Jasen je v razlagi, da mora biti metodologija treninga reševalnega psa usmerjena s pasje perspektive. Ljudje smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Psa ne počlovečimo, ampak sami postanemo malce »pasji«.

Ray in Furja

Njegova čast in ponos, beli lepotec Ray (krajše za Ray of Light), je redno vpet v delo slovenske Civilne zaščite, kjer sodeluje v vseh reševalnih akcijah. Tako z Rayem kot psičko Isho ima opravljene vse izpite na področjih reševanja pogrešanih v naravi, iskanja pogrešanih v ruševinah in snežnih plazovih. Je večkratni udeleženec svetovnih prvenstev IRO, leta 2014 je z Rayem osvojil drugo mesto v disciplini iskanja pogrešanih v naravi. 



Seveda je človek ponosen, če njegov kuža naredi dobro delo, za katero je izšolan. »Nazadnje sva z Rayem sodelovala v reševalni akciji na Primorskem, kjer je stara gospa izgubljena ležala ves dan in noč,« začne pripovedovati Borut. »Naslednje popoldne pa jo je našla Savina Furja. In ko potem isti večer izveš še, da je gospa zdrava in že pri močeh, si res srečen.«

DreamTeam je moštvo štirih ljudi in šestih psov. Boruta in Edite Modic, Save Zibler in Tomaža Džubana. In njihove črno-bele pasje sreče. Njihovo življenje je seveda, odkar so se odločili za to svoje poslanstvo, nekaj povsem drugega. Ampak vsakič znova, ko se zgodi kaj lepega, srečni konec, je jasno, zakaj so se odločili za to pot življenja in dela s psi.



Ključ do uspeha je v človeku in psu

Za iskalne akcije pogrešanih je primernih večina pasem psov. Zdrava pamet pove, da čivave najbrž ne bomo poslali v ruševine. Govorimo torej o srednje velikih psih, med katerimi v vrstah »reševalcev« prednjačijo zlati prinašalci, nemški, belgijski in borderski ovčarji ter labradorci. Sava se vmes namuzne in doda – črni. Kajti črni labradorci so od nekdaj njena velika ljubezen. »Tekmovalno vrhunska dvojica je najprej to – dvojica,« nadaljuje Borut. »Ne želim se izrekati o tem, katere pasme so za reševalne akcije najbolj primerne. Bistvena je kombinacija človeka in psa. Seveda imajo nekateri psi boljše predispozicije, laže delujejo v težkih razmerah, ampak vedno znova se pokaže, da je ključ uspeha v vrhunskem psu z vrhunskim vodnikom. Lahko imaš pred sabo psa z odličnimi predispozicijami ali ločeno vodnika z vrhunskimi rezultati, a če ne bo kombinacija prava, končnega rezultata ne bo.« 



Pomen človeškega vonja

Vemo, človek je narejen tako, da ga ob dolgotrajnem trudu pri moči ohranja upanje, da bo dobil zadovoljstvo, ki bo  trud osmislilo. A kaj vodi psa, da ne omaga sredi večurne zahtevne akcije? Vsi imamo svoje meje, psi tudi. »Če se osredotočamo na iskanje pogrešanih v ruševini,« razloži Borut, »je vse odvisno od zrelosti vodnika, da zna psa 'prebrati' in ve, kdaj bi lahko začel delati napake. Pasja motivacija je povezana zgolj z igro in zabavo. Če kuža ne čuti pritiska, neugodnosti, je to enkratno, v resnici edini način, da je pes zainteresiran za delo. Včasih kakšna akcija traja tudi tri, štiri ure. Toliko časa pes ne more ostati osredotočen. Kdor trdi, da je to mogoče, si laže. Je pa res, da ima pes človeški vonj tako zelo močno povezan z nagrado, da tudi takrat, ko je utrujen, nadaljuje.«



Žogice in hrana

Nagrada je igra, prijazna beseda, ampak veste, najbolj osnovna stvar, ki vedno deluje, je tista nagrada, ki se pojavi v obliki hrane. »Na treningih nagrajujemo naše pse z žogicami. Ko pes najde, kar išče, se z žogico vrne do vodnika, ki jo zamenja za hrano. Konec dober, vse dobro. Pes zadovoljen,« se nasmehne Borut. 

DreamTeam pa ni samo moštvo, ki šola reševalne pse. Ponujajo povsem običajne male šole za pse, seminarje in treninge po naročilu (www.dreamteamdogs.si). Ko jih gledaš, vodnike, kako se s svojimi kužki »pogovarjajo« na terenu, ne boste videli trdega in surovega razmerja pes – gospodar. Psi so umirjeni, a ko dobijo zeleno luč, da postanejo zafrkljivi in igrivi, izstopijo iz vloge pametnega in kultiviranega psa ter se začnejo poditi za žogicami po travi, kot da so poslednja življenjska radost. 



Psi nas človečijo

Borut z Rayem in Sava s Furjo nam pokažeta nekaj vaj, da bi laže videli, kako poteka njihovo delo. V nekem trenutku se Sava celo skrije v zaprt sod, da bi z Borutom uprizorila, kako Ray najde izgubljeno osebo. Borut ga usmeri, on pa, ko zavoha Savo, začne divje mahati z repom in lajati v kraj »najdbe«. Vem, vem, psov ne smemo človečiti, ampak meni se zdi v tistem trenutku Ray strašansko ponosen nase. In Furja tudi, ko stopa po poševni lestvi, kot ji je bilo naročeno, in se na koncu obrne k svoji vodnici Savi, da skupaj končata nalogo, kot sta naučeni. Jaz, ki medtem sedim na travi, se počutim, kot da sem sredi filma, ki mi zniža srčni utrip v spokojnost. Psi so čudovite živali. Psi človečijo. Nas, ljudi. In ko doma poslušam posnetke naših pogovorov, v ozadju slišim zadovoljno pasje dihanje. Včasih se res vprašam, ali smo vredni tako čudovitih bitij.