Mojca Mavec

Veliko stvari je ostalo neizrečenih

Svet, kot nam ga predstavlja s svojim delom, je živ, da kar brbota z ekrana. Takšna je vsaka njena dogodivščina, naj bo na indonezijskem otoku Flores, na istanbulski tržnici ali po poteh Luthra v sosednji Nemčiji. K ljudem vstopa neposredno, tudi zato so njene zgodbe dragocene in priljubljene. Mojca Mavec je originalna. Oranžni lasje in prosojna polt, kot ogenj in voda, so njen zaščitni znak. Ne prenaša dobro, da ji kaj obleži na duši.

Prej ste mi omenili, da ne dajete radi intervjujev, a kar nekaj vaših sem vendarle že prebrala.

Ja, mogoče je samo zdaj takšno obdobje. Med letom namreč živim tako intenzivno, imam poklic, v katerem so odnosi z ljudmi zelo pomembni, kot da je vsak dan veseli december. Konec leta pa se mi zdi, da sem že malo izpraznjena, da nimam več česa povedati. Takrat dokončujem stvari, se zaprem vase in počakam, da mine, ter nabiram nove vsebine. Včasih bi bila najraje eksotična ptica, ki v tem obdobju leti na jug.

Ko sem bila majhna, se mi je zdelo prav, da prosiš Boga za kaj, potem pa sem z leti ugotovila, da to ne deluje ravno tako. Skušam urediti sama, kar lahko. 

Lahko zase rečete, da ne živite ravno klasičnega življenja? Kako prenašate rutino?

Kot popotnici mi je življenje eno samo potovanje, ne samo fizično. Že ko se rodimo, stopimo na pot. Zakonca stopita na skupno pot. Ljudi pospremimo na večno pot. Besedo potovanje uporabljamo kot prispodobo in meni se je pomembno premikati, ne le fizično, prek meja. Ljudje me dostikrat sprašujejo, kam pa spet greš s tem kovčkom. Potujem tudi zato, da se premaknem od vsakdana, od banalnosti, da se zagledam z druge točke.



In če ne bi šli, je v vas preveč nemira?

Po naravi sem adrenalinka. Nekateri se odločijo za adrenalinski šport, jaz sem si izbrala svojo različico. Babica mi je vselej govorila, da imam »mevle v riti«. Mislim, da je naši družini vladal nemirni duh. Vedno smo se veliko premikali in to za nas ni bilo stresno.

Kolegi televizijci, ki potujejo z vami snemat oddaje, so mi povedali, da ste ženska akcije. Da za vas ni dovolj ves dan snemanja, ampak se je treba še zvečer odpeljati tudi sto kilometrov daleč z gostom na večerjo. In da brez predsodkov poskusite vse.

Všeč mi je, če me vidijo tako. Trudim se, da bi posrkala čim več stvari in jih povedala naprej. Rada potujem tudi z najmlajšimi, otroki. Njihova perspektiva je druga, včasih tisto spodaj, na njihovi višini, spregledamo. Zadnjič mi je prijateljičin sin razložil svoj pogled na Mono Lizo v Louvru, to je bil zame čisto nov vidik. Rada se pridružim otrokom.

Televizija vam je odprla vrata v svet, marsikdaj tudi vi njej. Bi si lahko izbrali poklic, ki bi vam bolj ustrezal? Kaj svojega prinašate na televizijo?

Še vedno se mi to zdi najlepši poklic. Na žalost nas gledalci vidijo samo na ekranu in to za marsikoga pomeni televizijo, ta navidezna glamuroznost televizijskih voditeljev. Mene pa bolj zanimajo zgodbe, ki so resnično človeške – pa ne mislim samo socialne, kajti tudi tu znamo biti preveč patetični. Zanimajo me tudi televizijske vloge, ki so v ozadju. Sploh montaža, kjer iz posnetkov ustvarim najboljšo predstavitev svojih doživetij. Kar si želim prinesti na televizijo, je resničnost. Želim si, da bi bili bolj življenjski. Kajti zdi se mi, da bi bilo bolje, če bi se televizija bolj zgledovala po resničnosti, ne resničnost po njej. Morda naivno, a se mi zdi, da se da.

Kjer koli podpišejo kakšen pameten mirovni sporazum, je poleg Norvežan ali Šved, kje smo Slovenci? Mi bi lahko povezovali toliko različnih kultur, a se mi zdi, da smo zamudili že marsikatero priložnost. Lahko bi se v svetu pozicionirali kot dobri diplomati. 

Vas prav poklic dela bolj človeško?

Jaz sem tam, kjer se stvari zgodijo, slabe in dobre. To me drži na zemlji. Včasih imam občutek, da živim v svetu, kjer je toliko nepotrebnih dogodkov, to me moti. Če bi kdaj ustvarili kakšen nedogodek, v miru, bi bilo tudi dobro. Vse je tako utopično. Evropska unija se spreminja, karte so se v svetu razdelile drugače, tudi Amerika ni več, kar je bila.

Koliko je v vašem življenju obžalovanja?

Odraščala sem v zelo strastni družini, tako po mamini kot očetovi strani. A zelo mlada sem v družini zaradi bolezni ali drugih okoliščin izgubila precej ljudi. Zgodaj sem izgubila babico, ob mamini smrti še nisem imela 30 let, veliko stvari je ostalo neizrečenih. To me je močno zaznamovalo, tudi zato danes skušam živeti brez nemira, brez zamer ali nepoloženih računov. Predvsem zaradi lastnega miru.

Se to dejansko da? Sliši se lepo, a ljudje smo zelo kompleksna bitja in včasih je treba čakati dolgo, da se kakšne stvari zares poravnajo. Res nosite srce tako na dlani?

Drugače ne bi mogla preživeti. Če ne povem takoj, kar mi leži na duši, povem čim prej. Danes imamo na voljo toliko sredstev za komunikacijo, da res ni več izgovorov. Da bi nosila vso to odvečno prtljago s sabo? Oprostite, jaz sem popotnica, vem, kje je omejitev v kilogramih. (smeh)



Ste bili vedno takšni ali so vas preoblikovale šele izgube?

Nikoli nisem kuhala zamere, moja sestra je bila drugačna. Ko sva bili majhni, so bila obdobja, ko po več dni ni govorila z mano, če sva se skregali. Tudi z mamo sva imeli zelo strasten odnos, hitro sva si povedali mnenje, mama je bila res moja prijateljica, bili sva zelo odkriti. Včasih je kar letelo, ampak takoj za tem sva bili spet prijateljici. Nobena od naju ni mogla teže držati v sebi. Stvari, ki jih sproti ne počistim, me zelo najedajo. Vidim pa, da se je z leti spremenila tudi sestra. Je zelo pomembna oseba v mojem življenju.

Veste, kako je, ko je vam odpuščeno? Čutite, kadar ima kdo drug nerazčiščene zadeve z vami?

Ja … Ampak saj sem kuharica, znam olupiti čebulo, počasi, sloj za slojem, tudi če jih je kar nekaj. Morda mi pri tem pomaga moj novinarski poklic. (nasmeh) Se mi zdi, da kar imam čut za sočloveka.

Je odpuščanje za vas človeška ali božanska poteza?

Tole z Bogom …

Pred leti bi bila morda bolj prizadeta, ampak se mi zdi, da tako ničesar ne dosežeš. Danes stvari ne jemljem več tako osebno. Postala sem bolj preudarna. 

No, ste se kdaj kregali na »tisto zgoraj?«

Ko sem bila majhna, se mi je zdelo prav, da prosiš Boga za kaj, potem pa sem z leti ugotovila, da to ne deluje ravno tako. Skušam urediti sama, kar lahko.

Bom še z drugimi besedami: je odpuščanje odločitev svobodne volje? Ali je to nekaj, za kar se sicer že lahko odločiš, a je potem treba potrpežljivo počakati na pravi čas, da se »duhovi pomirijo«? Lahko je reči: »Ne zamerim.« Pa je to vedno resnica?

Pomembno si je v življenju postavljati prava vprašanja, si ga olajšati. Moja babica je rekla: »Nasmeh je edina krivulja, ki izravna vse.« Ta stavek je vedno z mano. Saj preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa marsikaj narediš za lepšo prihodnost. Tu je odpuščanje zelo pomembno. Danes se temu moderno reče čuječnost, ko se bolj zavedaš bivanja tukaj in zdaj, ampak če ne boš razčistil, tudi v prihodnosti ne boš mogel normalno živeti. Moje osebno življenje je bilo polno težkih trenutkov, tudi v partnerskih odnosih. A ko se ozrem nazaj, lahko hvaležno rečem, da so vsi pomembni ljudje po svoje še vedno z mano. Nisem jih izgubila. Se ne družimo in ne videvamo vsak dan, a vemo, da lahko računamo drug na drugega. To se mi zdi lepo. Pred kratkim sem praznovala rojstni dan in čeprav ni bil okrogel, so mi bližnji pripravili »surprise party«, kako so me toplo presenetili! Da je odrasel človek danes v tem tempu, ki ga živimo, tega sposoben? Res enkraten občutek.



Vem, da ne govorite radi o intimnosti. Pa, ste zaljubljeni?

(nasmeh) Ja. Ob meni je človek, ki je prinesel nove rešitve v moje življenje, pa ne samo tehničnih. Lepo je imeti ob sebi nekoga, ki popravi omarico, obesi sliko, zamenja žarnico. Lepo je imeti spet moškega v hiši. Je pa v moje življenje prinesel tudi druga spoznanja, recimo da delo ni vse. Je športnik in kot tak točno ve, kje je cilj. Zna priteči v ciljno ravnino. Kajti sama premalokrat gledam v prihodnost. Z njim je zdaj drugače.

Se zavedate, da po ulici velikokrat hodite, čeprav sami, z nasmehom na obrazu? Vam je to že kdo povedal?

Ja, to mi včasih celo očitajo. Ampak samo v Sloveniji, to sem doživela samo tukaj. Prosim, nisem človek, ki bi se prisiljeno smejal ali pa skrivaj jokal v kopalnici in navzven kazal zadovoljen obraz. Že koža je tak organ, na katerem se vse pozna. Pri teh letih se že vidi, kako si živel. Preprosto sem oseba, ki hitro uvidi, ali je kaj narobe z mano ali sem dobro. Težko prikrivam čustva.

Nimam pametnih odgovorov na velika vprašanja, imam pa majhne rešitve za vsak dan. 

Niste ravno tipična Slovenka. Vaša mentaliteta je široka, to najbrž povzročajo tudi vsa potovanja?

Ah, ni izgovorov za te naše dolinice in vreme. Slovenci smo na tako izjemnem križišču kultur, mi razumemo tako jug, italijansko kulturo, kot nemško, in vpliv Vzhoda, vse to razumemo. Včasih je težko doumeti, zakaj nismo bolj svetovljanski in odprti. Osebno mislim, da smo samo tako preklemano praktični. In to nas včasih tudi omejuje. Lego v srednjem delu Evrope bi lahko krasno izkoristili za diplomacijo. Kjer koli podpišejo kakšen pameten mirovni sporazum, je poleg Norvežan ali Šved, kje smo Slovenci? Mi bi lahko povezovali toliko različnih kultur, a se mi zdi, da smo zamudili že marsikatero priložnost. Lahko bi se v svetu pozicionirali kot dobri diplomati. V svojih oddajah se trudim predvsem, da bi odprla drugačen pogled na svet. Ne samo, kaj lahko vidimo v tujem kraju, ampak predvsem, kakšno priložnost dobimo, da tudi pri sebi kaj spremenimo. Nisi zares potoval, če prideš nazaj tak, kakršen si šel. Oddaja Čez planke je absolutno ustvarjena za slovenskega gledalca, ampak trenutno so težki časi, tudi zanjo. Resnično bi mi bilo žal, da se ne bi nadaljevala, tudi po odzivih gledalcev.

Se borite za svoje stvari?

Nisem borka na prvo žogo, raje počakam, da se stvari ohladijo in da se najde možnost za nadaljevanje v dobro vseh. Pred leti bi bila morda bolj prizadeta, ampak se mi zdi, da tako ničesar ne dosežeš. Danes stvari ne jemljem več tako osebno. Postala sem bolj preudarna.



Življenje je šola, priložnost, kaj vam pomeni vsakdan?

Rada bi samo, da se na tej poti lahko večkrat vprašam, ali sem danes komu polepšala dan. Se je kdo nasmehnil zaradi mene? Sem naredila kaj lepega? To se mi zdi tako prav. Da ne drvim brezciljno pa tudi da ne skušam reševati velikih stvari. Nimam pametnih odgovorov na velika vprašanja, imam pa majhne rešitve za vsak dan. Zagotovo pa mora biti možnost tudi za improvizacijo.

Smo v prazničnem decembru, leto se izteka, kaj si želite?

Nekoč smo v tem času vsako leto pisali dedku Mrazu, pismo je vedno prispelo na pravi naslov, želje so se uresničile. Ne vem, kako je danes s pošto. Ali pa je kaj narobe z našimi željami. Niti ne napovedujemo več, da bomo shujšali ali nehali kaditi, ker tako ali tako ne bo nič iz tega. Zato si letos najbolj želim, da bi bile naše želje spet kaj vredne.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE