Njegovo tenko, žuborečo knjižico esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih bi priporočil vsakomur, saj se lahko slovenski bralec iz kontrasta med Carlosovima domovinama ogromno nauči o svoji. In nekako v tem duhu je potekal tudi najin pogovor. 

Ko ste prišli v Slovenijo, ste nekaj časa vsak članek pisali z namenom, da bi se njegova prevajalka Mojca zaljubila v vas. Zdaj je Mojca vaša žena. Mar to pomeni, da zdaj vsak članek pišete z namenom, da ostane zaljubljena v vas?
Seveda. Mojca ni samo moja žena, temveč tudi moja urednica, moja menedžerka in najboljša vodnica po slovenski kulturni krajini. Ko sta se najini poti pred sedmimi leti prekrižali, sploh nisem hotel imeti ljubezenskega razmerja. In niti pisati nisem nameraval veliko. Potem me je prosila, naj napišem esej za literarno revijo … In ko je članek prevajala, je bila tako nenavadno začarana od mojih besed, da od takrat naprej pišem predvsem, da ne bi zlomil uroka. Uspeh pri bralcih je samo zelo prijeten stranski produkt. 



Skupaj sta res odličen tim. Ko sem prvič bral vaše besede, sem pomislil: neverjetno, ampak ta človek se je očitno naučil takole čudovito izražati v slovenščini!
Ha ha, kje pa. Moja slovenščina je še vedno, kot radi rečete, katastrofa. Resno pa razmišljam, da bi svoja besedila v slovenščini razglasil za originale, španske tekste pa za adaptacije – četudi so španska nastala prva! Tako očaran sem namreč nad tem, kar z mojimi besedami kot prevajalka in urednica naredi moja žena.

Teče že osmo leto, odkar ste med nami. Ste nekdo, ki od otroštva naprej živi in diha jezik. Najprej španski, potem angleški, zdaj slovenski. Tujci mi nasploh pravijo, da je slovenščina precej težak jezik.
O, slovenščina je res prav ekstra težka! Že zato, ker jo tvorita dva povsem različna jezika. Obstaja namreč gromozanska razlika med knjižno slovenščino in slovenščino, ki jo slišiš na ulici. Razlika je tako velika, da mnogo lažje razumem pesnika na radijski postaji Ars kot nekoga, ki ga srečam v baru. Malo me je pa še vedno tudi strah uporabljati slovenščino v pogovoru. 

V Mehiki so problemi tako gromozanski, da se človeku ob njih lahko povsem zmeša. Tukaj pri vas ni tako. Vi imate povsem obvladljive probleme, le da jih tako rekoč sploh ne rešujete. Sploh se ne pomikate v pravo smer.

Ježeš, zakaj?
Takole je. Večina Slovencev bo itak takoj, skorajda avtomatično skočila v angleščino. Če se še naprej trudiš s slovenščino, te pa takoj ob prvi napaki prekinejo in popravijo. In ni malo takih, ki bodo imeli pri tem na obrazu izraz, kot da bi nekdo pred njih na ulico pravkar raztresel vrečo smeti. Že malce kiksnjeni č ali ž je pogosto dovolj, da se jim zmrači čelo. Po eni strani so izjemno veseli, da se trudiš z njihovim jezikom, obenem pa so vidno jezni, ker ga takole maličiš. 


Zanimivo.
Opažam, da te imajo pri vas zelo radi, dokler si turist. Čez čas te pa začnejo mnogi kar malo čudno gledati. Vsaj sumničavo, če ne kar odprto zlovoljno. Tisti bolj iskreni med njimi me potem pobarajo v stilu: »Hm, Carlos, ampak kaj boš ti tukaj pri nas počel?« In tisti, ki izvejo, da delujem na istem področju kot oni – no, tistim se čelo ponavadi pomrači še malo bolj. Saj jih razumem. Ustrašijo se, da bom posegel v njihovo torto, ki je vsako leto manjša. 



To niti ni več toliko torta kot drobtinica.
Drži. Zato sem se že zelo zgodaj naučil jasno povedati, da bom povsem neodvisen. In da ne bom zaprosil za nobene subvencije. 


Da si boste spekli lastno torto! Oziroma drobtinico!
To se mi zdi edini zares korekten pristop. V Sloveniji moramo nasploh peči mnogo več tort, kot smo jih doslej! Treba je odpreti več prostora in si izboriti več možnosti za prihodnost. Ko bi se Slovenci le zavedli, kako veliko priložnosti jim ponuja lastna dežela! Namreč, kontrast med Slovenijo in Mehiko … (Se prime za glavo.) V Mehiki so problemi tako gromozanski, da se človeku ob njih lahko povsem zmeša. Tukaj pri vas ni tako. Vi imate povsem obvladljive probleme, le da jih tako rekoč sploh ne rešujete. Sploh se ne pomikate v pravo smer. Če bi le obrnili ta trend, bi bili po mojem osupli, kako hitro bi napredovali. 

