Moj fotoaparat ni miroval, morala sem ovekovečiti skoraj vse kar sem videla, najbolj pa so me navduševali grafiti skriti po  ulicah in zapuščenih stavbah ter murali, stenske slike tipične za jug Indije, Keralo. Takrat sem tudi sama izdelovala nakit s poslikavami. In čeprav sem se z murali prvič srečala šele v tej eksotični deželi, sem navdušena našla veliko podobnosti med mojo in indijsko umetnostjo. 



Koči je res majčkeno mestece in ni bilo težko naključno srečevati fantov s katerimi sva z Natašo navezali stik v baru. Šli smo na kavo, se šalili na račun prejšnjega večera, pogovor pa je ponovno napeljal na izlet z motorji. Sama sem se tej ideji skušala izogniti, saj še nisem čutila, da sem pripravljena iti nekam s popolnimi tujci. In navsezadnje še z motorji. Lepo prosim, saj nisem nora! Po drugi strani pa me je grizlo, da tako posebne pustolovščine ne bi doživela. Le kaj storiti? Za trenutek sem si pustila ostati v tem kotičku udobja, ko se ti še ni potrebno odločiti.



A prijateljica te priložnosti ni hotela kar tako izpustiti iz rok, zato me je postavila pred odločitev: greva ali ne? S svojo odločnostjo me je povsem presenetila, kajti takšne je do sedaj nisem poznala. Preračunljiva oseba se je prelevila v uživaško in sproščeno Natašo. Ko se sedaj spominjam najinih dogodivščin, vem, da brez nje potovanje v Kočiju ne bi bilo isto. Po dolgem pogovoru sva ocenili, da lahko novim znancem zaupava, saj razen uživanja v dobri družbi verjetno nimajo drugih namenov. Odločitev je padla. Greva!



Na pot smo nameravali naslednji večer. »Čemu zvečer in ne podnevi?« sem bila sumničava. Spet se je oglasil zvesti um, ki me je strašil z vsemi mogočimi razumskimi scenarijimi. »Zvečer ni toliko prometa, pa tudi prijetno hladneje in hitreje je,« je odvrnil moj novi barski kolega. In sem zaupala. O groza! Vmes sem si tolikokrat premislila, da sem že sama sebi načenjala živce in komaj čakala odhod. Pa naj bo, karkoli že bo. Ob deseti uri naslednjega večera smo se odpravili na pot. Tik preden smo sedli na motorje, je drugi kolega vprašal: »Sta že kdaj prej sedeli na motorju?« Kot najstnica sem vozila po gozdu bratov ATX, to pa je bilo vse. »Pa saj ne more biti težko, kajne?« sem smeje odgovorila. Nisva se pozanimali niti, kam naju peljejo, niti koliko kilometrov nas čaka, sedli sva vsaka za svojega voznika in smo šli.



Nikoli ne bom pozabila tistega občutka. Sedeč na motorju, ko ti v obraz piha veter, mimo tebe pa bežijo podobe cest, zvoki trobelj, prehitevanje avtomobilov in vonjave. Po začimbah, po čaju, ki ga ponujajo ob cesti, tudi smrad. Vonj po Indiji! In jaz na dveh kolesih z nekom, ki ga sploh ne poznam, a mu globoko v sebi nekako popolnoma zaupam. Njemu in dogodivščini, kateri smo šli skupaj naproti. Brez kakršnegakoli vedenja. Zgolj in samo zaupanje.



Ceste res niso bile tako polne, brez posebne gneče smo tekoče prehitevali promet. Z Natašo sva si mahali, kričali in vsaka pri sebi komaj dohajali izkušnjo, v katero sva se podali. Res neprecenljiv občutek je bilo videti nasmejano in srečno prijateljico, kako me sredi Indije prehiteva na motorju. Sama sem bila malce okorna, ponovno sramežljiva in nisem vedela, kako naj se držim voznika motorja, na katerem sem bila. Na vso silo sem stiskala stegna, da mi ga ni bilo treba objeti. Po kakšni uri naporne vožnje, med katero se mi je v stegnu oglasil krč, je vzel mojo roko in mi nakazal, kako naj se oprimem motorja. Verjetno se je sam pri sebi na glas smejal, kako trapasto in nesproščeno sedim. Končno pravilno nameščena, sem pričela v vožnji zares uživati.



Potem pa nas je ustavila policija. Pregled vozniških dovoljenj, test alkoholiziranosti in so nas pustili naprej. O avtocesti ni bilo več ne duha ne sluha, cesta pa se je pričela vzpenjati v gozd. Postajalo je hladneje. Hvala bogu sem s seboj vzela vetrovko. Če česa ne prenesem, je to mraz. Ustavili smo se ob ogromnem slapu, se vozili skozi narodne parke, kjer naj bi bivali tudi sloni in ostala divjad, vožnji pa ni bilo videti ne konca ne kraja. Počasi me je začela mučiti utrujenost, a smo jo s krajšimi postanki lepo krotili. S prijateljico končno izveva, kam smo namenjeni. V Munnar, med nasade čajevca, več kot 130 kilometrov stan od Kočija. Lep zalogaj za prvič! Še dobro, da mi tega niso povedali prej.



Na cilj smo prispeli okrog tretje ure zjutraj. Trudimo se z iskanjem prenočišča, a ker je višek sezone, ni prostih sob nikjer. Med povpraševanjem smo naleteli na glasno skupino popotnikov in z Natašo naenkrat zastriževa z ušesi. Pogovarjajo se v slovenščini! Kako prosim? Imava prisluhe? Ne, res sva naleteli na skupino popotnikov iz Slovenije, njihov vodič pa ni bil nihče drug, kot Lado. Kako majhen je svet. Kako majhna je Indija! Prenočišča nismo našli in odpravili smo se naprej. Kakšen napor, ko pa sem pred seboj videla le še posteljo. Zapustili smo središče, kjer je bilo ogromno turistov, na obzorju pa se je že pričelo daniti. Na poti smo bili že dolgih sedem ur! Šele kasneje se mi posveti, da smo iz Kočija odrinili na božični večer in ga preživeli kar na motorju! Prav zato so bila vsa prenočišča do zadnjega kotička polna. Zgodaj zjutraj nam je le uspelo najti dve zakotni sobici. Dolga in naporna vožnja polna adrenalina nas je držala pokonci, sedaj pa je končno napočil čas za zaslužen počitek.



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 28. avgusta 2017. Preberite jih tukaj