Leto 2016 je bilo težko. Tako se vsaj zdi. 

Strinjam se z vami. K meni prihaja veliko ljudi, tudi zdravnikov in terapevtov, ki so bili v hudi stiski. Ta se je navzven kazala kot tesnoba, depresija, nemoč v medsebojnih odnosih, fobije, nizka samopodoba, travmatične izkušnje in podobno. Pod vsem tem pa so ležala globoka čustva strahu, nemoči, nevrednosti, neljubljenosti, nesprejetosti, krivde in podobno. Resnično, prav vsak od nas kdaj potrebuje pomoč. 

Velikokrat ko ljudje že zmorejo pogum, da povedo, kako težko jim je, v odgovor dobijo le mahljaj z roko in pripombe, kot recimo – ne jamraj, delat pojdi. Zakaj še vedno govorimo takšne neumnosti, ko pa dobro vemo, da je lahko tudi ljudem, ki imajo že skoraj vse življenje za sabo, zelo hudo? 

Moj najstarejši pacient je imel 89 let. Pripeljala ga je partnerica, ki je povedala, da je tako obremenjen s preteklostjo, da ne zna živeti skupnega življenja zdaj. K meni mnogi pridejo z iskreno izpovedjo, da tako ne morejo več naprej, a hkrati nekateri dodajo, da po preteklosti niso pripravljeni kopati. A če imamo rano, jo moramo očistiti, nanjo dati zdravilo in obliž. Ne moreš poviti gnojne rane in se delati, da je ni. Terapija EMDR zdravi čustva neposredno. Rezultat je takojšen. 

V Sloveniji je tabu povedati že, da hodiš na psihoterapijo. In če se hočeš vsaj približno »očistiti«, traja leta. Kako zmore EMDR človeka »urediti« le v nekaj srečanjih? 

Delam po dve uri skupaj. Moj pristop je celosten. Najprej se moram s človekom pogovoriti, da vidim, kaj je prav zdaj tisto, kar ga ovira pri življenju, kje so stiske. Skupaj skušava priti do izvorov; šele takrat lahko začnem »delati«. Ko torej vem, kdaj se je neko čustvo v človeku zaklenilo, lahko začnemo terapijo EMDR, ki zdravi podzavest. Terapija deluje s pomočjo gibanja oči, taktilno ali z zvokom, izmenično. Ko najdemo izhodišče, izvor sedanje stiske, se začne procesiranje; lahko je to otroštvo, lahko tudi nesreča oz. travmatični dogodek, ki povzroči, da se npr. bojiš voziti avto. Ena terapija je dovolj, da že naslednji dan sedeš za volan brez strahu. 

Ko se med terapijo oči premikajo, se začneta leva in desna polovica možganov preklapljati. To spodbudi stare spomine (tudi telesne), da pridejo na plan in se reprocesirajo na nov, zdravilen način. Stari spomin se s terapijo nevtralizira. Če smo začeli s tem, da nisem vredna, gremo v otroško zgodbo, ko je otrok morda zaradi tepeža, zmerjanja in poniževanja ponotranjil to globoko prepričanje in občutek. Potopimo se v to majhno punčko, nato pa globoko negativno čustvo v procesu zamenjamo s pozitivnim. Prenesemo ga v sedanjost in ga pripravimo za prihodnost. To je v resnici proces samozdravljenja. Učinek je takoj!

Dve besedi, ki ju ne maram, sta odločitev in izbira. Kot da si ženske same izberejo, zavestno, nasilnega partnerja, moški nekoga, ki ga vsakič znova prizadene na drugih ravneh. 

Ko govorim o izbiri, govorim o zavesti. Naj razložim ... Sem tudi imago terapevtka in imago pomeni podoba, podoba, ki jo nezavedno nosiš v sebi, vzorec torej. In ta vzorec, če ga ne ozavestiš, nezavedno prepoznavaš in »kličeš« v svoje življenje. Ko delam z ljudmi, se je zato pomembno dotakniti njihovega zavestnega dela. Bistveno je začeti opazovati in nadzorovati lastne misli. Najprej smo šokirani nad negativnostjo, ki si jo prigovarjamo. 

Ko je moj sin šel prvič v London – sicer sem bila vesela, da odhaja v nove dogodivščine – me je v nekem trenutku, ko sem vedela, da je v zraku, začela mučiti nerazumna tesnoba. Vedno sem se imela za pozitivno osebo, a sem odrasla v okolju, ki je v meni potenciralo strah. Vseeno me je svoj odziv presenetil. Pred očmi sem namreč nenehno imela sliko, da bo letalo strmoglavilo. Že v naslednjem hipu sem se ustavila in si pred oči narisala nekaj drugega: kako nasmejan prihaja domov. Potem sem še nekaj časa »igrala« ping pong s tema dvema podobama, dokler ni »zmagala« pozitivna. Vprašala sem se namreč: »Hej, kakšne misli pošiljaš človeku, ki ga imaš najraje na svetu?!« Ravno ta trenutek, da se ustavim v negativnem premlevanju, je bil moja izbira, moja odločitev. Sin je potem šel še šestnajstkrat v London, pa v Indijo in Afriko. Tudi drugi sin potuje po vsem svetu, tudi z motorjem. Pobralo bi me od hudega, če se ne bi zavestno ustavila. 

Veliko vemo, a redko dojamemo, da sta glava in preostalo telo neločljiva celota. Telo je lakmusov papir laži. Če že glava gleda proč, telo ne bo. 

Res je. Telo vedno govori resnico. Opozarja nas, česa ne potrebujemo, kaj ni za nas. Seveda pa je vprašanje, ali se znamo poslušati. Ko nekaj v nas sproži tesnobo, tiščanje, je to vedno znak, da se je v podzavesti odprla stara rana. Še vsak, ki je prišel k meni, ne glede na to, kaj počne v življenju, je živel z občutkom nesprejetosti. In je res. Želimo si ugajati. Naredili bi vse, samo da bi nas imeli radi. V resnici se prostituiramo za drobtinice ljubezni in pozornosti. Izgubili smo se. Ni nas. Zato moramo najprej sprejeti sami sebe. 

Tesnoba v prsih, bolečina ... To bi morali potemtakem biti znaki, ki bi nas lahko spravili v dobro voljo. Super, začeli smo se »lupiti«! 

Res je! Včasih se zgodi, da že mislimo, da smo »pozdravljeni«, na konju. In pride nov paket. Takrat je odvisno samo od nas, ali bomo padli v neutolažljivo žalost ali pa si bomo rekli, da je pred nami nov izziv. Sami s sabo imamo dovolj dela za vse življenje. Samo če ga hočemo sprejeti.