Fannyjin zakon s francoskim izseljencem D'Arblayjem jo je spodbudil k proučevanju pariške visoke družbe na pragu francoske revolucije. Ko je odkrila pisma, ki jih je napisala Marija Antoaneta, hči Marije Terezije ter razvpita kraljica Francije, poročena z Ludvikom XVI., ki so jo na vrhuncu francoske revolucije leta 1793 obglavili, je bila presenečena: zgodba, ki jo je poznala o njej, se ni prav nič skladala z njenimi pismi. Evelyn Farr se je tako lotila obsežnih raziskav o kraljici (njena hči Marija Terezija Karolina je pokopana v Kostanjevici pri Novi Gorici), izsledke pa je leta 2013 objavila v knjižni biografiji. Nedavno je izšla še njena knjiga I Love You Madly: Marie-Antoinette and Count Fersen: The Secret Letters. Ta vsebuje vsa ohranjena pisma, ki sta si jih v 20 letih prijateljevanja izmenjala švedski grof Axel von Fersen in Marija Antoaneta. Iz njih je med drugim razvidno, da njuna ljubezen ni bila zgolj platonska, temveč je deset let pred njeno smrtjo postala fizična in Fersen je bil oče vsaj dveh njenih otrok.


Pisateljica Frances Burney.


Z Evelyn se srečava pred kosilom, a se posloviva šele v poznih popoldanskih urah. Njeno natančno in podrobno poznavanje zgodovine pričara Marijo Antoaneto v vsej človeškosti in milini, London pa se kaže v podobi, ko so po njegovih ulicah hodili Fanny Burney, Alexander D'Arblay, Jane Austin, grof Fersen in prijatelji Marije Antoanete.


Za najin pogovor ste izbrali francosko restavracijo v neposredni bližini muzeja Sherlocka Holmesa. Je to pomenljivo?

Živim za vogalom in tukaj sem odraščala. Podzemna postaja Baker Street je bila v mojem otroštvu navadna postaja. Potem so perone obložili s ploščicami, na katerih so prizori iz Sherlockovega življenja, zunaj so postavili njegov kip, hišo, v kateri ni nikoli živel, pa spremenili v muzej. Spomnim se, da sem razmišljala – saj Sherlock ni obstajal, je le literarni lik! Četrt je še vedno izjemna in najdejo se kotički, kjer si še lahko privoščiš družabno življenje, ne da bi se bilo treba spotikati ob turiste.


V Evropi se nekako soočamo s tem, kar se je zgodilo v drugi svetovni vojni, Francozi pa se še vedno ne morejo sprijazniti z dogodki v 18. stoletju. Mislim, da je njihov odpor do tega obdobja zgodovine tesno povezan s francosko revolucijo. Kar so storili Mariji Antoaneti, je povsem neopravičljivo.


Vaši založniki so vas označili kot literarno detektivko, bi lahko rekli, da je v vas nekaj Sherlocka Holmesa?

Morda zaradi odraščanja na ulici Baker! (nasmešek) Znam zaslutiti, kaj v zgodbi manjka, in poskušam najti manjkajoči košček. Tega me je naučila mama – povezati stvari med seboj in ugotoviti, kaj ljudje skušajo skriti. In jim povedati tisto, česar ne želijo slišati. Pripravljena sem slediti namigom, pa naj vodijo do arhivov na Švedskem ali v Avstriji. O Mariji Antoaneti sem veliko našla tudi v Angliji. Prej ni nihče pomislil, da bi se lahko tu kaj našlo o njej, čeprav sta tako Marija Antoaneta kot grof Fersen imela v Angliji veliko prijateljev. Francozi se pri raziskavah o njej še vedno zanašajo izključno na francoske vire, kar je v tem primeru zelo omejeno.


Zakaj tako?

V Evropi se nekako soočamo s tem, kar se je zgodilo v drugi svetovni vojni, Francozi pa se še vedno ne morejo sprijazniti z dogodki v 18. stoletju. Mislim, da je njihov odpor do tega obdobja zgodovine tesno povezan s francosko revolucijo. Kar so storili Mariji Antoaneti, je povsem neopravičljivo. Bila je ženska, ki ni nikogar umorila ali storila zločina in je Francijo poskusila rešiti pred revolucijo. Različni memoarji iz 19. stoletja so jo oropali vseh človeških lastnosti in je še vedno nočejo sprejeti takšne, kot je dejansko bila: inteligentna ženska v nemogoči situaciji.


Celoten pogovor preberite v marčevski reviji Onaplus, ki je izšla 4. aprila 2017. Na prodajnih policah vas čaka vse do 2. maja.