Mirela Čorić: Z mamino smrtjo se je zrušilo vse

Težko si je predstavljati, kaj vse je ta ženska že doživela na lastni koži. Jo je to prekalilo v tako plemenitost? Ali pa se je takšna že rodila? Policistka po poklicu in poslanstvu, nagrajena za nesebično delo, je bila priča neizrekljivim usodam ljudi. A tudi njo je življenje postavilo pred številne preizkušnje. Kljubuje jim hrabro! Za dobro se je treba še kako boriti, to ve in temu sledi. Odkrito je spregovorila o svojem življenju, izgubah, bitkah in zmagah. Tudi o plačah policistov, o stvarnosti njihovega dela, o strahu, s katerim se spopadajo sinovi zaradi mamine službe. In še o čem.

Kot policistka poznate naše državljane s čisto drugega vidika. Seveda, sto ljudi, sto značajev, a vseeno. Kaj lahko rečete o specifiki Slovencev?

Žal še vedno čutim veliko zavisti med Slovenci. Če bi ljudje privoščili več sočloveku in bili bolj odprti med seboj, bi bilo živeti tu veliko lepše. Radi se primerjajo s tistim, ki ima več, ne pomislijo pa na to, da vedno obstaja kdo, ki ima manj, veliko manj, tudi kdo, ki nima nič. Opažam, da so ljudje hladni, v osrednji Sloveniji je to še bolj čutiti, vsak se nekako drži zase. Kar nekaj primerov je bilo, da je kdo padel po tleh, pa so šli hladno mimo. Potem so tu maščevanje prek otroka, ljubosumnost med partnerji, nasilje v družinah. Težko gledam trpeče otroke, ki v kotu jočejo, ko se starši ločujejo. Da pa morajo na svojih nedolžnih plečih prenašati še maščevanje staršev, to so stvari, ki so resnično tudi v najtežjih okoliščinah vredne razmisleka. Odrasli moramo dojeti, da ima otrok oba starša, ne glede na medsebojne težave, enako rad. Starša sčasoma prebrodita ogenj spora, v otroku ostanejo posledice veliko dlje. A v takih trenutkih, ko vidim, da sta vsak v svojem filmu in poskušata ne glede na vse doseči svoj cilj, ko ne vidita in ne slišita niti malo ven iz svojega scenarija, sem nemočna.

Svoje težave vsakič znova med delom izklopim, niso drugi krivi zanje. Nočem, da se ljudje počutijo kot številke, vsak je oseba zase. Saj ljudje tudi sami priznajo, da vedo, da so nekaj naredili narobe in da moram opraviti svoje delo. 

Ena izmed delitev policistov je na tiste, ki ohranjajo tudi človeškost, in tiste, ki opravljajo svoje delo kot stroji. Bi lahko zase rekli, da ste stoodstotna profesionalka? Tudi na račun človeškosti? Izklopite vsa čustva?

Ne morem, saj nisem robot. Ne moreš biti popoln, se pa trudiš biti dober.

Mislite, da je to težje ženskam?

Ne vem, ko srečam otroke ali najstnike, jih gledam tudi skozi oči mame. Vprašam se, zakaj je tak, kot je. Ali doma ni vse v redu, ali je morda kadil travo in se zato vede, kot se, ali išče pozornost, ker je ne dobi, kjer bi jo moral. Ko se pogovarjam z njim, vidim, v katero smer piha veter. Pazim, da mu naredim dobro in da si zapomni najino srečanje kot lekcijo, opozorilo. Da mu ostane več kot le nekaj represivnega. Več kot aroganca ali očitki ali soljenje pameti.



Opažate med svojimi kolegi velike razlike?

Seveda, saj smo ljudje, različni smo si. Kot novinarji, nekateri težijo k temu, da bodo napisali lepo, dobro zgodbo, druge zanimajo samo slabe stvari in rumeni tisk. Tako je tudi pri nas. Osebno nisem dobila še niti ene pritožbe na postopek, pa sem tudi položnico napisala ali opravila pridržanje. Lepa beseda in človeško ravnanje v vsakem primeru veljata. Svoje delo pa moram opraviti.

Če ste čisto iskreni do sebe, ste ugotovili, da nikoli niste izrabljali moči svojega poklica? Vas je kdaj zamikalo?

Nikoli. Svoje težave vsakič znova med delom izklopim, niso drugi krivi zanje. Nočem, da se ljudje počutijo kot številke, vsak je oseba zase. Saj ljudje tudi sami priznajo, da vedo, da so nekaj naredili narobe in da moram opraviti svoje delo.

Nikoli vam ni bilo treba uporabiti skrajne sile, poseči po orožju. Ste kdaj razmišljali, kaj bi, če bi morali? Kako bi s tem bremenom živeli?

To so težke stvari, že samo govoriti o tem. Ob prijetju roparjev in še nekaj podobnih postopkih sem se precej od blizu srečala s to temo. Na oborožen rop moraš biti pripravljen. Z vso zaščitno opremo in če je treba, tudi z nabojem v cevi. Pripravljen moraš biti tudi na najhujše. Verjemite, tega si nihče ne želi, ampak takšna je naša služba. Večkrat pomislim na to, a resnično upam, da se mi nikoli ne bo treba s tem zares ukvarjati. Zagotovo bi me zaznamovalo.

Ženske smo močne in se tega ne zavedamo, dokler ne pridemo v okoliščine, v katerih se kalimo v levinje, potem pa ugotovimo, da nas nič ne podre, razen, Bog ne daj, težja bolezen otrok. 

Odkrito ste spregovorili o posvojitvi sestrinega otroka takoj po rojstvu. Njene težave z odvisnostjo so bile žal prevelike za odgovornost materinstva. Sina ste sprejeli z vso ljubeznijo kot svojega. Sta s sestro še zdaj povezani, v stiku?

Manuel je pri meni v rejništvu, uradno sem njegova rejnica, kar je drugače od posvojitve. To pomeni, da v sodelovanju z našim CSD želiva pomagati njegovi mamici, torej moji sestri, pri ozdravitvi in vlogi materinstva ter organiziramo čim več stikov med mamo in otrokom. Če se ji uspe pozdraviti, bi Manuel lahko enkrat zaživel z njo. S sestro sva zelo navezani, z njo imam prečudovite spomine iz otroštva. Če sem jaz zbolela in so me kot otroka obdržali v bolnišnici, je zbolela tudi ona in sva se v bolnišnici skupaj zdravili. Tudi trenutno čutim njeno stisko in si želim, da bi se lahko pozdravila, a je žal odvisnost močnejša od njene želje in hrepenenja po zdravju in normalnem življenju. Ne obsojam je, ponosna sem nanjo in na njen trud; ne skrivam je ali zanemarjam. Je taka, kot je, imam jo neizmerno rada in se je ne sramujem! S ponosom pokažem nanjo in jo predstavim, da je to moja sestra. Vsi imamo bitke sami s seboj, njene pa so veliko močnejše od nas »navadnih« ljudi. Nikogar ne smemo obsojati. Še sva v stiku, seveda, in upam, da ostaneva še dolga leta. Ni mi žal, da sem Manuela sprejela za svojega sina, in bi ponovila še enkrat, saj me je ta otrok veliko naučil in mi je bilo z njim danih veliko lepih trenutkov v življenju, ravno tako pa ga moja fanta sprejemata za svojega brata, hkrati pa sta se veliko naučila iz tega. Recimo, da je ljubezen do družinskih članov ne glede na vse nepremagljiva.



Kje se kažejo prvi zametki Mirele Čorić policistke?

V osnovni šoli je moja pot od doma do šole vodila skozi Murgle. Pri tedanjem predsedniku v Murglah so stali policisti, bila sem učenka komaj tretjega razreda, torej še nisem imela deset let, in že takrat me je uniforma nejasno privlačila. Takoj sem vedela, da je to to, kar si želim. Po osnovni šoli sem se sicer vpisala na srednjo ekonomsko, nekaj časa delala kot finančna referentka, a sem videla, da to ni zame. Da moram biti med ljudmi, na terenu, se z njimi pogovarjati. Prijavila sem se na razpis za policistko in bila sprejeta. Šele po treh mesecih sem zbrala pogum, da sem to povedala očetu. Nisem vedela, kako bo zaradi nevarnosti sprejel moje delo. Moji strahovi so bili zaman. Povedal mi je, da je bil moj dedek po njegovi strani pilot, njegov oče pa prav tako policist. Le njemu mama ni dovolila, da bi šel v ta poklic. Očitno je bilo to v moji krvi. Oče je bil srečen z mano! Njegovo hrepenenje je postala moja pot.

Komu pripovedujete svoje zgodbe s terena, sploh tiste bolj presunljive?

