Anoreksija je čustvena motnja

Motnje hranjenja spadajo med čustvene motnje, ki se izražajo na telesni ravni. Sem spadajo bulimija (bruhanje hrane), kompulzivno prenajedanje (intenzivno prenajedanje) in anoreksija (zavračanje in odpor do hrane), s katero se bojuje vaša vnukinja. Motnje hranjenja so pogosto zelo trdovratne in posledice močno vplivajo na celoten družinski sistem, kar ste žal izkusili tudi sami.

Razumljivo je, da se po mučnih mesecih boja, ko se stvari niso nikamor premaknile, v tem trenutku počutite nemočne in da sploh ne veste, česa se še oprijeti, kam sploh še po pomoč ... A zdaj ni druge možnosti, kot da ob vnukinji vztrajate vsi. Trenutno se bori s svojim telesom, sama s seboj, in z zavračanjem hrane se želi le osvoboditi bolečine, ki je v njej. Ravno telo je tisto, ki je nam, ljudem, najlažje in najbližje sredstvo za eksperimentiranje. Prek telesa se lahko pomirjamo, prek telesa iščemo stik z drugimi in ga tudi najlažje zlorabljamo/uničujemo. In prav za to gre pri motnjah hranjenja – gre za izražanje čustvenih težav prek hrane in načina hranjenja. Hrana je v tej igri le vidno, otipljivo sredstvo, ki pa skriva močno čustveno stisko.

Čustvene motnje nikoli niso samo stvar posameznika, ampak celotnega družinskega sistema, saj so se v družini, v kateri mladostnik odrašča, tudi začele. Velikokrat se pojavijo prav zaradi razmer v izvirni družini – lahko je to nefunkcionalen odnos staršev, ki se kaže na hčerki, lahko je povezano z nasiljem (čustvenim ali telesnim), zelo pomembno vlogo ima odnos staršev do obreda hranjenja. Nekatere raziskave so celo pokazale, da ima veliko vlogo pri razvoju motenj hranjenja prav mama, ki ima težave s samopodobo, ki nima stika s svojo ženskostjo in je velikokrat »hladna«. Pri motnjah hranjenja torej ni dovolj, da je osredotočenost le na vnukinji, ampak je treba stvar pogledati globlje, sistemsko.

V oči mi je še posebej padel vaš stavek, da sta vnukinji svetel žarek v vašem življenju. Kaj pa drugi člani? Nič niste zapisali, kako vi gledate na družino, kakšen odnos imate vi z možem in zlasti, kakšni so odnosi v družini vašega sina. Včasih je tako, da so ravno tisti tihi, nevidni konflikti, ki se vlečejo v družinah leta in leta, najbolj ključni za razvoj čustvenih motenj najstnika. Razmislite, kakšen odnos imate/imajo med seboj, v kakšnem stiku sta snaha in sin s svojimi otroki, kako rešujete pri vas težave itd. Zdravnica je zelo verjetno želela povedati, da en del zdravljenja lahko opravijo v bolnišnici, a velik del (predvsem tisti čustveni) pa je na vas, družini. Vem, da želite vnukinji, ki jo imate neizmerno radi, vse najboljše, a žal povsem sami ne boste zmogli. Lahko pa ste pobudnik. Vsekakor predlagam družinsko terapijo, v katero bi bili vključeni vsi člani, saj bi bilo dobro pogledati in razrešiti stvari iz samega jedra. Žal v tem primeru ni dovolj reševati stiske le površinsko in zdraviti simptome, ampak je treba načeti resničen vzrok za stisko vaše vnukinje. Z razreševanjem družinskih konfliktov se običajno razrešijo tudi vse druge stiske oziroma problematično vedenje otrok. Veliko vztrajnosti in poguma vam želim.