Vse je govorilo v prid pregovorni gospodarski razvitosti Tajvana. Prestolnica ima več prebivalcev kot Slovenija in je pravo središče otoka. Mesto se mi je kljub strašljivi velikosti že prve dni zazdelo prijazno. Najprej, ko sem ugotovil, da je s sodobnim metrojem mogoče hitro, preprosto in poceni priti na kateri koli konec. In potem zaradi prijaznih domačinov. Zahodnjaki so jim zanimivi in kdor zna vsaj nekaj angleških besed, se rad zaplete v pogovor ali skuša po svojih močeh pomagati zbeganemu tujcu. 

Prostovoljci bogatijo mesto

»Dobrodošel v Tajpeju! Vesela sem, da ti lahko razkažem predsedniško palačo,« me je v brezhibni angleščini nagovorila skrbno naličena gospa sivih las. »Hkrati se opravičujem za dolgo čakalno vrsto. Palača je v celoti odprta za obiskovalce le enkrat mesečno.« Maria me je vešče popeljala skozi mogočne sobane in razstavne prostore, v katerih se na hitro odvrti celotna zapletena zgodovina Tajvana. Vprašanju o nerešenih odnosih s Kitajsko se elegantno izogne z razlago, da je le učiteljica angleščine. »Upokojena!« poudari z nasmeškom. »A ker sem rada aktivna in si želim stikov s tujci, nekajkrat mesečno sprejemam angleško govoreče obiskovalce v palači. Za delo nisem plačana, toda na Tajvanu smo ljudje solidarni in prostovoljstvo nam veliko pomeni. Tudi mož John včasih pomaga, a bolj kot svetovalec pri različnih tehničnih vprašanjih.« 

Kitajsko in angleško ime

Čudil sem se njunima angleškima imenoma, a hitro dobil razlago: »Večina otočanov ima poleg kitajskega imena še angleško. Mnogi ga dobimo med prvim stikom z angleščino v šoli. Meni ga je izbrala mama, mož pa je v mladosti rad gledal kavbojke in še posebno Johna Wayna. Tako je postal John.«

V okolici predsedniške palače še več obiskovalcev pritegne skrbno urejen Spominski trg, na katerem vzbujajo pozornost monumentalne zgradbe: Narodno gledališče, koncertna dvorana in spominski muzej, posvečen prvemu voditelju Tajvana Čangkajšku. Trg je največje mestno prizorišče ob pomembnih državnih dogodkih, vsakodnevno pa njegove zelene trate in senčne terase zasedajo meščani, ki se posvečajo rekreaciji, plesu ali kakšni vzhodnjaški veščini. 

Nebotičnik presežkov

Kot nekakšna povezava tradicije in razvoja se visoko nad mestom dviguje – Taipei 101. Kar 509 metrov visoki nebotičnik je bil ob odprtju leta 2004 najvišji na svetu. Danes je še vedno med desetimi najvišjimi, a tako poseben, da ga je vredno obiskati. Številka v imenu stavbe govori o tem, da ima 101 nadstropje. To je bil prvi nebotičnik na svetu, ki je presegel višino pol kilometra. Pri gradnji so se posebno posvetili protipotresni zaščiti, saj za to območje velja velika potresna ogroženost. Zato so uporabili višje varnostne standarde kot pri gradnji nuklearnih elektrarn! Nebotičnik naj bi brez škode prenesel potresne sunke, ki presegajo sedmo stopnjo po Richterjevi lestvici. Varen je tudi pred tajfuni, kar je že nekajkrat dokazal. Elegantna stavba spominja na velikansko steblo bambusa. Prvih pet nadstropij navdušuje ljubitelje nakupov z globljimi žepi, saj jih zasedajo trgovine najbolj znanih svetovnih modnih proizvajalcev. V 89. nadstropje pa obiskovalce, željne razgleda, vozi dvigalo, ki je dolgo veljalo za najhitrejše na svetu (60,6 km/h). Šele pred letom dni ga je s hitrostjo 69 km/h prehitelo dvigalo šanghajskega nebotičnika Shanghai Tower. Nekaj več kot pol minute dolga vožnja me je spominjala na polet v vesolje, saj na strop dvigala projicirajo zvezdno nebo. Hitre spremembe višine skoraj ni čutiti, kajti sodobna avtomatika skrbi za sprotno izenačevanje pritiska v kabini. Iz razglednega nadstropja se ponujajo veličastni razgledi na mesto. Povzpeti se velja tudi nadstropje više, kjer je mogoče obiskati teraso na prostem, a le v lepem vremenu. 