Nikomur. O tem se nerada pogovarjam oziroma čim manj. Z najboljšo prijateljico ob kavi govoriva o čisto drugih stvareh, analizirava odnose, se dotikava bolj ženskih tem. Službene zadeve držim v sebi, čeprav imamo nujno psihološko pomoč zagotovljeno. Imamo zaupnika, ki nam pomaga ob bremenu, ki ga doživljamo. Zaradi drugih nikoli, sem se pa po pomoč nekoč obrnila zaradi sebe, ob občutku strahu, ker sem ostala sama s tremi otroki. Nabiralo se mi je nekaj časa in potrebovala sem pogovor. To zame ni tabu; če človek potrebuje pomoč, naj si jo poišče. Kako delajo drugi policisti, ne vem. O tem, kdo poišče zaupnika, drugi ne vemo. Sama laže odmislim vse službeno zaradi obveznosti, ki me čakajo doma z mojimi fanti. Zobozdravnik, govorilne ure, pregledi, podpisi v beležkah, tega je veliko. (nasmeh)

Priznam, da je težko biti mama samohranilka, a mi v življenju nikoli ni bilo lepše, kot mi je danes, hkrati pa imata otroka mamico in očeta, ki ju imava oba neizmerno rada. 

Marsikdo se ne zaveda, kaj dejansko pomeni delo policista. Biti zraven ob samomorih, ko otroci, ki nenadoma ostanejo brez starša ali celo sirote, nemočno obstanejo. Ali nasprotno. Kaj vse ste še doživeli kot policistka, da si laže predstavljamo naravo vašega poklica?

Samomori se te zagotovo dotaknejo. Na žalost jih ni malo. Treba je narediti ogled, sporočiti svojcem, če niso zraven. Ta čustveni naboj je težko opisati. Ne moreš ostati zunaj njega. Jokala sem že s starši ali otroki. Najbrž se vse teže niti ne zavedamo, ker je dela toliko, da naslednji dogodek zamegli prejšnjega. In tako greš naprej. Bila sem oglednica kaznivih dejanj ob nekaj prometnih nesrečah s smrtnim izidom. Stiske ljudi so del našega poklica. Ob deložacijah, ko ljudje pač ne zmorejo plačevati, sočustvuješ z njimi. Lahko se pogovarjaš, a njihovih težav ne moreš rešiti. Potem so tu še vlomilci, roparji in tveganje, ko nikoli ne veš, kaj te ta dan čaka v službi. Otrok me spomni na to. Najstarejši sin mi vsako jutro reče: »Adijo, mami, pa vrni se cela.« In me objame, včasih tudi po večkrat, za vsak primer. Takoj ko se vrne iz šole, me pokliče, da se prepriča, ali je vse v redu. Spremlja novice, dnevnike, spremljal je po televiziji tudi zadnji rop, ki se je zgodil, dobro se zaveda, da to ni nedolžno. Ni nam postlano z rožicami, a to je poklic, ki ga srčno rada opravljam. Res pa je, da bi šla rada stopničko više, da bi delala na področju preventive, kjer bi lahko izobraževala, svetovala.

Kako doživljate plačilo, ki vam konec meseca pripada za vaše delo? Ali na policijskih postajah vlada ozračje nezadovoljstva?

Zaradi dela, ki ga opravljamo, zahtevnosti in odgovornosti, ki jo nosimo, mislim, da bi bili lahko bolj spoštovani in cenjeni. Opaziti je nezadovoljstvo s plačami, zagotovo. Ljudje imamo kredite, posojila, obveznosti, otroke. Do naslednje plače je nekako treba priti. A če bi gledali samo na plačo, nihče več ne bi opravljal tega poklica. Dosti je bilo že odpovedi, ko so si ljudje našli bolje plačano službo ali njim pisano na kožo. Nekateri se tudi vrnejo. Jaz ostanem v službi ljudi, tudi ko slečem uniformo. Če vidim, da je komu kaj, priskočim na pomoč.



Slišala sem, da celo na dopustu ne morete iz svoje kože. Da se je na plaži dobro znajti v vaši bližini.

(smeh) Potem veš, da bo tvoja torbica tam, kjer mora biti, tudi če greš plavat! Ja, to je res moja poklicna deformacija. Prijateljica pravi, da preveč gledam v kozarce, da nam ne bi kdo česa vrgel vanje. Gledam ljudi. Ne da bi me bilo strah, samo za varnost mi gre. Starejši ljudje so navajeni časov, ko si lahko svoje stvari pustil, se vrnil in so bile še tam. Zdaj je drugače.

Tudi v osebnem življenju se vam je marsikaj zgodilo, po mamini zgodnji smrti se je zgodila še ločitev od očeta vaših sinov. Pa težave sestre, posvojitev njenega otroka. Vam je poklic, kjer se dnevno srečujete z usodami ljudi in se kalite, pomagal prebroditi vaše težke čase?

Zagotovo. Zelo so se me dotaknile ločitve in otroci. In ko se je to pred sedmimi leti dogajalo meni, sem se spomnila vsega trpljenja otrok. Te muke sem svojim prikrajšala. Kljub teži, ki se je zgrnila na naju, in napetosti, ko bi naju zlahka zapeljalo maščevanje, sva se trudila umiriti strasti. Kasneje sva ostala v prijateljskem stiku, prijateljica sem tudi z njegovo mamo, skupaj narediva vse, kar je dobro za otroka.

Če bi človek lahko pogledal naprej za leto ali dve, ko se spet vse postavi v normalo ... Verjetno v tisti stiski ob ločitvah ne bi bilo toliko samomorov in umorov ter maščevanja. 

Ločitev je vedno več, tudi vzrokov zanje. Danes morda veste, zakaj zakona niste mogli ohraniti?

Res je, ob ločitvi pred sedmimi leti bi rekla, na žalost, danes pa nisem več žalostna zaradi nje. Z bivšim partnerjem oziroma očetom mojih otrok imava še boljše odnose, zdaj znava komunicirati in se dogovoriva vse za dobro najinih otrok. Skupaj spremljava njune uspehe v šoli, njune hobije, njuno veselje in žalost, vse, kar se njiju tiče. Vse je laže, če ohraniš zdrav odnos in delaš za dobro otrok. Midva pa sva se ločila, ker sva po nekaj letih zakona ugotovila, da nisva za skupaj. Takrat je bila to najboljša možna rešitev. Seveda je bilo zelo težko, svet se mi je podiral, vsak dan sem zaspala in se zbujala v solzah, ampak čas naredi svoje in spet sem se postavila na svoje noge. Bi pa rada sporočila ljudem, in govorim iz lastnih izkušenj, da je res v tistem trenutku najteže in je svet ves črn, vendar verjemite, ugotovila sem, da je danes tako najbolje. Še je upanje za vas, tudi potem je življenje lahko lepo. Če bi človek lahko pogledal naprej za leto ali dve, ko se spet vse postavi v normalo ... Verjetno v tisti stiski ob ločitvah ne bi bilo toliko samomorov in umorov ter maščevanja. Škoda. Priznam, da je težko biti mama samohranilka, a mi v življenju nikoli ni bilo lepše, kot mi je danes, hkrati pa imata otroka mamico in očeta, ki ju imava oba neizmerno rada. Ženske smo močne in se tega ne zavedamo, dokler ne pridemo v okoliščine, v katerih se kalimo v levinje, potem pa ugotovimo, da nas nič ne podre, razen, Bog ne daj, težja bolezen otrok.

Danes smo ženske močne, neodvisne, to mi je všeč, šle smo korak naprej od naših mam, ki se recimo za nobeno ceno ne bi ločile, tudi ko bi bilo morda bolje, da bi se. 

Vi ste mamo izgubili pri rosnih, občutljivih sedemnajstih letih.

Mama je imela name velik vpliv, oče je bil zaradi službe veliko odsoten, poleg tega smo zidali hišo in sem bila res veliko z mamo. Njeno milino, ljubeznivost in dobroto bi rada prenesla svojim otrokom. Pri sedemnajstih je po posledici bolezni umrla. Včasih pomislim, kako lepo bi bilo spiti kavo z njo, se pogovarjati o vzgoji, odnosih, jo objeti, bolje spoznati. Jo še enkrat videti. Ko je umrla, se mi je zrušilo vse. Če ne bi bilo dobrote moje takratne razredničarke Majde Deržič, ki me je podpirala daleč prek meja svoje funkcije, ne vem, kako bi šla naprej. Šolo sem želela pustiti, kdo ve, kaj bi se zgodilo z mano. Še danes sva v stiku. Včasih ji rečem, da brez nje ne bi mogla, ona se sploh ne zaveda, da me je rešila. Spomnim se, ko me je takrat v srednji šoli hrabrila, ne bom pozabila, ko mi je rekla: »Veste, da vaša mama želi, da greste naprej, da živite. Naredite to, da ji bo lepo tam gor.« Takrat sem si obljubila, če bom kdaj lahko komu pomagala, kot je ona meni, bom!

Neprecenljiva je zdrava podpora sočloveka. Ste kdaj pomislili, kako daleč bi šli vi v svoji dobroti? Sredi noči ste sami vdrli v stanovanje starejše sosede, ki bi brez vas slabo končala. Roparja na ulici ste ujeli.

Odreagiram, kot čutim in se mi zdi prav. Če tega ne bi naredila, se v svoji koži ne bi dobro počutila. Srce mora ostati na mestu. Kjer je mogoče, se trudim preprečiti slabo. Veliko nas je dobrih ljudi. Jaz sem se s svojimi zgodbami izpostavila, številni so še, ki so pripravljeni pomagati. Dosti je tudi samohranilk, kot sem sama, ki se tiho borijo za dobro svojih otrok. Danes smo ženske močne, neodvisne, to mi je všeč, šle smo korak naprej od naših mam, ki se recimo za nobeno ceno ne bi ločile, tudi ko bi bilo morda bolje, da bi se.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE