Ali pomoč na daljavo lahko nadomesti osebni stik s pacientom?
Tudi prej sem kdaj pa kdaj s klienti, ki so bili pri meni v psihoterapevtski obravnavi, opravila kakšno uro po skypu, predvsem ko je bil kateri od njih zaradi službenih ali študijskih obveznosti v tujini, pa terapije ni želel prekiniti, ter tudi v primeru bolezni. Že takrat smo skupaj s klienti večinoma ugotavljali, da je tak način povsem primerljiv s terapijo, izvedeno »v živo«. Seveda je veliko odvisno od kakovosti internetne povezave, če je iz kakršnih koli razlogov slabša, je treba uro prestaviti ali se dogovoriti kako drugače, saj sta dober zvok in slika zelo pomembna za nemoten pogovor. Pomembno je, da terapevti ne samo dobro slišimo klientove besede, ampak tudi opazujemo telesno govorico, spremembe v dihanju ipd., kar virtualna soba omogoča. So nekatere stvari, ki se jih da prepoznati le med stikom »v živo« in nam prek kamere lahko uidejo, toda vseeno se mi zdi precej dober približek terapiji, izvedeni »v živo«, če je povezava dobra in terapevt osredotočen. Nujno pa je, da se terapevt dobro zaveda vseh mogočih omejitev takšnega dela in je nanje ves čas pozoren, to je najboljša preventiva pred tem, da pomembne informacije in vsebine spregleda.



Za koga ali za katere psihološke težave je primerna spletna terapija?
Na prvem srečanju vedno vprašam, zakaj se je posameznik odločil za terapijo prek interneta namesto »v živo«. Odgovori so različni. Nekateri živijo v krajih, kjer ustrezna pomoč ni na voljo oziroma je precej oddaljena in zato zanje nedostopna, časovno in finančno bi zanjo porabili precej več kot za spletno terapijo. Mnogi so se zaradi študija ali dela preselili v tujino, na psihoterapiji pa se želijo pogovarjati v maternem jeziku. Zanjo se odloča tudi veliko mladih mamic, ki si laže uredijo varstvo za krajši čas, fizično bolnih ali ljudi z omejitvami pri gibanju. Za vse naštete menim, da je to v določenem obdobju morda res edina ustrezna možnost in zato zelo dobrodošla. Kot sicer tudi spletna terapija prinaša zelo dobre rezultate na zelo raznovrstnih področjih težav: depresija, anksioznost, stres in izgorelost, težave v medosebnih odnosih, motnje hranjenja, odvisnosti, psihosomatske težave, težave s samopodobo, različne fobije …



Ali jo kdaj odsvetujete?
V začetku psihoterapevtskega procesa marsikomu svetujem tudi obisk psihiatra, če ocenim, da bi morda potreboval določena zdravila ali da bi bilo dobro, če bi opravil psihološka testiranja ipd. Enako storim pri spletni terapiji, v obeh primerih terapevti to včasih postavimo kot pogoj, torej da je jasno, da se psihoterapija izvaja v kombinaciji s psihiatričnim zdravljenjem, ne kot njegov nadomestek. Menim, da spletna psihoterapija največkrat ni primerna za ljudi s psihotičnimi simptomi, pri njih sta potrebna toliko večji pazljivost in pozornost, predvsem pa redna psihiatrična obravnava, psihoterapija ima v takšnih primerih podporno vlogo. Pri posameznikih s socialno fobijo ali agorafobijo (velik strah pred ljudmi ali odprtimi prostori) je lahko dvorezen meč: po eni strani bi bilo osebno srečanje s terapevtom lahko hkratno soočenje s strahom in njegovim razreševanjem, po drugi strani pa je strah lahko prevelik in zato spletna terapija ni orodje za vzdrževanje statusa quo in s tem ovira za napredek, temveč prvi, morda v nekem trenutku edini mogoč in zato zelo pomemben korak k zdravljenju. Težko torej posplošujemo, za koga je primerna in za koga ne, pomembno je, da terapevt vzpostavi dober stik, da odprto spregovori s klientom tako o razlogih za izbiro spletne terapije kot tudi o vseh drugih pomislekih in dvomih, ki jih ima. In predvsem, da v celotnem procesu ohranja pozornost na vsako malenkost ter ima v mislih tudi tiste, ki se morda izgubijo v potovanju od enega zaslona do drugega.