Zaposleni se ne more odpovedati pravici do odpravnine

»Greed is not a financial issue, it is a heart issue.« Pohlep ni stvar denarja, ampak srca, je nekoč dejal znani ameriški duhovnik Andy Stanley in tako eden izmed prvih javno opozoril na tisto, kar sem tudi sam pravzaprav že dolgo vedel, da namreč pohlep nima nobene povezave z ekonomskimi potrebami posameznika (saj je pohlepna oseba te svoje potrebe že zdavnaj zadovoljila), ampak je njegove korenine treba iskati v drugih, nematerialnih dejavnikih.

Tudi v zimzelenem Freudu in njegovi seksualnosti ni najti pravega odgovora za vzroke pohlepnega vedenja posameznikov. Če se osredotočim le na moške, je več kot očitno, da pohlep nima nobene zveze s seksualno privlačnostjo uspešnega moškega, ravno nasprotno – številne raziskave dokazujejo, da velika večina predstavnic ženskega spola prezira pohlepne moške. Obstajajo seveda tudi take, za katere to ne velja, ampak pri teh gre že za zelo specifične, pogosto patološke okoliščine.

In tu smo že bliže bistvu problema. Sam sem prepričan, da gre pri pohlepnih ljudeh za tipično mešanico sociopatije in psihopatije, za bolezensko stanje torej. Ne samo da – verjetno zaradi pomanjkljive vzgoje v primarnem družinskem okolju – nikoli niso bili deležni prepotrebne srčnosti, ki bi jih oblikovala v uravnotežene, altruistične in posledično srečne posameznike, ampak jim manjka ustrezni možganski »drive«, ki bi znal njihovo patološko ravnanje pravočasno ustaviti in jim zapovedati, da gredo predaleč, da pretiravajo. Gre torej tudi za zdravstveni problem.

In ker so pohlepneži v svojem bistvu nesrečni ljudje, potrebujejo predvsem strokovno pomoč, ne le kazenskopravnega sankcioniranja. Tudi to zadnje seveda, ampak zgolj s pravnimi ukrepi (z zasegi premoženja, zapornimi kaznimi ipd.) se tega bolestnega pojava v družbi ne da zajeziti, saj bi s tem zdravili le njegove posledice, ne pa tudi vzroka.

Veliko bi za to naredila že uradna medicina, ki bi morala pojav označiti za bolezenski in svoje stališče vestno in neutrudno izpostavljati v svojih informativnih kampanjah. Pravzaprav je presenetljivo, da tega še ni storila. Če ne drugega, bi pohlepne posameznike privezala na sramotilni steber, podobno kot počne z nasilneži ali odvisniki od drog. To bi delovalo. Družbeni prezir, predznak neuglednosti je namreč tisto, česar se ti ljudje najbolj bojijo.

In še o sporni pravni praksi, ki jo izvaja vaš delodajalec: zaposleni delavec se ne more odpovedati pravici, ki mu je zagotovljena z zakonom (to je pravica do odpravnine). To potrjuje tudi sodna praksa, ki je izrekla, da je taka praksa nedopustna. V tem smislu je podpis klavzule na pogodbi o zaposlitvi za določen čas, v skladu s katero se delavec odpoveduje pravici do odpravnine, brez pravnega učinka.

Taka odločitev sodišča je z vidika načela svobodnega odločanja delavca o svojih pravicah nekoliko nenavadna, a je po drugi strani razumljiva, še posebno če upoštevamo nepoznavanje prava na strani delavca, predvsem pa njegov ranljivi ekonomski položaj, ki ga pogosto prisili v podpisovanje dogovorov, ki mu sicer zagotovijo manjše dohodke za omejen čas, a s tem izgubi druge, pomembnejše pravice, ki jih ima po zakonu (konkretno pravico do odpravnine). Sodišče je tako zaščitilo šibkejšo stranko v pravnem razmerju, kar je seveda prav in tudi zakonito.