Dr. Veronika Podgoršek: Vse več žensk se odloči za nadomestke, pse

S priznano psihoterapevtko dr. Veroniko Podgoršek smo pod drobnogled vzeli Slovenko srednjih let, njeno odvisnost od sodobnih tehnologij in tisto večno iskanje ljubezni.

Dr. Veronika Podgoršek, širši javnosti dobro znana strokovnjakinja za odnose, se je v medijsko orbito izstrelila že pred leti s svojim strokovnim delom Nezvestoba. Odtlej je izpod njenega peresa prišlo še več del, njen glas se širi na medijskih gostovanjih in predvsem s psihoterapevtskim delom, pri vsem tem pa sporoča, kar živi: odnosi so naše bistvo, poznati in razumeti sebe in druge je pot raziskovanja, ki omogoča boljše bivanje. Lepo bi bilo, če bi bila ta pot enostavna in hitra, a žal ni.  

Če ima ženska v srednjih letih življenjsko izkušnjo partnerskega odnosa, v katerem se je čutila izpolnjena, pa četudi je ta že minil, svojega dušnega miru ne bo povezovala s tem, ali bo z moškim ali ne. Ni lačna, temveč nahranjena. 

Živimo v zanimivih časih. Čeprav smo prežeti z informacijami, se zdi, da nam poti do samospoznanja prav nič ne skrajšajo. Morda imamo priložnost (iz)vedeti več, a se kljub temu nič bolje ne poznamo. Kako to?

Človek je še vedno samo človek. Oblikovati se začne z medčloveškimi odnosi v primarni družini, nato s preostalimi pomembnimi drugimi – prijatelji, dedki, babicami, znanci, učitelji; določajo nas vsa poglobljena srečanja. Če ti kot otroku ni dovoljeno biti, kar si, čutiti, kar čutiš, razmišljati, kot razmišljaš, se izgubiš. Kajti vse to, kar ti si, vedno naleti ali na gluha ušesa ali kazen. Naučiš se, da s svojim pravim jazom nisi ne sprejet ne sprejemljiv, zato se začne rojevati lažni. V življenju se nato spreminjaš, da bi ugajal drugemu. Seveda to vodi v nesrečo. Morda ti telo že od mladih nog pripoveduje, da to ni prava pot do sreče in zadovoljstva, a nisi navajen zaupati sebi, zato »zaupaš« drugim. Seveda samega sebe na tak način nikoli ne moreš najti.

Danes si postavljamo vse več vprašanj o tem, kaj je to, kar nas žene. A obenem na poti do samega sebe prehitro sprejemajo dokončne sodbe: »Sem, kakršna sem, pa kaj potem!«

Begamo iz ene skrajnosti v drugo. Nekdaj si ljudje o sebi res niso postavljali toliko vprašanj tudi zato ne, ker so bila marsikatera družbena pravila nedvoumno vtkana v nas. Sramotno se je bilo razvezati na primer, ženske so morale zgodaj zanositi in podobno. Danes je ravno nasprotno. Vse je stvar svobodne izbire. A nam to ne pomaga, da se v poplavi ne bi počutili izgubljeni. Vsako življenjsko obdobje prinese svoja spoznanja. Oblikujejo nas bolezni, smrti, poklic, ki ga opravljamo, številne okoliščine, ki jih ne moremo nadzorovati. A to vseeno ne pomeni, da teče z njimi tudi razvoj čustvene zrelosti. Nekdo lahko ima osemdeset let, a njegova čustvena zrelost ostaja na ravni petletnika.

Preberite še: Dr. Veronika Podgoršek: Na začetku zveze je treba biti brutalno odkrit

Za pogovor z vami smo se v uredništvu odločili zaradi odličnega francoskega filma Moj najljubši profil, v katerem petdesetletna profesorica, odlična Juliette Binoche, razočarana in osamljena, ustvari lažni profil pol mlajše ženske, da bi se maščevala ljubimcu. Ob tem pa se pojavlja vprašanje, kdo so ženske, hčerke baby boomerjev, in kaj doživljajo v razcepljenem svetu zunanjih in ponotranjenih pričakovanj, ki jih požirajo pri živem telesu. Kakšen je vaš pogled?