Mnogi tujci so mi opisovali šok nad tem, kako jim Ljubljančani, s katerimi so imeli recimo super enourno debato, naslednjič na ulici ne rečejo niti živjo. A pri tem gre po mojem predvsem za nesamozavest. Ko to enkrat prebiješ, so ljudje spodaj topli. 

Kaj pomeni, da bi morali v Sloveniji peči več tort?
Svojo neodvisnost morate konsolidirati. Treba je proizvesti več bogastva – pa ne bogastva za limuzine in džakuzije, kje pa! Ustvariti je treba več tistega bogastva, ki omogoči neodvisne ume. Manj ko se je človeku treba prisesati na državne jasli, bolj neodvisen bo.

To je res. A slovenska država s svojo zakonodajo žal aktivno sabotira večino posameznikovih poskusov, da bi se odlepil od njenih čedalje bolj usahlih nedrij.
Država je tu zato, da se jo spremeni na bolje. Država, to ste vendar vi! Samo vi jo lahko spremenite. In bolj ko boste od nje neodvisni, lažje boste to storili. 


Lepo rečeno. Kot dobrega opazovalca sem vas hotel vprašati naslednje: se strinjate, da Slovenci mnoge reči jemljemo za samo po sebi umevne? Da imamo glede marsičesa tu v primerjavi s svetom še vedno raj? A da si ga vsak dan sproti zapravimo, ker zapravimo toliko časa za jadikovanje.
Vsekakor imate tu po marsikaterem kriteriju raj. In vsekakor to mnogi jemljejo samo po sebi umevno. Že to, da so vaši problemi precej obvladljivi, je v današnjem svetu čedalje večji luksuz. Poleg tega se mi zdi, da se ne zavedate, kakšno razkošje javnih prostorov imate v Sloveniji. Torej vse tiste telovadnice, knjižnice in galerije, ki so državljanu na voljo! Za primerjavo: razmere, v katerih se rekreirajo vaši otroci, so razmere, v katerih se rekreira nekje najbogatejših deset odstotkov mehiških otrok. 



Res? Tega nisem vedel.
Mislim, da bi bilo za vaše mlade dobro, če bi to malo bolj cenili. Ne morem pozabiti nekega študenta na moji delavnici, ki sem ga v šolski telovadnici prosil, naj se presede malo bližje. In veste, kako je to storil? Tako da je s stolom zelo konkretno ripsal po tleh! Neverjetno!

Bolj pri začetku svojega odnosa z njo ste zapisali, da je Ljubljana »toplejše in prijaznejše alpsko mesto, kot si upa verjeti«. So leta krize kaj spremenila ta vaš pogled?
(Dobro premisli.) Ne zares. Slovenci se imajo sicer res za še kar hladne ljudi. Ampak prej bi rekel, da gre za togost. Nekako takšno, kot jo zasledimo pri sramežljivem najstniku, ki pride na zabavo, polno neznanih ljudi. Ta togost se od zunaj hitro dojame kot hladnost. Mnogi tujci so mi opisovali šok nad tem, kako jim Ljubljančani, s katerimi so imeli recimo super enourno debato, naslednjič na ulici ne rečejo niti živjo. A pri tem gre po mojem predvsem za nesamozavest. Ko to enkrat prebiješ, so ljudje spodaj topli. Kar se te vaše sramežljivosti tiče … Lani sem obiskal Slovaško – prav z namenom, da bi lahko bolje razumel Slovence … 

Med obiskom Slovaške sem ugotovil, da je ta dežela tudi neprimerno bolj onesnažena kot Slovenija. Da Mehike sploh ne omenjam. Tam sem potreboval enajst let življenja, da sem prvič naletel na čisto reko. Živeti v Sloveniji je zato zame polno nenadejanih čudes. 

Sijajno! In kaj ste odkrili?
Da Slovaki niti približno niso tako sramežljivi kot vi. Poleg tega se tudi mnogo manj pretvarjajo. Mogoče bi lahko celo rekli, da je vaša domnevna hladnost predvsem posledica vašega hudega strahu, da bi vam kdo snel masko. Da bi, kot pravijo Hrvati, izgubili obraz.

Da bi nas razkrinkali, da nismo, kar se pretvarjamo, da smo?
Ta strah je zelo prisoten. Mislim, da bolj kot drugje. Veste, kaj je lahko zelo dober indic v to smer?

Kaj?
To, kako malo humorja ste zmožni na lastni račun. Ga imate sploh kaj? 



Hmm, o tem sploh še nisem razmišljal, ampak na prvo žogo moram kar prikimati. Dolga desetletja sta nam v ta namen vendar tako zvesto služila Mujo in Haso, Jure in Košir se pa potem nekako nista prijela.
Je pa tudi res, da je skoraj obsesivno igranje idealnega jaza, ki sem ga prejle opisal, izrazito globalen pojav. Nikakor ne značilen samo za Slovence. Trend raste povsod. Njegova pozitivna posledica pri vas je, da ste ohranili izjemno lepo državo. Pravi biser naravne lepote. Med omenjenim obiskom Slovaške sem ugotovil, da je ta dežela tudi neprimerno bolj onesnažena kot Slovenija. Da Mehike sploh ne omenjam. Tam sem potreboval enajst let življenja, da sem prvič naletel na čisto reko. Živeti v Sloveniji je zato zame polno nenadejanih čudes.

Kakšne novice dobivate iz domače Mehike?
Uf, stanje doma je kritično. Razpad družbe je dosegel dimenzije, ko se včasih zdi, da zadev sploh ni več mogoče popraviti. Neskončne bebave vojne proti drogam so do konca razmajale od turbokapitalizma že itak načet sistem. Zaupanje ljudstva v politike je neobstoječe, sodni sistem je le še tovarna barabij, nihče več ne zaupa nikomur. 

Pred leti sem bil tudi sam žrtev zelo brutalne ugrabitve, ko so me strpali v džip in mi na tilnik pritisnili pištolo. Tega je v Mehiki ogromno – gre za recimo jim mikrougrabitve, ki potekajo po sistemu daj, kar imaš! 

Hm, če odštejeva vojno proti drogam, bi se lahko pridušal, da ste zdaj opisali neko drugo državico.
Že, že, ampak kot sem rekel, tole pri vas je povsem obvladljivo.

Katera je pri vas glavna ločnica, po kateri so sprli ljudi? Še vedno levi proti desnim?
Ne, prej bi rekel, da v Mehiki glavna ločnica poteka med nekriminalci in kriminalci. Ker so se slednji razmnožili čez vsako mero. Zakaj? Ker se jih preprosto ne kaznuje več. Veste, kakšno je ozračje v Mehiki? Ko na poročilih kažejo posnetke s sodišča, so edini, ki jim ne zameglijo obraza, obtoženci. Samo oni so varni. Samo njih ni treba tako zaščititi, vse preostale udeležence v procesu pravice je pač treba. Ne govorim na pamet. Pred leti sem bil tudi sam žrtev zelo brutalne ugrabitve, ko so me strpali v džip in mi na tilnik pritisnili pištolo. Tega je v Mehiki ogromno – gre za recimo jim mikrougrabitve, ki potekajo po sistemu daj, kar imaš! Na koncu me je rešil bratranec, ki je v nekaj urah nekako zbral 40.000 pesosov, torej nekje 1200 dolarjev. Če mu ne bi uspelo, je zelo mogoče, da danes ne mogel sedeti tu z vami. 



Huh, to je pa recimo ena stvar, ki jo kot Slovenec jemljem čisto samo po sebi umevno. Namreč, da me ne bo nihče strpal v džip in mi prislonil pištole na glavo. Torej ne razmišljate o vrnitvi?
Trenutno ne. Če bi se pojavilo kako narodno gibanje, ki bi spet vzbudilo upanje, potem kdo ve … Ampak trenutno sem zelo vesel, da imam na ramenih slovenski dres. Tiste, ki jih ob tem malo zaskrbi, lahko pomirim, da se sploh ne peham za slovenskim potnim listom. Kakšen hec bi to itak bil, kajne?

Zakaj?
(Se nasmehne.) Ta grozeča, temna, ozka, napol indijanska faca na podalpski legitimaciji! Kako čudno bi z očmi bliskali cariniki! 

Najhujša reč, ki bi se mi lahko zgodila, je, da bi bil pokopan v ZDA. Fuj, samo tega ne! Tam sem živel kar dolgo, sedem let sem bil poročen z Američanko. Pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi zaprosil za državljanstvo. 

Ha ha.
Ampak naj dopolnim svoje stališče. Sicer ne poskušam dobiti vašega potnega lista, je pa moje bivanje med vami vseeno tako resno, da ne bi imel čisto nič proti, če bi naneslo, da bi bil pokopan pri vas. Na slovenski zemlji.

Močne besede. Še posebno za latinosa!
Ha ha, prav res! Ker glede tega mislim res zelo resno. Za primerjavo: najhujša reč, ki bi se mi lahko zgodila, je, da bi bil pokopan v ZDA. Fuj, samo tega ne! Tam sem živel kar dolgo, sedem let sem bil poročen z Američanko. Pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi zaprosil za državljanstvo. Vedno, ko sem se vračal v ZDA in so me nadlegovali na meji, sem potegnil ven poročne dokumente in razložil: »Vidite, koliko časa sem že poročen? No, in v vsem tem času nisem zaprosil za pasoš. Tako da verjemite, da vstopam v vašo državo samo kot obiskovalec. Na kraj pameti mi ne pade, da bi ostal.« In cariniki so ponavadi samo nejeverno zmajali z glavo in me spustili naprej. 



Torej ameriška črnica ne bo videla vaših kosti?
Nikoli! Medtem ko Žale … Žale pa bi bile zanje povsem lepa usoda. Bomo videli!