3.10.2018

Dr. Vesna V. Godina

Ko narcis na rajžo gre

Sem že hotela napisati kolumno na neko povsem drugo temo, ko sem bila opozorjena, da bralke in bralci pričakujejo nadaljevanje prejšnjih kolumn. V smislu: kaj se z malimi patološkimi narcisi zgodi potem? Ko študirajo.

Vesna V. Godina

doktorica socioloških znanosti in antropologinja

Tudi to danes (žal) že vemo. Tako, ko gre za teorijo. In ko gre za prakso. Ta je prisotna tudi že na slovenskih fakultetah. Najbolj izrazito na ljubljanski univerzi. Pač zato, ker je Univerza v Ljubljani tista slovenska univerza, na kateri večinoma študirajo otroci slovenskih staršev, ki sodijo v zgornji srednji sloj. To pa so tudi tisti starši, ki v prevladujočem številu vzgajajo in socializirajo svoje otroke narcisistično. Zato tisti, ki že dovolj dolgo delamo na slovenskih univerzah (sama sem nabrala že 37 let delovne dobe), lahko v vsakodnevni praksi opazimo, kaj pomeni, ko na fakultete pridejo patološki narcisi.

Mamice hodijo z njimi na faks, da jih vpisujejo. Z njimi hodijo tudi na govorilne ure. Pa na izpite. Pišejo pritožbe za svoje sinčke in hčerkice. 

Prvič to pomeni, da nam predavalnice polnijo funkcionalno neodrasli posamezniki in posameznice. Telesno so seveda odrasli. A se vedejo kot majhni otroci. Zmožnost moralnega delovanja je praktično nič. Zmožnost delovanja, ki zahteva prakticiranje socialnih veščin, je prav tako blizu nič. Zmožnost sledenja dolgoročnim oddaljenim ciljem isto. Vodi jih kalkulativni um. To je preračunljivost glede lastnih koristi. Za katere so pripravljeni narediti vse. Brez moralnih zadržkov. Jasno, saj vesti nimajo. Te koristi pa so njihovo ugodje. To, kar jim je »fajn«. Kar je za njih enako kot to, kar je prav. In dobro.



Na osnovi predhodnega šolanja v slovenskih šolah so prepričani, da so izjemni. Zato se jim tudi zdi, da morajo sleherni svoj domislek javno predstaviti. Misleč, da morajo biti vsi ostali impresionirani nad njihovo izjemnostjo. Čeprav govorijo bedarije. Ali to, kar že vsi vedo. A oni tega ne vedo. Študirajo ne, kar jim ni »fajn«. Zavzemajo se za spremembe študija. Ki praviloma pomeni degradacijo izobraževalnih standardov. Hočejo, da je študij »zabaven«. »Zanimiv«. »Uporaben«. Menijo, da so oni tisti, ki lahko edini presojajo, ali je študij neke snovi smiseln ali ne. Čeprav ne znajo nič. Kar pa jih ne moti. Grandiozni Self, ki jih vodi, namreč že povsem avtomatično obvladuje njihovo samorefleksijo. K čemur prispevajo tudi reforme univerzitetnega študija. Ki prav tako zahtevajo, naj študenti študirajo tisto, kar je»uporabno«. Kar jim je »kul«. Kar jih »zabava«. Kar vzpodbuja njihovo »kreativnost«. Ipd. To zagovarjajo danes že številni visokošolski učitelji. Ki tudi sami sodijo v skupino patoloških narcisov.

Na zunaj jih je mogoče spoznati po tem, da gojijo svojo »samopodobo«. Skrbijo za vtis, ki ga puščajo. V celotnem diapazonu razlik. Od navideznega pomanjkanja stila. Do popolnoma izdelanih stilskih različic popolnoma po zapovedih oblikovanih teles, podob, vedenja, govorjenja itn. Vedno številčnejši hodijo na faks zadeti. Ne samo tako, da se kar majejo. Ampak tako, da se od njih širijo smradi najrazličnejših vrst. Mamice hodijo z njimi na faks, da jih vpisujejo. Z njimi hodijo tudi na govorilne ure. Pa na izpite. Pišejo pritožbe za svoje sinčke in hčerkice. Itn. Ipd.

Jaz kot tvoj profesor delam to, da me imaš ti, moj študent, rad. Zato te tikam. Hodim s tabo na kavo. Na žure. Se s tabo drogiram. 

Skratka, tudi na univerzi smo deležni podaljšanega infantilizma. Pomanjkanja socialnih veščin. Narcisističnih izpadov. Mamic, ki urejajo zadeve za svoje otroke. In drugih znanih značilnosti narcisistične socializacije in narcisistične kulture. In tudi na univerzi tisti, ki s takimi študenti delajo, praviloma ne vedo, za kaj gre.

Drugi pa vedo zelo dobro, za kaj gre. Ker so že tudi sami patološki narcisi. Ker tudi že sami sledijo lastnemu »fajn«. Vzajemno s svojimi študenti razvijejo vzajemno prostituiranje za socialni aplavz. Katerega matrica je znana. Jaz kot tvoj profesor delam to, da me imaš ti, moj študent, rad. Zato te tikam. Hodim s tabo na kavo. Na žure. Se s tabo drogiram. Itn. Jaz kot tvoj študent pa zahtevam, da vidiš mojo izjemnost. Bildaš moj grandiozni Self. Me zabavaš. Ipd. Če boš delal to, te bom imel rad. Če te bom imel rad, boš od mene dobil visoko oceno. Od tega pa je konec koncev odvisna tudi tvoja služba, mar ne? Habilitacijo imaš namreč le za pet let. Službo pa tudi.     


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.        

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE