Desa je ženska, ki deluje brez filtra. Pa ne zato, ker bi bila to njena velika vrednota – saj veste, da je biti to, kar si, danes popularna krilatica, ne? –, temveč ker vse drugo terja od nje preveč energije. Ne da se ji. In kakšna sreča, da je. Ženska, ki se oglasi na telefon le, če ji to ustreza. Ženska, ki pove, da si bo »nekaj izmislila«, zakaj ne more priti, če ji bomo težili, naj vseeno, in ženska, ki svojega življenja ne tlači v celofan. Ker se ji ne da. Globok izdih in morda še kakšen hvalabogu bi tukaj sodil zraven, ampak morda bolje, da ne, ker v Boga ne verjame. V reinkarnacijo pa že. Če si v zvezi s koncem svojega življenja česa iskreno želi, je to, da je ne bi bolelo. Si je mogoče želeti kaj več?
To, da se ji ne da pretvarjati, jo je stalo rdečih preprog in glasne hvale, kajti Umetnost in Kultura zahtevata bonton, ki ga ona ne razume. 

»Vem, da je življenje učenje, in mislim, da ni omejeno s časom. Zato tudi čutim, da ni krivde, da je samo evolucija človeštva in človeške duše.« 

Mak, metulj in pikapolonica
Ko si pred oči prikliče travnike svojega otroštva, se spomni žensk svoje družine in tega, kako so skupaj nabirale travniško cvetje, delale šopke iz maka, marjetic in trav. Zalezovala je metulje in iskala pikapolonice. Občutek imam, da je še vedno enaka. Kolikor le lahko, si prizadeva obuditi vonj tistih travnikov, vonj po sreči, svobodi, poletju. Po upanju in smehu. In še vedno zalezuje metulje. Ki pa so vse bolj redki, kajti takšnih, kot je ona sama, ni veliko. Ni čudno, da se je preselila stran od centra te naše kokoši, da ima končno mir in ji družbo delajo živali. In ljudje, ki so je vredni.
»Človek pač domneva, da ga drugi vidijo tako, kot se vidi sam. Sam se vidi takšnega, kot ga je videla okolica v njegovem otroštvu. Torej kreteni tičijo tam nekje. Zdaj nimam več tako slabega mnenja o sebi. Hvala bogu. Ampak sem morala delati na tem in še moram in najbrž bo to trajalo do smrti.« Tako Desa.

Trdo in črno je tukaj kdaj
A človek postane kar jezen, ko pomisli, kako krivično je v resnici, da je naokoli ne nosimo po rokah, rahlo zadeti od lastne ganjenosti, ker so ljudje, kot je ona, tako redki, da bi bili morda v kakšni drugi kulturi že čislani kot veliki učitelji življenja. Življenja, ki gre dol in gor in potem spet strmo dol. In tako vsakič in znova. Desa pove, da zna življenje biti tudi trdo in črno. Pove, da uživa antidepresive, da je več vrst teme in da so nekatere res kot v rogu. Pove, ko boli, in to enako strastno in odkritosrčno kot takrat, ko je vesela, da se je dobro vendarle naselilo v njej.

Foto: Ana Iza Sajko


Njen lanski pridelek
Da jo je letos komisija za nagrado Ona 365 uvrstila na prvo mesto, ni presenečenje. Dovolite mi, da naštejem njeno, samo lansko, knjižno bero: pravljice Čudežna bolha Megi (ki so se ji pridružile muca Živka, papagaj Slavko, podganici Ančka in Katka, želvici Taška in Toni), prevod njenega romana Panika v srbski jezik, ne pozabimo na Pravljično potepanje medveda Lovra po Sloveniji, slikanico Škratovile udomačijo samoroga ter najdaljšo personalizirano otroško knjigo na svetu s 15 raznovrstnimi hudomušnimi in življenjskimi zgodbami, ki nosi naslov Jaz sem Titina in takšna pač sem. Hja, pa še zbirke kolumn Takole bom rekla ne smem spregledati. Niti njene vloge v seriji Dobri sosedje, kjer je nepozabna gospa Čužnik.

Vsi blazno resni
Desa je najbolj izposojana slovenska pisateljica (in pisatelj, da ne bo pomote) s skoraj 60.000 izposojami, kar konkretno pomeni, da si vsak koledarski dan v letu njene knjige izposodi 164 posameznikov. Knjižničarke povedo, da Desine knjige običajno sploh niso na policah v knjižnici, ker si jih takoj, ko jih nekdo prinese nazaj, že izposodi naslednji.
Njene knjige so neprecenljivega pomena za mlade, ki odraščajo v primežu novih tehnologij, a kljub temu prav požirajo njene zgodbe o Anici, najstniki pa njeno serijo Blazno resno o seksu, šoli, zadeti, slavni, popolni poimenujejo kar »najstniška biblija«.
Gre Desa s tem komu v nos? Pa še kako! Je odlični slovenski alergen, zaradi katerega se marsikdo težko zadržuje pred nehotnim in vsiljivim kihanjem. Trud samostojne podjetnice pri 62 letih (in mame treh odraslih žensk!), osebe, ki ima sladkorno bolezen, depresijo in bolečine v križu, a obenem srčno voljo bralcem vseh starosti ponuditi le najboljše zgodbe tako, da bodo segle do sredice, je vreden vsega spoštovanja.
Klobuk z glave in globok poklon, draga Desa. 


UTEMELJITEV ŽIRIJE
Dese Muck ne moremo in ne smemo orisati z nekaj besedami, laže bi jo bilo s stotimi, pa še vedno bi lahko umanjkal pomemben drobec v njenem pisateljskem opusu, filmskem in gledališkem udejstvovanju, človekoljubnosti in živaločutnosti. Brezkompromisna danost, s katero se je približala vsem nam, tudi nebralcem, je neprecenljiva. Skušajmo jo opisati z eno samo besedo, dvema: globoka hvaležnost.