Takole piše: »Včasih so po Prekmurju od vrat do vrat hodile Medžimurke in prodajale kvačkane prte. Imele so obute škornje z blatnimi visokimi petami, lase so imele spete v razpadajoče fige in v velikih skajastih potovalkah so nosile skladovnice štikanih prtov. 'Gospodža, pa to je ručni rad!' 'Ah,' je babica zamahnila z roko, 'ne laži mi, saj vem, da bi rada prodala.' Pa ona spet 'ručni rad', pa babica spet 'ah, ne laži', in tako pol ure. In uganili ste, na koncu je babica odprla kredenco, kjer je hranila denar od mleka, in kupila 'ručni rad'. Ko je zaprla vrata, pa je pokomentirala. 'Ah, ma kakšen ručni rad. Ampak je sirota, se je vsaj malo pogrela, si videla, kako drobna je, ziher jo doma čakajo otroci.' Potem je babica tisti prt skrila nekam v omaro, da domači ne bi videli, da je kupila neumnost. Ko sem bila poredna, pa mi je rada prav politično nekorektno zagrozila, da take poredne otroke odnesejo cigani in potem iz njih kuhajo milo. Po kakšnih evropskih anketah o strpnosti bi najbrž s svojimi nazori padla zelo nizko. Ampak v pravem trenutku je zmogla več občutka za drugega kot vsi teoretiki strpnosti skupaj.«

Ne maram vloge žrtve, ki se rehabilitira skozi en, temu posvečen dan, zato sem še danes zadržana do praznovanja 8. marca. Zadržana sem tudi do pretirane uporabe pridevnika ženski, ko označuje kar koli drugega razen biološkega spola. 

8. marec 14 let kasneje

Njen prvi spomin na to, da 8. marec morda ni le enoznačni praznik, sega v puberteto, ko so najbolj emancipirane in samostojno misleče ženske, ki jih je poznala, zavrnile svoje rdeče nageljčke in rekle: »Ne, hvala. Ne potrebujemo enega dneva enakopravnosti. Ne potrebujemo praznika neke 'hvaležnosti' in osladnosti. Me smo že enakopravne.« Nadaljuje: »Kot edinka sem bila vzgojena brez ene same misli, namiga, da sem predstavnica 'šibkejšega' spola, oziroma da bi mi bilo zaradi tega kar koli nedosegljivo. Zato mi danes marsikatera debata zveni tuje, sega onkraj mojega miselnega obzorja.«


Foto: Leon Vidic


Neenakopravnost in iskanje žrtvene vloge enostavno nista v njenem vidnem polju: »Ne maram vloge žrtve, ki se rehabilitira skozi en, temu posvečen dan, zato sem še danes zadržana do praznovanja 8. marca. Zadržana sem tudi do pretirane uporabe pridevnika ženski, ko označuje karkoli drugega razen biološkega spola. Seveda sem hvaležna ženskam in moškim v zgodovini civilizacije, ki so s pogumom in iskrenostjo uma, predvsem pa s skrajnim čutom za pravičnost, delali in razvili družbo, ki se ravna po vrednotah enakopravnosti. Ta enakopravnost mora biti samoumevna. Samoumevna pa je, ko je v glavah, ne v kvotah. Tudi v naših glavah, v tej osnovni naravnanosti emancipiranosti, ki dobesedno pomeni 'vzeti se v roke'.«

Pubertetniška ednina, ko se svet vrti le okoli tebe, se z leti umakne pluralu, ki se z zrelostjo še širi in počasi pogled iz družine usmerja tudi navzven, k družbi. Pričenjaš sprejemati tudi širšo družbeno odgovornost. 

Samo en prav se počasi razširi

Čas sam po sebi definira človeka, življenje pa te, doda Valentina, obteše. »In prav je tako. Je pa ta proces tesanja tudi boleč,« nadaljuje. »Pravijo, da je vsaka odločitev skok v brezno norosti. In ko gledam nazaj, si mislim, joj, kako sem si sploh drznila … Ampak življenje so vse tiste odločitve, včasih prave, včasih ne; vse tisto čakanje na prave trenutke in vse prenagljenosti. Očetova bolezen in smrt, ko sem bila stara dvajset let, je zame pomenila konec mladostniškega obdobja, tudi dobesedno, treba se je bilo postaviti na lastne noge, hkrati pa iz tako pretresljive izkušnje črpaš tudi moč za premagovanje posvetnih bitk. Zadnji dve desetletji, ko sem poročena z Lukom, se pri meni uporablja dvojina, po rojstvu otrok pa množina. Pubertetniška ednina, ko se svet vrti le okoli tebe, se z leti umakne pluralu, ki se z zrelostjo še širi in počasi pogled iz družine usmerja tudi navzven, k družbi. Pričenjaš sprejemati tudi širšo družbeno odgovornost in v širšem pogledu se relativizirajo tudi male vsakdanje skrbi. Mine obdobje malenkostne kritičnosti, vse več popustljivosti je, samo en prav se počasi razširi na več različnih vidikov in pogledov.«