Ker je kar nekaj ljudi, ki se spopadajo s črno luknjo, kot včasih rečem depresiji, in so »proizvod« vzgoje, v kateri jim je bilo vse dovoljeno, ali drugače rečeno, niso poznali nobenih meja in zapovedi, sem postala pozorna na povezavo med obema vzvodoma, torej med vzgojno metodo »vse dopustiti« in razvojem bolezni. Kot pravim, ne vem, ali je to znanstveno dokazano in izmerjeno, a tokrat mi verjemite, da sem bila še sama malce šokirana, ko sem poslušala skoraj enake zgodbe povsem različnih ljudi.



In mu vse dovolimo

Privlačna tridesetletnica, samska, izšla iz več neuspešnih razmerij, v katerih je sicer že sama ugotovila, da je sama skupni imenovalec izkoriščanja njene močne empatije in nežne strani, ko je vsakemu moškemu posebej dovolila, da se je preveč razpasel v svoji egoistični maniri, njo pa v odnosu spodkopal. Sama ni znala niti zmogla postaviti zdrave partnerske meje oziroma dogovora, v katerem se oba partnerja dogovorita, kaj je za njuno zvezo dobro in kaj ni dovoljeno. Ob koncu adolescence se je prvič začela boriti s hudo žalostjo in izzivi življenja, ki ga prinaša odrasla doba. Diagnoza: depresija z občasnimi napadi panike in močnimi dihalnimi stiskami. Zdaj je brez zdravil že nekaj let, šla je skozi dolgoletne terapije in soočanja same s seboj, ker jo je bilo strah odraslosti in vseh potovalk, ki jih je iz svoje primarne družine nosila s seboj na čustvenih plečih.


Če starši otroku ne dajo jasnih navodil, kaj je dovoljeno in kaj ne ter kaj se sme in česa ne, obstaja veliko tveganje, da bo takšen otrok razvil ne zgolj narcisoidno osebnostno strukturo z elementi mejne osebnostne strukture, temveč bo lahko kot odrasla nefunkcionalna oseba zapadel v čustvene in duševne motnje in bolezni. 




Oče je bil sicer fizično prisoten, a čustveno povsem odsoten ter podrejen mami, nenavadno vedno miren, nikoli ji ni nič rekel, je pohvalil ali motiviral. Mama je bila ledena kraljica, kar zadeva čustva, a vse ji je vedno dovolila. Po moje ni bila povsem prepričana glede svoje starševske funkcije in je rajši kar vedno rekla, da se bo že znašla, in ji nikoli ni postavila nobene meje. A veste, kako grozno je to za mlado najstnico v sedmem razredu, da ve, da ni pomembno, kdaj pride domov iz kluba? No, takrat je seveda bila frajerka, da ima tako popustljive starše, a zdaj ugotavlja, da je tudi to močno pripomoglo k njenemu globokemu občutku nesigurnosti in izgubljene varnosti, ki je pravzaprav nikoli ni v celoti občutila, saj jo je pravzaprav ustvarjala kar sama z odločitvami, ki so seveda kdaj bile tudi zelo tvegane in nevarne.


PREBERITE ŠE: Strah pred izgubo moči



Osebnostne motnje

Kljub vsemu naši odraščajoči otroci še niso opremljeni in še nimajo izkušenj za pomembne odločitve, kot smo si jih nabrali mi, odrasli. In tako se je morala naša mlada dama v odraslosti sama naučiti, kako se prebiti skozi zelo boleče in nevarne izkušnje. Kdo v resnici je in kako drugim postaviti meje, da sebe zavaruje? Kot otrok, ki ni imel zdravo postavljene meje, do pred kratkim ni osvojila mehanizma, kako razdelati in se spoprijemati z negativnimi mislimi in čustvi, kar jo je seveda pahnilo v depresijo. 


Otrok ne potrebuje na tone oblekic in na metre igračk, ki jih zavrže po pol ure igranja. Potrebuje starševsko brezpogojno ljubezen, sprejemanje otroka točno takšnega, kot je, ter da ima zadovoljeno potrebo po varnosti. 



Če starši otroku ne dajo jasnih navodil, kaj je dovoljeno in kaj ne ter kaj se sme in česa ne, obstaja veliko tveganje, da bo takšen otrok razvil ne zgolj narcisoidno osebnostno strukturo z elementi mejne osebnostne strukture, temveč bo lahko kot odrasla nefunkcionalna oseba zapadel v čustvene in duševne motnje in bolezni, kot se je to zgodilo naši opisani mladi ženski. Pojem, ki ga je najbolj pogrešala kot otrok in po katerem noro hrepeni tudi danes, je občutek varnosti. Pa tudi to, da je sprejeta, videna, slišana in upoštevana. 


PREBERITE ŠE: Znate reči ne? 



Starševska brezpogojna ljubezen

Otrok ne potrebuje na tone oblekic in na metre igračk, ki jih zavrže po pol ure igranja. Potrebuje starševsko brezpogojno ljubezen, sprejemanje otroka točno takšnega, kot je, ter da ima zadovoljeno potrebo po varnosti. No, tukaj se običajno zatakne pri umevanju, kaj to sploh je, in kako otroku zadostiti pri tej močno izraženi potrebi. 


Če se starši čustveno ne odzivajo, ko gre za skrb, in navzven ne kažejo svoje starševske ljubezni ter ne postavljajo zdravih meja otroku, obstaja nevarnost, da bo otrok težko sprejemal sebe, sploh v odnosih do drugih ljudi. 



Menim, da se otroku omogoči varnost tako, da se mu postavi jasne meje oziroma pravila, v obdobju najstništva jim rajši rečem dogovori, ki veljajo tako za odraščajočega otroka kot starše. A majhni otroci se še ne znajo pogajati kot večji, zato smo starši na tej točki kritično najpomembnejše osebe, ki zapovemo, kaj ni dovoljeno. Kajti, kar ni prepovedano, je seveda dovoljeno. Torej, s tem, ko malček ve, kaj sme in česa ne, razvije zaupanje in občutek varnosti, ker lahko znotraj meja raziskuje svoj mikrosvet odnosov, okolja in sebe kot bitje, ki ima svoje ideje in radovedno raziskovalnost. Zato vedno znova poudarjam, kako pomembno je, da smo kot starši ozaveščeni in sebe sproti prevzgajamo, ko želimo otrokom dati najbolj zdravo možno popotnico za odraslost. To, da sebe kot odraslo osebo prevzgajamo, pomeni, da se spopadamo z lastnimi nezavednimi vzorci in programi, ki se vrtijo v nas, a se jih ne zavedamo.


PREBERITE ŠE: Neizrečena čustva



Jezna na mamo

Na svojo mamo je mlada ženska danes jezna, a ji poskuša odpustiti, da ni kazala skrbi zanjo, ko je bila najstnica, saj ji je vse dovolila. Mama ji danes sicer razlaga, da ji je zaupala in da ni vedela, da bi jo bilo treba omejevati. Sicer je res imela kot razvijajoče se dekle vso svobodo, a je naletela pri tem na številne pasti in hude preizkušnje, ki jih mlado bitje še ne zmore kakovostno predelati. Posledice žal čuti že vse življenje.


Ko si človek iz srca prizadeva za osebnostni napredek in rast ter za opuščanje zakoreninjenih vzorcev in čustvovanj, si ustvari široko polje novih zmag, predvsem pa dobi sebe v najboljši različici, ko končno ve, kaj lahko dovoli in kje postavi mejo. 


Zelo podobnih je še nekaj zgodb in povzela bi misel: če se starši čustveno ne odzivajo, ko gre za skrb, in navzven ne kažejo svoje starševske ljubezni ter ne postavljajo zdravih meja otroku, obstaja nevarnost, da bo otrok težko sprejemal sebe, sploh v odnosih do drugih ljudi, kar se najbolj kritično kaže v odnosu do partnerja oziroma partnerske zveze. Ker je vzorec v nas in nimamo mehanizma, da bi to rešili, niti ne vemo, kako drugemu postaviti mejo, da sebe ohranimo v svoji novi integriteti.

Pa spet pomembna ugotovitev: ko si človek iz srca prizadeva za osebnostni napredek in rast ter za opuščanje zakoreninjenih vzorcev in čustvovanj, si ustvari široko polje novih zmag, predvsem pa dobi sebe v najboljši različici, ko končno ve, kaj lahko dovoli in kje postavi mejo.

Znate to narediti vi sami, drage bralke, spoštovani bralci? 


* Melita Kuhar je dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168, info@svetovalnica.si.