržnico, na kateri lahko ugodno kupite oblačila, pripomočke za plažo, italijanske kulinarične specialitete in še kaj. Podobna tržnica ob istih dnevih oživi tudi na glavnem trgu v starem mestnem središču. Tam se prodajalcem ob sredah pridruži še otroški bolšji sejem.

Fellinijev najljubši kino

Raziskovanje obalnega dela mesta je najbolj elegantno s kolesom. Za hojo so razdalje skoraj prevelike, v najhujši vročini pa si je najbolje pomagati z mestnim avtobusom. Ta vozi ob celotni obali vse do središča mesta. Vozovnico je pametno kupiti vnaprej vkiosku. Plačilo je sicer možno tudi na avtobusu, a tam je cena skoraj še enkrat višja, voznik pa ne vrača drobiža! Kupljeno vozovnico morate ob začetku vožnje žigosati na avtomatu, s čimer postane veljavna za naslednjih 70 minut. In nikar ne poskušajte goljufati, saj so kontrolorji na avtobusih vsak dan.

Vsekakor je vredno nekaj časa posvetiti tudi staremu središču Riminija. Najprivlačnejši del tega dela mesta je ovalni trg Piazza tre martiri. Poimenovan je po treh mladih partizanih, ki so jih nacisti leta 1944 obesili na trgu. V eni glavnih nakupovalnih ulic Corso d'Augusto še vedno stoji hiša, v kateri je Fellinijeva družina preživela nekaj let. Je brez vsake oznake in gotovo je ne bi našel, če me ne bi nanjo že v hotelu opozoril Davide. »V bližini je bila nekoč odprta trgovina, v kateri je Fellini prodajal karikature in portrete. Edina stavba, res vredna ogleda, pa je kino Fulgor,« me je z ducatom informacij na pot pospremil Davide. Kinematografska zunanjost je od letos prav takšna, kot je bila pred dobrim stoletjem. V najstarejšem mestnem kinu si je Felliniv očetovi družbi prvič ogledal film in začel navdušeno spoznavati čare tega sveta. Kmalu je sam zaslužil za vstopnice, in sicer z risanjem filmskih likov. Po večletni obnovi do konca leta načrtujejo ponovno odprtje kinematografa, v zgornjih nadstropjih pa bodo uredili muzej, posvečen filmski umetnosti in Federicu Felliniju. To bo velika pridobitev za mesto, saj je bilo doslej videti, kot da domačini ne vedo, kaj bi s svojim slavnim meščanom in njegovo dediščino. Za arhivsko zbirko je skrbela Fundacija Fellini, a žal bogato gradivo ni bilo na ogled. Tako so na slavnega režiserja spominjala le imena nekaterih trgovin, gostinskih lokalov in prodajaln sladoleda. Mimo tega v Italiji seveda ne morete iti, prav tako pa se je težko upreti dobri kavi in lokalnim kulinaričnim specialitetam. Poleg morskih dobrot velja pokusiti tenak kruh piadina, ki ga postrežejo v številnih restavracijah. Polnjenega z dodatki (pršut, sir, rukola ...) pa prodajajo tudi na stojnicah ali v kioskih.

Filmske podobe na hišah

Največje mestne znamenitosti, med katerimi so katedrala, rimski slavolok, rimski amfiteater in še kaj, sem si na hitro ogledal v nekaj urah, skupaj z obiskom mestnega muzeja. Skoraj bolj kot zgodovinske zgradbe me je navdušil vrvež pokrite tržnice, na kateri je najbolj zanimiv svež ulov lokalnih ribičev. Eden izmed prodajalcev sardel me je opozoril na naselje, v katerem so nekoč živeli ribiči in najrevnejši priseljenci. Dovolj je bil kratek sprehod čez dve tisočletji star kamnit most Ponte di Tiberio in znašel sem se v popolnoma drugačnem svetu. Hiške v predelu San Giuliano ne kažejo svoje revne preteklosti. Večinoma so lepo obnovljene in mnoge privlačno pisano pobarvane. Nekatera pročelja krasijo tudi freske – murali. Večina izmed njih je povezana s Fellinijevimi filmi in tako sprehod po ozkih ulicah spominja na ogled najbolj znanih prizorov slovitega režiserja. Ta del mesta vsako drugo leto popestri večdnevna fiesta z glasbo, gledališčem in stojnicami na ulicah. Murali so začeli nastajati prav z lokalnimi praznovanji, sprva na temo življenja domačinov, kasneje so se pridružili prizori iz Fellinijevih filmov. Prireditev organizirajo prve dni v septembru, naslednjo žal šele prihodnje leto.

Živahno poletje

Zaradi peščenih plaž in nizke gladine morja je Rimini zelo priljubljen med italijanskimi družinami z majhnimi otroki. Zanje je poskrbljeno z manjšimi zabaviščnimi parki, omisliti pa si je mogoče tudi vožnjo z velikim panoramskim kolesom. V okolicimesta vabijo večji tematski in zabaviščni parki, kot so vodni park Aquafun, Fiabilandia in razstava miniaturnih slavnih italijanskih zgradb Italia in miniatura. Mesto poživljajo številne prireditve. Mlajšim je namenjen Rimini cartoon club (letos od 17. do 23. julija), med katerim se zvrstijo filmske predstave, delavnice in na ulicah oživijo junaki iz risank. Molo street parade (letos 24. junija) je plesni dogodek, povezan z lokalno kulinariko, predvsem ribami. Dogaja se ob vodnem kanalu. To noč se na čolne naselijo DJ-ji, na več kot kilometer dolgi promenadi pa poplesuje več kot 200.000 obiskovalcev. Največja prireditev pa je La notte rosa – Rožnata noč (letos 7. julija) s številnimi dogodki. Prava paša za oči so to noč tudi hoteli, saj jih osvetlijo z rožnato svetlobo.