Res je, po eni strani imate prav, da nas prežema občutek, da je mogoče vse, da je meja samo nebo, a nekaj je v zraku, kar nam daje čutiti, da se morda vendarle motimo. Poglejmo si žensko, ki se odloči, da ne bo hodila v službo. Kaj hitro dobi nalepko, da je nekdo, ki ga je treba preživljati, nesposobna celo. A če ima otroke in je kariera zanjo pomembna, se ne bo znebila niti druge, in sicer da je slaba mama. Po eni strani slišimo, da moramo ženske začeti skrbeti zase, a se od nas seveda obenem pričakuje, da ob tem najprej poskrbimo za dom, otroke, moža in seveda kariero. Danes se veliko govori o izgorelosti. A presneto, ženskam v resnici ni dovoljeno izgoreti. Pa čeprav se izgorelost lahko kaže že v obliki poporodne depresije, ki je v resnici soočenje z močnim stresom. Moški izgorijo na delovnem mestu, pa to ne samo takšnem, ki pomeni vodstveni položaj v lastnem podjetju, ki ima več sto zaposlenih. Ne smemo pozabiti, da smo ljudje med seboj različni. Nekateri prenesejo več, drugi manj. Primerjanje je v človeški naravi, a dobro bi bilo, če bi se toliko poznali, da bi vedeli, kaj je prav nam pisano na kožo, v nasprotju z onim, ki nam navidezno omogoča višji družbeni status. Če se ne slišimo, izgorimo, tako preprosto je to.

Velikokrat slišim ljudi reči, da bo poslej vse drugače, da bodo od jutri mislili samo še nase. To je egoizem. Kajti vsak odnos od nas zahteva določeno prilagajanje. V odnosu ne moreš živeti tako, kot da si sam, lahko pa živiš s seboj in drugim tako, da se imaš rad.  

Pogosto bentimo čez mlade, da so odvisni od pametnih telefonov in družbenih omrežij, a vse več raziskav kaže, da imamo prav mi, odrasli, s tem večje težave, saj smo rasli v drugačnem svetu in so nas moderne tehnologije nepripravljene zasužnjile. Tudi vi opažate podobno?

Svet se je zelo spremenil. Včasih smo brali revije, gledali televizijo, prebirali elektronsko pošto na računalniku, zdaj je vse to na telefonu. Odrasli jih uporabljamo veliko več kot otroci, saj hodijo v šolo, na krožke, se učijo, mi pa svoje pametne telefone nesemo s sabo tudi h kuhinjski mizi. Žugamo otrokom, naj jih pospravijo, ko pa nas oni opozorijo na to, da jih imamo ob loncih mi, se izgovarjamo, da je to čisto drugače, ker jih mi res potrebujemo. Seveda je to samoprevara. Pozabljamo, da vse te potrebe po čim večjem številu všečkov in deljenju z javnostjo vseh svojih drobcev življenja, tudi vsebine krožnika, niso nič drugega kot znak iskanja pozornosti, pripadnosti, potrebe, da bi nas drugi opazili.

Zakaj imajo tudi odrasle ženske potrebo po tem, če se znova navežem na omenjeni film? Mar ženske po štiridesetem še niso dovolj oblikovane in čustveno zrele, da ne bi imele teh potreb?

Žal ne. Čustvena zrelost pač ni enako kot telesna odraslost. Usodno vlogo odigrajo psihične strukture človeka, to, kako se počuti, kako se spopada z občutkom spregledanosti. Ženska, ki nima izkušnje ljubljenosti, ženska, ki je ljubezni nenehno lačna, potrebuje občudovanje. Le tako lahko začuti, da obstaja, pozornost jo ohranja pri življenju. Problem je, ker mora tovrstne impulze prejemati nenehno. Če le za trenutek umanjkajo, jo prevzame občutek osamljenosti, občutek, da ni dovolj dobra. Vsaki ženski, ki pride k meni in se spopada z omenjenim, vedno rečem, naj se pred vsako objavo na družbenih omrežjih najprej vpraša, kaj je njen namen, kaj želi z njo sporočiti.

Film ponazori grozljivo brezno ranjene psihe, žensko, ki v resnici popolnoma nezrelo in neodgovorno s svojo lažnivostjo kroji usode drugih. Na videz odrasle ženske, ki svojo usodo polagajo v roke nekega imaginarnega virtualnega drugega, pa ne živijo samo v filmih, mar ne?

Ljudje smo bitja odnosov. Nenehno jih iščemo in z njimi občutek, da ljubimo in smo ljubljeni. Če ima ženska v srednjih letih življenjsko izkušnjo partnerskega odnosa, v katerem se je čutila izpolnjena, pa četudi je ta že minil, svojega dušnega miru ne bo povezovala s tem, ali bo z moškim ali ne. Ni lačna, kot sem omenila prej, temveč nahranjena. Tiste pa, ki te izkušnje nimajo, lahko izberejo vsaj dve poti. Prva je ta, da se zaradi svoje ranjenosti izogibajo intimnosti, kar jih lahko pripelje v vse vrste, tudi depresivnih stanj. Druga pa, da je praznina v njih tako velika, da se v njej malodane utopijo. Te ženske so v imenu ljubezni pripravljene storiti največje norosti.

Veliko žensk je že bilo pri meni, ki so me spraševale, kaj je z njimi narobe, kaj imajo ljubice, česar one nimajo, da je mož odšel od doma. Zakaj bi moralo nekaj biti narobe s tabo, če si drugi ne želi več tvoje družbe? To maltretiranje samih sebe, iskanje primanjkljajev, da bi razumeli nezvestobo, je lahko uničujoče. 

Morda ženskam k tej norosti pomagajo tudi časi, ko so tla za razrast fantazij o vsemogočem še kako plodna? Vendar tudi nekdaj vse ženske niso bile ljubljene, a vsaj niso bile prepojene z utvaro, da se lahko nekega dne prav vse čudežno spremeni. Se strinjate?

Ja, sodobne tehnologije, oglaševanje, vse to pripomore k verjetju, da je čudež vendarle mogoč. Podobno je v psihoterapiji. Marsikdo, ki se odloči zanjo, je na začetku prepričan, da bo po nekaj seansah postal povsem nov človek, da se bo vse čez noč izšlo. Žal to ni mogoče. Seveda te psihoterapija oblikuje, pokaže na vzorce, ki te vodijo, a jih ne izniči, le orodja ti da, kako živeti z njimi. To je tako kot dobiti diagnozo sladkorna bolezen. Ko se o njej dovolj naučiš in se zdraviš, ne pomeni, da bo izginila, le obvladoval jo boš, ne ona tebe. Problem pa je, če nam zunanji svet sporoča nekaj povsem drugega. Trudi se nas narediti kar najbolj nezadovoljne, da bi nam lahko takoj zatem ponudil rešitev, pot k sreči in zadovoljstvu. Veste, kaj vse pogosteje slišim? Vprašanja zadovoljnih ljudi, ki začnejo dvomiti vase, se spraševati ali je to, kar imajo, dovolj, ter ali ne bi bilo morda bolje, da bi imeli še več.

Nesrečni in neizpolnjeni ljudje so tudi odlični odjemalci prepovedanih substanc. S čim vse si pomagamo otopiti čustva?

Vedno več ljudi sega po pomirjevalih, uspavalih, alkoholu. Pogosto pa opažam, da se vse več žensk, ki se bojijo intimnosti, odloči za nadomestke, pse. Ti so nato zanje kompenzacijska ljubezen. Seveda to ni vse. Veliko se jih zateka v ekstremne športe, gurujske skupine za ranjene ženske. Vsak si najde nekaj svojega, kar mu pomaga bežati. Le redki pa si postavijo vprašanje, zakaj to sploh počnejo, kateri so njihovi temeljni afekti, kaj je tisto, kar počnejo le zato, da ne bi čutili, kateri so njihovi obrambni mehanizmi.

Prepričana sem, da se k vam ne zatekajo po pomoč le tisti, ki svoj problem že jasno poznajo, pomoč pa nato potrebujejo le pri tem, kako se z njim spopadati.

Seveda ne. To, kar se jim kaže na prvi pogled, je le prvi korak. Morda se slabo počutijo, imajo težave v komunikaciji, jih je strah. V zadnjem času srečujem vse več ljudi v primežu paničnih napadov in tesnobe. Ljudje se vedno zatečejo k meni zaradi nekega dogodka, na primer nezvestobe. Šele nato lahko začnemo, če se pri meni znajde par, iz zgodb, pripovedovanja počasi luščiti bistvo. Opažam, da mnogi pari drug z drugim ne živijo v sedanjosti. Zato ker ne poznajo svoje osebne zgodovine, samih sebe, čustvovanja, vsak odziv drugega razumejo skozi sito vsega, kar se jim je v življenju zgodilo do tega trenutka. Pari preigravajo ponotranjene zgodbe, ki z resničnostjo nimajo veliko skupnega. Zato je vse, kar mi drugi reče ali stori, obuditev starih ran.

Kaj ste si predstavljali o sebi, ko ste bili mlajši, s čim ste se morali sami spopadati?

Tudi jaz sem v mladosti morala razčistiti številna vprašanja o tem, od kod prihajam, zakaj sem, kar sem, zakaj čutim, kar čutim. Ko enkrat najdeš stik s sabo, si slediš. Jaz zaupam vase. To ne pomeni, da se nikoli z nikomer ne primerjam, pravim le, da se ob vsakem ravnanju vprašam, ali je res moje. Povem, kar mislim, tako, da si ostajam zvesta. Velikokrat slišim ljudi reči, da bo poslej vse drugače, da bodo od jutri mislili samo še nase. To pa je druga skrajnost. To je egoizem. Kajti vsak odnos od nas zahteva določeno prilagajanje. V odnosu ne moreš živeti tako, kot da si sam, lahko pa živiš s seboj in drugim tako, da se imaš rad.

Ženske, ki pridejo k meni s podobnimi težavami, zato velikokrat vprašam, zakaj si sploh želijo biti z nekom, ki od njih beži. In smo spet pri vzorcih. Tisti zgodnji občutek, da nisi v redu, da nisi ljubljen, je kriv, da marsikdo ne zmore naprej. 

Življenje neizogibno prinese tudi razočaranje. To je lahko večje ali manjše, kot obstajajo tudi razlike med tem, kako smo opremljeni zanj. A kaj je to, kar naredi razliko med tem, ali te razočaranje ubije ali le kakovostno obteše?

Svojim otrokom velikokrat rečem, da ni nič narobe s tem, če pri drugih prepoznajo to, kar jim je všeč, a obenem vedno dodam, naj nato to svojo ugotovitev preverijo pri sebi. Ljudje imajo velike težave tudi zato, ker preprosto ne vedo, kaj je njihovo in kaj ne. To je še prav posebno očitno, če imamo pred sabo zapuščenega človeka. Veliko žensk je že bilo pri meni, ki so me spraševale, kaj je z njimi narobe, kaj imajo ljubice, česar one nimajo, da je mož odšel od doma. Prepričanje, da je partner odšel zato, ker je z nami nekaj narobe, je lahko zelo škodljivo. Zakaj bi moralo nekaj biti narobe s tabo, če si drugi ne želi več tvoje družbe? To maltretiranje samih sebe, iskanje primanjkljajev, da bi razumeli nezvestobo, je lahko uničujoče. Če ne vemo, kdo v resnici smo, če ne vemo, česa si v življenju zares želimo, nimamo osnovnih pogojev za to, da bi bili v redu, zato igramo. Seveda nato v odnosu ne moremo biti zadovoljni; če me drugi sprejme v moji igri, me v resnici ne vidi, ne sprejema v moji pristnosti. Ostajamo žrtve lastne dvoličnosti.

Morda včasih pomaga, da si preprosto rečemo, da se vse ne vrti okoli nas in da pogosto končni rezultati z nami nimajo veliko zveze?

Točno tako. Ni zveličavnega recepta za to, da bi nas drugi nikoli ne zapustil. Preprosto ne moreš biti dovolj pridna in prava. Predvsem zato, ker v resnici nič ne vemo o tem, kaj se skriva v psihični strukturi drugega. Ženske, ki pridejo k meni s podobnimi težavami, zato velikokrat vprašam, zakaj si sploh želijo biti z nekom, ki od njih beži. In smo spet pri vzorcih. Tisti zgodnji občutek, da nisi v redu, da nisi ljubljen, je kriv, da marsikdo ne zmore naprej. Ker ohranjajo svoj vzorec živ, ostajajo v trpljenju, ki jim je tako zelo domače.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE