Polona in Špela Jambrek

Vedeli sva, da bova našli pot nazaj druga k drugi

Polona in Špela, javnosti dobro znani dvojčici. A tako različni. Prva, voditeljica na televiziji, venomer v stiku z znanimi osebami, druga, oblikovalka, doma v modi in psihologiji. Njuni področji dela sta nadvse kompatibilni, vendar ju je gnalo narazen. Vsako na svoje. In prav to je sestrski odnos morda še bolj utrdilo.

Kako je odraščati kot dvojčici? Kakšna dinamika se je pletla med vama v otroštvu?

Polona: Naj pove kar starejša, Špela. (smeh)

Torej, Špela, vi ste starejši?

Špela: Ja, za štiri minute. Kar se tiče dinamike, pa kot psihologinja zagovarjam, da ti že starši dodelijo določeno vlogo. Meni sta nekako na srce položila, da sem starejša in odgovorna, in to sem tudi vestno opravljala. Dokler se v puberteti Polona ni uprla.

Polona: No, pa saj si bila odgovorna tudi kasneje. (smeh)

Špela: Res je, tudi kasneje sem se trudila biti odgovorna po najboljših močeh. Sva pa s Polono odraščali nekoliko drugače kot dvojčki običajno. Najina teta, psihologinja in psihoterapevtka, je mamo že zgodaj opozorila, da lahko dvojčke jemljejo kot eno. Tako se je mama zelo trudila, da bi naju razlikovala. A potem se je pojavil drug problem, ko starši dvojčke preveč razlikujejo in vsakemu v paru dodelijo svoje vloge, ki so lahko tudi vsiljene. Midve sva tako imeli vsaka svojo; jaz sem bila tista bolj odgovorna, ki je skrbela, da se drživa pravil, Polona pa je bila bolj brezskrbna.

Polona: Brezskrbna v najinem odnosu. Če me primerjate s kakšnim drugim človekom, sploh nisem tako zelo. Sama sebe recimo nikakor ne dojemam take. 

Polona: Družba tičanje skupaj podpira, razen morda na stara leta ne več toliko. Če pri 60 še vedno vse počneš skupaj, se zdiš malo čudaški. 

Bi rekli, da je bila ena pridna, druga pa žurerka?

Polona: Sem bila, ja, ampak obstajajo še večji žurerji. (smeh) V primerjavi s Špelo pa sem zagotovo bolj razpuščena.

Špela: To se pri dvojčkih večkrat zgodi in tudi pri naju se je, da skupaj zaokrožijo komplementarno celoto. Tako imaš tudi več moči. Jaz sem recimo skrbela, da sva se učili, bili pridni v šoli, bili fit in se zdravo prehranjevali, Polona pa je obvladala socialne stike. Tam sem jaz dvignila roke. Ona je bila recimo po dve uri na telefonu s prijateljicami, jaz sem se jim potem samo pridružila. Kasneje sva se sicer soočili s tem in nadomestili zamujeno. Po drugi strani pa v komplementarni celoti ni prostora za pretvarjanje, če želiš, da deluje. Tako sva ohranili pristno komunikacijo, pristen odnos in mislim, da je to ena od posebnosti dvojčkov. Najina mami se je recimo vedno pritoževala, da niti zraven ne pride, ko midve začneva govoriti. In še zdaj je tako. Moj partner Matija pravi, da sva kot vlak, ki kar drvi. Ne moreš poseči vmes.

Sta torej enojajčni dvojčici?

Špela: Pravzaprav ne veva. Ko sva se rodili, so rekli, da sva dvojajčni, ker sva si bili različni.

Polona: Pa v dveh posteljicah sva bili. Rodili sva se leta 1978 in takrat so še mislili, da dve posteljici avtomatsko pomenita dvojajčnost. Zdaj medicina že ve, da tudi to ni nujno in lahko enojajčni dvojčki med rastjo v maternici razvijejo vsak svojo posteljico. Ker sva si bili sčasoma vedno bolj podobni, a hkrati različni, pa se je pojavilo tudi ugibanje, da sva morda enoinpoljajčni dvojčici.

Špela: Ko sem na psihologiji delala diplomo iz razvoja dvojčkov, sem naletela na medicinske zapise, ki to omenjajo. Enoinpoljajčni pomeni, da je eno jajčece, a dve semenčici, jajčece pa se zaradi neznanega vzroka razdeli že pred oploditvijo. Se pravi dobiš po mami enak genski zapis, po očetu pa različen.



Bi lahko to zagotovo ugotovili?

Špela: Morali bi opraviti DNK-test.

Ga še nista? Torej vaju ta informacija ne obremenjuje tako zelo?

Špela: Jaz sem se kar nekako sprijaznila, da sva enoinpoljajčni. To mi ustreza, saj sva si v nekaterih stvareh res podobni, v drugih pa zelo različni.

Polona: Če si kdaj zamislim, da sva bili morda nekoč eno, me kar zadene. Ampak vprašanje, ali sva dvojajčni, enojajčni ali enoinpol-, no, to ni ravno moja velika skrb. (smeh)

Pripovedovali sta o vlogah v otroštvu, pa vendar imam občutek, da jim nekako sledita še danes. Polona še vedno obvlada socialne stike pri voditeljskem delu, Špela pa v modi skrbi za urejenost.

Polona: Če ti je nekaj položeno v zibelko, to laže sprejemaš. Še vedno pa se vsaka od naju trudi izpolniti svojo celoto. Seveda so v najinih življenjih izzivi, ki so nama pisani na kožo, a naučili sva se, da morava sprejeti tudi tisto, kar sva prej prepuščali druga drugi, če želiva biti vsaka svoj individuum.

Špela: To se rado zgodi, ko se odločiš, da greš svojo pot. Midve sva dolgo delali skupaj na televiziji, ravno zato, ker jaz kar nisem želela po svoje. A nekaj naju je vleklo stran, zato sva nekoliko razrahljali stike.

Špela: Od tistega, na kar si najbolj navezan, moraš včasih stopiti najbolj stran, da to razrešiš. Ljudje recimo ne razumejo, zakaj sva se na neki točki tako oddaljili. Ampak to ni bilo za vedno. Samo potrebovali sva prostor. Kakor partner, v katerega si najbolj zaljubljen. Da ga preboliš, moraš z njim pretrgati stike. 

Sta se za začasni »razhod« odločili zavestno? Kaj je pripeljalo do tega?

Polona: Mislim, da je na to vplival tvoj študij psihologije, Špela.

Špela: Res je. Z odraščanjem pa sva tudi spoznali, da družba ni naklonjena dvojčkom. Na delovnem mestu recimo še vedno šteje individuum. Na televiziji sva sicer skupaj vodili oddajo, vendar sem čutila, da to ni povsem zame, kar me je frustriralo. To me je spodbudilo, da sem šla v iskanju zadovoljstva svojo pot. Eno je namreč biti zadovoljen v enoti dvojčkov, drugo pa sam zase. Saj si srečen tudi doma v družini, pa enkrat odrasteš in greš po svoje, ne ostaneš vse življenje s starši. Pri dvojčkih je prvi korak drugam sicer malo teže storiti. Družba tega namreč ne spodbuja. Vedno slišiš, joj, kako sta luštni skupaj.

Polona: Saj sva tudi oddajo dobili zato, ker sva dvojčici. Družba tičanje skupaj podpira, razen morda na stara leta ne več toliko. Če pri 60 še vedno vse počneš skupaj, se zdiš malo čudaški. (smeh)

Priznam, nadvse čudno se nam zdi, ko slišimo zgodbe, da sta dvojčka šla recimo živet vsak na svoj konec sveta.

Špela: Od tistega, na kar si najbolj navezan, moraš včasih stopiti najbolj stran, da to razrešiš. Ljudje recimo ne razumejo, zakaj sva se na neki točki tako oddaljili. Ampak to ni bilo za vedno. Samo potrebovali sva prostor. Kakor partner, v katerega si najbolj zaljubljen. Da ga preboliš, moraš z njim pretrgati stike in ga čim manj videti, da v glavi predelaš svoja čustva. Med nama sicer ta razhod ni pomenil konca.

Polona: Vedno sva namreč vedeli, da bova prej ali slej našli pot nazaj druga k drugi.



Med brati in sestrami različnih starosti je tekmovalnost pogosta. Kaj pa med dvojčki? Je je bilo med vama kaj?

Špela: Seveda. Saj nimaš kaj, tekmovalnost je namreč tudi tista, ki razdružuje, da z dvojčico nisi eno. Se spominjaš, Polona, že na hodniku v osnovni šoli sva si mahali s prsti, katero oceno je katera dobila.

Polona: Kaj pa vem, najbrž. Bilo je obdobje, ko sva se malo primerjali, ja.

Borili tudi za pozornost fantov?

Polona: Takrat ko sva bili videti precej podobno, sva od fantov dobivali veliko pozornosti. Godila nama je, zato sva tudi malo težili k temu, da sva enaki. Zdaj pa ne več.

Špela: Potrebovali sva to. Spominjam se, da sem v nekem obdobju kar rekla Poloni, daj pokliči namesto mene, meni se ne da.

Polona: Špelino mnenje mi veliko pomeni, a zavedam se, da moram sama izkusiti tisto, kar me vleče. Če se ne strinjava, hočem, da mi to pove, a posledice svojih dejanj bom nosila sama. 

Torej sta kdaj koga pretentali z zamenjavo identitete?

Špela: Staršev nikoli nisva mogli. No, pa saj se tudi potrudili nisva. Na začetku srednje šole so sošolci mislili, da se Polona kar malo preoblači, ker so med odmorom ali v garderobi videli mene, drugače oblečeno. Šele kasneje jim je postalo jasno, da sva dve. (smeh)

Polona: Bili sva pridni in podobnosti nisva izkoriščali. V šoli je bila Špela bolj zavzeta in verjetno niti ne bi privolila v to, da vskoči ena na mesto druge.

Špela: No, če bi mi v zameno kaj dobrega ponudila … (smeh) 

Se pravi je enakopravnost med vama od nekdaj morala biti?

Špela: To pa. Ampak podobnega videza nisva veliko izkoriščali, predvsem ker sva že od malega čutili, da sva zelo različni.

Polona: Kot da zato nisva verjeli, da nama bodo ljudje nasedli.



Sta poleg TV-oddaje imeli še kakšno karierno priložnost, ki je vključevala obe, vajin odnos kot dvojčici? Nastopili sta recimo v videospotu Mitje Okorna.

Špela: Tudi reklamo sva posneli skupaj.

Polona: To je bilo pred delom na Pop TV, ko je Simobil iskal izključno dvojčke. Takšna dinamika bolj zanima medije.

Špela: Dvojčki so zanje atrakcija.

Polona: Mogoče bi delo dobili tudi v kakšnem cirkusu. (smeh)

Katere so danes najbolj očitne razlike med vama?

Špela: Verjetno najina zanimanja. Jaz sem zelo raziskovalen tip. Zanima me združevanje psihologije, umetnosti, estetike.

Polona: Vrednote pa imava že od nekdaj podobne. Zdi se mi, da se je Špela veliko bolj pripravljena poglobiti za cilj in raziskati področje, jaz pa sem še vedno neučakana, nimam še toliko potrpljenja kot ona.



Vama je preživljanje časa druga z drugo še vedno pomembno?

Špela: Kakor čutiva in zmoreva. Polona ima tak urnik, da včasih dela od jutra do večera.

Polona: Ne pokličeva se vsak dan, sva pa kar naprej na zvezi, saj si pošiljava sporočila, povezave, zanimivosti. Špela ima zdaj muco in ji kdaj pošljem kaj mačkastega.

Še dobro, da imata obe radi mačke. Kaj bi namreč bilo, če bi bila ena za pse?

Polona: Ah, meni so všeč vse živali.

Špela: Pa tudi če bi, je to vedno priložnost, da se kaj novega naučiš.

Polona: Tako sva vedno gledali druga na drugo. Če je Špela kaj drugačnega počela, sem vzela to kot motivacijo, da se še jaz lotim česa novega. Poskusiš, če ti je všeč, super, sicer opustiš. Ko je drugi različen, lahko samo pridobiš.

Ali zelo upoštevata mnenje druga druge?

Polona: Špelino mnenje mi veliko pomeni, a zavedam se, da moram sama izkusiti tisto, kar me vleče. Če se ne strinjava, hočem, da mi to pove, a posledice svojih dejanj bom nosila sama.

Špela: Nekoč je bilo tako, da sem Poloni rekla, kaj bi bilo prav. Zdaj pa ji niti ne dajem več mnenj, raje ji povem, naj dela, kot sama čuti.

Špela: Že od nekdaj občudujem Polonino sposobnost, da ljudem pove resnico. Podati jo zna preprosto, neposredno, brez ovinkarjenja. Ne pretvarja se, kar izredno cenim.  

Vidim, da Polona, skrita za sončnimi očali, modro kima.

Polona: Ko sva bili mlajši, sem dala veliko na Špelino mnenje.

Špela: Kot sem že rekla, sem imela jaz vlogo starejše, odgovorne.

Polona: Je rekla, ti, ti, ti, Loni …

Špela: Ali pa sem jo opomnila, da je pojedla preveč čokolade, in se je takoj zamislila.

Polona: No, zdaj si rečem, mogoče imaš prav, mogoče nimaš. Tako ali tako pa se bom sama spopadla s svojimi odločitvami.

Je bil vajin odnos še bolj intenziven kot s prijateljico?

Špela: Pa saj nisem samo jaz podajala svojega mnenja. Ko sva šli nakupovat, je odločala Polona. Ona je imela ženstven stil, jaz pa bolj androgenega, fantovskega. Pa mi je rekla, da sem videti kot članica družine Adams.

Polona: Ali pa si se morala ličiti zaradi mene.

Špela: Njej so bila všeč ličila, meni bolj naraven videz. Takrat se je ena prilagodila in bili sva enaki. Ravno zato sva sčasoma šli vsaka svojo pot. Danes ima vsaka svoja zanimanja.

Polona: Še vedno pa glede mode zelo zaupam Špeli, saj ima res smisel.



Torej sta si nekoč izposojali oblačila druga od druge?

Špela: Ja, zdaj pa malo manj. Ne živiva več skupaj, zato si raje kar podariva kakšen kos.

Polona: Nekoč pa sva se bili pripravljeni skregati zaradi oblačil. Izposojanje je vodilo do številnih prepirov.

Nista imeli enakih kosov?

Špela: To se nama je vedno zdelo nesmiselno zapravljanje denarja. Tudi starši nama niso kupovali enakih oblačil, ker je teta svetovala mami, naj naju vsaj oblači različno. Tako sem bila jaz rdeča, Polona pa modra, jaz večkrat v hlačah, ona več v krilih.

Polona: Jaz sem že zelo zgodaj začela grabiti za nakit, pa so si starši kar razlagali, da sem ženstvena.

Špela: In ker sva dvojčici, je takoj nastala primerjava. Ena ima rada nakit, je punčkasta, druga pa tega ne kaže, torej je fantovska.

Polona: Za Špelo pa mislim, da je šla s pravim razlogom v psihologijo. Vedno zna namreč najti prave besede in razumevanje. Če sem v stiski, jo pokličem in mi povsem olajša dušo. 

Bi nam za konec še zaupali, kaj najbolj cenita druga pri drugi?

Špela: Že od nekdaj, zdaj pa se tega še bolj zavedam, občudujem Polonino sposobnost, da ljudem pove resnico. Podati jo zna preprosto, neposredno, brez ovinkarjenja. Ne pretvarja se, kar izredno cenim. Ker sta mi blizu delo na sebi in meditacija, si želim,da bi bila tudi sama sposobna tako mimogrede izreči resnico.

Polona: Za Špelo pa mislim, da je šla s pravim razlogom v psihologijo. Vedno zna namreč najti prave besede in razumevanje. Če sem v stiski, jo pokličem in mi povsem olajša dušo. Zna mi dati orodje, da se tudi na dolgi rok spopadem z okoliščinami, ki me mučijo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE