Jim povem, da v tem hipu ne vidim nobene pomembne razlike, ne vidim prav nobene prednosti bivanja po spolu v tej podalpski deželi, vse skupaj je izjemno klavrno, duhamorno, hektično. Za poštene ljudi.

Seveda si pomemben, ampak ne sam sebi ali sam po sebi, človek postane pomemben samo in zgolj v interakciji s sočlovekom. 

No, dotični so razpolagali s podatkom, da gre pa zdaj ženskam bolje, zato jih je zanimalo, kaj mislim o tem. Nič ne mislim, ker ne vem, zakaj bi nam šlo nenadoma bolje, ne vem, v kateri Sloveniji, in ne vem, zakaj. No, lahko vam pa povem, kar vem. Berem letošnje Onine zgodbe, ki bodo prav kmalu tudi pri vas. Tema je bila (Od)ločitev. Priznam, nisem pričakovala tako trpkih zgodb, zgodb slovenskih žensk in moških – da, letos je med njimi presenetljivo veliko tudi piscev. Zagotovo so to zelo izpovedne zgodbe, kar je tudi letos prvič v tako velikem obsegu (pa imamo Onino zgodbo že skorajda 20 let). Ljudem se dogajajo res hude stvari, ki jih v sebi tiščijo in predelujejo leta in leta, večina njih je povezanih z zgodnjim otroštvom in kasnejšim partnerstvom, kjer se vzorci slej ko prej nehote in nevede ponavljajo. Ni nujno srž problema slovenskih družin samo fizično nasilje, ki je praviloma povezano z alkoholizmom, temveč preprosto gre za pomanjkanje brezpogojne ljubezni, za odsotnost ljubezni v slovenskih družinah. A o tem je že pred leti psiholog dr. Andrej Perko porekel: »Slovenska mati je hladna mati.«



Do neke mere me sicer veseli, da so se ljudje »navlekli« teh newageevskih strategij, kot so: odločitev bom vzela v svoje roke; zdaj sem pomembna samo jaz; končno vem, kaj moram storiti; našla sem otroka v sebi; postaviti se moram na prvo mesto; življenje je moje; srečala sem samo sebe itn. Nič ne rečem, če te mantre postanejo realnost, super, čestitam, če pa samo virtualno skačejo po vaši glavi in okrog vas, pač ni neke koristi, in sploh če izhajajo iz egovskega novodobnega prepričanja, kako pomemben da sem jaz kot posameznik v tej razširjeni družbeni anarhiji. Seveda si pomemben, ampak ne sam sebi ali sam po sebi, človek postane pomemben samo in zgolj v interakciji s sočlovekom.

Še to moramo imeti in še ono dobiti – in potem bomo srečni. Mi verjamemo, sledimo in naposled smo praviloma vedno znova razočarani. Ker tako deluje ta imperialistični degenerativni sistem: dela nas žejne in lačne – vse do mentalnega izstradanja. 

Ob zaključku prebiranja zgodb pa sem vendarle našla skupni imenovalec vseh 137 poslanih. Skupno nam je razočaranje, ki ga je danes zagotovo mnogo več kot kdaj koli prej. Novodobni kapitalizem nam vsiljuje razočaranja in še prej nam postavlja aksiom želja. Teh je zelo veliko in pravzaprav je njihov nabor neskončen. Jasno, naš videz mora biti popoln, in kaj vse ljudje počno, da bi bili takšni. Kupujejo čudežne kapsule, tečejo do onemoglosti, se potijo v fitnes centrih. Potem tavajo od kozmetičnega salona do lepotnega kirurga. In vidimo jih, kako obupne kreature svojega življenja postajajo. Iščejo partnerja ali partnerko, ki bi bil najbolj njihov/a, z vsemi potrebnimi atributi, in so vsakič znova razočarani. Nikoli ni dovolj, ker nam zahodni kapitalizem neprenehoma implicira nove želje. Po materialnem. In intimnem. Kar pa je mnogo bolj prikrito (in dokončno). Tako tudi v podobi partnerja, da ne bo pomote. Še to moramo imeti in še ono dobiti – in potem bomo srečni. Mi verjamemo, sledimo in naposled smo praviloma vedno znova razočarani. Ker tako deluje ta imperialistični degenerativni sistem: dela nas žejne in lačne – vse do mentalnega izstradanja. Ali to res hočemo?! Kolaborirati pri lastnem dokončnem razčlovečenju?!