Naša vasica se je počasi prebujala iz zimskega spanja. Bele krošnje cvetočih dreves ter narcise in tulipani na sončnih legah ob hišah so se kot ponosne neveste kazale svetu in razveseljevale ljudi okrog sebe, tudi mene in mojo dojenčico, ki sem jo z vozičkom rada vozila po vaški cesti, da se nadihava svežega zraka in predramiva zaspane ude. Najin sprehod je trajal dobro uro, saj sem se vmes večkrat ustavila in pokramljala s sovaščani o raznih temah in dogodkih, ki so nas vse zanimali. In tako sem izvedela tudi novico o težki in neozdravljivi bolezni, s katero se je borila prijazna soseda na koncu vasi, kjer je skupaj z možem že vrsto let živela v skromni hišici ob potoku. Dobro sem jo poznala, saj je bila ena tistih prijaznih in vedno nasmejanih ljudi, ki so me prisrčno sprejeli medse, ko sem se ob poroki preselila z drugega konca dežele. Vedela je, da mi ni lahko in da me muči domotožje, zato mi je vselej, ko sva se srečali, privoščila prijazne besede in me tolažila, da bo kmalu bolje in da se bom že privadila, če ne prej, pa potem, ko bom imela svoje otroke. In imela je prav. Otroci, ki so prihajali na svet, so mi pomagali pozabiti spomine na domači kraj in skrb zanje ter za veliko družino mi je zapolnjevala ves prosti čas. Gospa Majda, tako ji je bilo ime, se je namreč tudi sama pred mnogo leti zaradi poroke preselila v to našo vasico in se z leti vrasla v vaško okolje. Otrok z možem nista mogla imeti, sta pa imela vedno odprta vrata svojega doma za vsakogar, ki je prišel mimo ali se oglasil na obisk. Tudi sama sem se z otroki večkrat ustavila pri njiju in jima rada prisluhnila. 


Nekoč mi je dejala, da jo je Bog kaznoval in da zato ne more imeti otrok, ker je bila kot majhna deklica mnogokrat lačna in je v molitvi prosila Boga, naj ji ne da otrok, da ne bi bili tako lačni kot ona.


pričakovanju praznika 

Vsako pomlad smo se najbolj od vsega veselili velikonočnih praznikov. Za naše družine so imeli poseben pomen, saj so nas povezovali v pričakovanju bogatih družinskih srečanj, prijetnih obiskov in prijaznih pisank. Seveda je bilo treba prej veliko postoriti in vse pripraviti, zlasti ženske smo imele s peko, kuhanjem šunke, pripravo hrena ter barvanjem jajc mnogo opraviti po kuhinji. Marsikje je luč v hiši takrat gorela pozno v noč, saj je marsikatera gospodinja to zmogla, zaradi obilice dela zunaj in v hlevu, opraviti šele ponoči. Potice ali šarklja tisti čas ni bilo mogoče nikjer kupiti, trgovine so prodajale bolj vsakodnevne, uporabne stvari. Izobilja, kot je danes, ko je marsikje skoraj vsak dan na mizi velika noč, nismo poznali. Zato pa so takrat prazniki za ljudi resnično imeli poseben čar in imeli so do njih primeren in spoštljiv odnos. Bili so redki in zato tako dragoceni. 



Bližina sočloveka 

Bil je veliki petek, postni dan. Zanj je veljal rek, da je to tako velik praznik, da je bil greh že ležati zraven mesa, kaj šele ga jesti! Odkar sem izvedela za Majdino težko bolezen, ni minil dan, da ne bi mislila nanjo. Po obedu brez mesa in ko sem opravila še zadnje priprave za praznik in pobarvala jajčka, sem se odločila, da jo obiščem in ji odnesem skromno pisanko. Z malo dojenčico v vozičku sem se podala do hiške ob potoku. Vse je bilo mirno in spokojno, kot da ni nikogar doma. »Pa menda se ni kaj zgodilo?« me je prevzela težka slutnja, ko so se končno, po večkratnem trkanju, le odprla vhodna vrata. Med njimi je stala gospa Majda, polovico manj je je bilo kot lani, bila je shujšana do kosti. Njen svetli predpasnik, na katerem so bile vidne sledi peke, je še dodatno pobelil njeno drobno lice. Utrujenega obraza, a s toplim sijajem v očeh, me je prijazno povabila v hišo. Izročila sem ji vrečico z velikonočno pisanko in ji zaželela lepe praznike. Toplo se mi je zahvalila in želela, da mi postreže s kavico. Sedla sem za lepo pogrnjeno mizo in se razgledala po svetli kuhinji. Vse je bilo čisto in pospravljeno, iz pečice pa je prijetno dišalo po domači potici, ki se je pekla v njej. »Kako prijetno diši pri vas in vse ste že pripravili za praznike!« sem jo pohvalila in dobro se ji dele moje prijazne besede. »Ja, letos pa res ni bilo lahko, mi je moral mož veliko pomagati, tudi testo je moral sam mesiti, prvič, do letos sem vedno zmogla sama, a zdaj nimam več nobenih moči ... Ne vem, kaj še pride,« mi je tiho in zaskrbljeno govorila težke besede. Hudo mi je bilo zanjo in ko sem svojo deklico vzela iz vozička, sem ji jo dala v naročje, za tolažbo in da bi se malo razvedrila. Otroške očke so zrle v njen obraz in ker ga ni poznala, je kmalu začela nabirati šobico in postajala nemirna. »Kako je sladka, čisto vam je podobna, kar vzemite jo, da ne bo jokala,« mi jo je, s svojimi posušenimi rokami, nežno izročila nazaj. Ko sem popila sladko kavico in želela oditi, me je prosila, ali lahko počakam še toliko, da ji vzamem potico iz pečice. Mož je bil pri sosedu in skrbelo jo je, da bi ji pekač padel iz rok. Seveda sem ji ustregla in ob času vzela pečeno potico iz pečice ter jo postavila na pripravljen lesen podstavek. Bila je visoka in enakomerno zlato rjavo zapečena. Še danes čutim v nosnicah njen sladki vonj. Ko sem pohvalila, češ, kako lepo ji je uspela, me je še enkrat hvaležno pogledala, me rahlo prijela za roke in tiho rekla: »Lepe, mirne in blagoslovljene praznike vam želim in veliko zdravja, vam in vsej družini.« Toplo sem jo objela, s težkim cmokom v grlu in pretečo slutnjo v svojem srcu. Bilo je prvič, da me ni povabila, naj še kdaj pridem. 



Hvala za potico 

Proti večeru, ko sem doma z vrvi pobirala perilo, pa sem zagledala prihajati po poti kolesarja in v njem prepoznala Majdinega moža. Previdno je stopil s kolesa in mi iz cekarja počasi podal v snežno bel papir zavito darilo. »Majda vam pošilja svojo potico, ni vam je mogla odrezati prej, je bila še topla, vam pa se je mudilo domov,« je hitel pojasnjevati svoj prihod. Lepo sem se mu zahvalila za pozornost in ga povabila, da vstopi v hišo na kozarček. Zahvalil se je in obrnil kolo proti domu. »Grem, skrbi me zanjo, če jo pustim samo. Danes je zelo slaba, skoraj ničesar ni mogla jesti in toliko dela si je naložila, ne vem, kako je sploh zmogla, kje je še našla moč,« je tiho rekel in se počasi odpeljal proti domu. V njegovih izrečenih besedah sem čutila ne le skrb za bolno ženo, temveč tudi strah pred neznanim, kako bo z njim, če se ji zgodi najhujše. 

Darilo sem molče odnesla v hišo in ga razvila. Velik kos odrezane in s sladkorjem posute domače potice me je praznično pozdravil s svojim čudovitim vonjem, zelo posebnim, tako skrivnostnim, drugačnim. 

Pokopali smo jo še pred poletjem. Spomin na tisti veliki petek je ostal v mojem srcu na posebnem mestu, tam, kjer so shranjeni posebni zakladi. In šele z leti, ko sem sama spekla že veliko velikonočnih potic in mi je usoda prinesla nasproti marsikatero izkušnjo, sem spoznala in se zavedela skrivnosti, po kateri je takrat dišala tista njena potica! Dišala je po hvaležnosti in ljubezni – do življenja!