Feng šuj vlada

Moderna zgradba vključuje številne tradicionalne simbole in elemente po načelu starodavne kitajske umetnosti in znanosti feng šuj. Njegov najopaznejši element je granitni vodnjak ob vzhodnem vhodu. Granitna krogla na vrhu vodnjaka se vrti v smeri nebotičnika, saj tekoča voda pomaga usmerjati življenjsko energijo či. Upravljavci so med drugim ponosni, da je energetsko najbolj varčen na svetu. Ob koncu vsakega leta znova pa vzbuja pozornost s tematskim novoletnim ognjemetom, ki nebotičnik sredi noči spremeni v cvetoče drevo. 

Straniščna kultura

Življenje na ulicah velemesta je prežeto z všečno kulturo, ki je nekaj med japonsko in kitajsko. A drugače od mogočnih sosedov domačini niso tako zelo podrejeni delu in uspehu za vsako ceno. Znajo si tudi kaj privoščiti in izkoristiti tako tehnološke potenciale kot lepote narave. Vzhodna obala je sicer grozljivo poseljena, a zato je gorata notranjost otoka toliko bolj prvinska. Življenje v mestih je pravzaprav podobno kot pri nas, z dobrim socialnim varstvom, plače so primerljive z našimi, prav tako pokojnine. Tudi vreme je podobno: zima zna pokazati zobe in v hribih ni sneg nobena redkost. 

Kako uporabiti stranišče?

No, v hotelu pa sem se spopadel s prvo večjo razliko: v sodobnejših hotelih goste v toaletnem prostoru pričaka tehnološko dodelana straniščna školjka. Priznam, pogled na gumbe, razporejene po kontrolni plošči na steni, je kar malce strašljiv. A s časom in malo radovednosti kmalu ugotovim, čemu vse so namenjeni. Z njimi je mogoče uravnavati glasbo, temperaturo in curke vode, ogrevanje deske in še kaj bi se našlo.

S straniščno školjko sem se naslednjič presenetljivo spopadal sredi restavracije! V gostinskem lokalu Modern toilet (Moderno stranišče) namreč stole nadomeščajo straniščne školjke. In to še ni vse: jedi ti postrežejo v posodah v obliki straniščnih školjk, pisoarjev, bidejev itd. Ampak hrana je solidna in ambient tako nevsakdanji, da je vredno poskusiti! Restavracija je med domačini zelo priljubljena. Obstaja pa še več nenavadnih tematsko obarvanih restavracij. Nekatere spominjajo na bolnišnice, druge na letalsko notranjost in ne smem pozabiti na najbolj ljubke, v katerih se vse vrti okoli priljubljene muce Hello Kitty. 

Milijoni kupcev

Nevsakdanje restavracije so me navduševale v predelu Ximending. To je bilo prvo območje v mestu, namenjeno samo pešcem, in je še danes največje na otoku. Tu se oblikujejo modne smernice, tu živi japonska subkultura, vključno z lokali za ljubitelje stripov mange in filmov anime. Vabijo gledališča, veliko umetniških dogodkov se zgodi kar na prostem, glavni utrip pa labirintu ulic daje več kot tri milijone kupcev, kolikor se jih zvrsti v trgovinah vsak mesec! Trgovine se ponašajo z modnimi oblačili vseh mogočih znamk. Vmes je tudi nekaj trgovskih središč. A bistveno je živahno dogajanje na ulicah, saj imajo pritlične trgovine tudi pred izložbami razstavljeno najbolj aktualno blago. 

Posebno doživetje je še obisk nočne tržnice, s kakršno se ponašajo številni mestni predeli. Ob prvem mraku na nekaterih ulicah in pločnikih oživi na stotine stojnic in provizoričnih kuhinj, v katerih pripravljajo obilo kulinaričnih skušnjav. Kar težko se je odločiti, kje začeti, in še teže, kje končati! Za povrh so cene tudi do popotniških žepov prijazne, saj se je mogoče najesti že za nekaj evrov.