Intenzivna in trpinčena duša je skozi življenje stopala z dvignjeno glavo, čeprav je kot črna ženska kljubovala celotni patriarhalni ideologiji. Častni grammy je prišel leta prepozno, Nina je tuzemski svet zapustila v letu 2003. Čeprav si je bila z zavrnitvami domača, je v letih pred smrtjo, predvsem po zaslugi spleta, doživela množično slavo in priznanje množic, ki so jo oboževale.

Enigmatični glas z močjo levinje je izraz doživel šele v začetku njenih dvajsetih let, otroštvo in mladost je preživela pred klavirjem, s sanjami o velikem odru. Nadarjena pianistka se je pred črno bele tipke usedla že pri treh letih, sredstva za študij je zbirala cela vas. Zavrnitev znamenite akademije Julliard, po njenih besedah posledice rasizma, je v njej zanetila globok gnev, ki ga poslušalec hitro sliši v njenih pesmih. V barih je začela nastopati po naključju, po opravljeni avdiciji v Midtown Bar & Grill v mestu Atlantic City je bil naslednji korak, podpis pogodbe z glasbeno založbo, le še vprašanje časa.

Od svojega 24. rojstnega dne do smrti je posnela več kot 40 plošč, njen glasbeni opus pa je variiral od soul verzije pesmi »Don’ let me be misunderstood« in »I put a spell on you«, do melanholične »Ne me quitte pas« in gospelu podobne »See-line woman«. Njena glasba je bila tesno prepletena z ameriškim gibanjem za civilne pravice, bojem, ki ga je borila tudi sama.

Svojo vlogo umetnice je videla kot »poslanstvo, katerega namen je omogočanje globljih zaznav ljudi.  To je težko opisati, saj ne gre za stvar, ki jo je mogoče analizirati, da bi se ji približal, se moraš poigrati z njo. In ko jo ujameš, ko se občinstvo vživi, jo prepoznaš, saj se izrazi kot elektrika, ki obvisi v zraku.« In elektrika je še vedno tam, čeprav Nina že dolgo ne poje več.