Klasične medijske podobe žensk prikazujejo mlade, srečne in sijoče gospodične bele polti, ki uživajo v vsakem trenutku svojega življenja in svoje zemeljske lepote. Da je resnica precej drugačna, ni skrivnost, vse bolj se tudi v javni razpravi krešejo mnenja okoli rigidne podobe ženskega ideala, ki predstavlja izjemno majhen odstotek celotnega ženskega prebivalstva.



Prazna lepota

Kot zapiše Liesbet van Zoonen, nizozemska profesorica s področja medijskih študij, je osrednji element patriarhalne kulture, v kateri živimo, razkazovanje ženskega telesa. Pomen ženske, podvržene pogledu moških, je tako zreduciran na njeno spolno privlačnost, osebnost in sposobnosti tako postanejo drugotnega pomena. Za to niso krivi mediji, čeprav lahko nase prevzamejo levji delež krivde za globalno širitev fenomena objektivizacije, obsesija z žensko lepoto sega daleč v zgodovino zahodne umetnosti. Težava tako ni v tem, da se prikazuje žensko lepoto, problem nastane v trenutku, ko je lepota edino, kar žensko opredeljuje. V družbi, kjer je osrednje polje ustvarjanja identitete telo, je identifikacija z videzom pogosto odločilna utež, ki samozavest, posebej pri mladih, prevesi v pozitivno ali negativno stran.


PREBERITE VEČ: Ashley Judd o odvratnih ženskah 



Mati ali ljubimka?

Mara Trampuž je v svojem diplomskem delu iz leta 2007 ugotavljala, da se sodobni ameriški filmi poslužujejo dveh klasičnih vizualnih predstav ženske. Najbolj pogoste so podobe tradicionalnih ženskih likov, torej matere in negovalke ter žensk kot objektov, ženska je torej podvržena moškemu pogledu kot objekt spolnih želja. Niso le filmi tisti, ki ponujajo eno ali drugo vlogo, podobno razmerje je v oglaševanju, medijskih prispevkih in še kje.



Globalna različnost

Morda so končno nastopili času, ko se je podoba ustrežljive lutke začela dokončno krušiti. Čeprav so ženske že pred časom zapustile domače ognjišče in se uveljavile na različnih strokovnih področjih, večjo veljavo v politiki, ekonomiji in drugih sferah dobivajo šele danes. Vse več je žensk na vodilnih položajih, ki opozarjajo na dejstvo, da ženske pač niso moški, zato so pričakovanja o enakem načinu delovanja enostavno trapasta. Socialna omrežja in splet omogočata vedno večjemu številu žensk, da postajajo slišane. To vključuje različne kulturne in etnične skupine, ki so bile do sedaj brez glasu. Danes njihovi glasovi postajajo vedno glasnejši, zavedanje, da niso le zahodnjakinje tiste, ki opredeljujejo ideal ženskosti, je tako močnejše in močnejše. Težave, s katerimi se soočajo ženske na različnih koncih sveta, se absolutno razlikujejo; medtem ko se nekje ženske borijo za pravico do enakovrednega zaslužka, se drugje borijo za življenje, a zahteva je pravzaprav enaka: pustite nam pravico, da živimo tako, kot želimo, predvsem enako neodvisno, kot moški.


PREBERITE VEČ: Ženske v Savdski Arabiji imajo dovolj! 



Samosvoje herojke

Sodobne vizualne reprezentacije žensk se torej spreminjajo, vse manj je podob pasivnih, objektiviziranih barbik, ki čakajo na odrešilnega princa. Ženske opravljajo različne poklice, izkazujejo predanost in moč, obenem pa so zabavne, resnične in iskrene. Pogumno prevzemajo vodilne položaje, izkazujejo veliko mero odločnosti in obvladovanja različnih veščin. Vedno večjo diverziteto ras dopolnjuje sprejemanje staranja, posameznice dokazujejo, da je lahko ženska tudi po obdobju reproduktivnega vrhunca privlačna, aktivna in ženstvena. Tudi podobe majhnih deklic postajajo bolj širokogrudne, princeske v rožnatih krilcih počasi zamenjujejo pogumna dekletca na kolesih, z raztrganimi oblačili in širokim nasmehom na ustih.