Dr. Vesna V. Godina

V nemogočem položaju smo

Že pred nekaj leti nas je opomnila, da se nam slabo piše, predvsem ko govorimo o partnerstvu. Ne znamo več vztrajati, tudi ko ni prijetno, je takrat poudarila profesorica brez dlake na jeziku. Ko razpravljava o modernih zablodah liberalnega partnerstva in brezupno romantični metuljčki v meni počasi izgubljajo krila, z dr. Vesno Vuk Godina skupaj ugotoviva, da ni filmski konec, ki nam ga obljublja kapitalistična družba, nič kaj rožnat. In vse le zato, ker jim je uspelo, da so nam prodali hrepenenje po najboljšem.

So avanture lahko zdrava popestritev partnerskega razmerja?

Imamo socialno-kulturni standard, ki to prepoveduje, posamezniki in posameznice pa se nato vedejo skladno z lastno variacijo teh standardov. Takoj pomislim na Paula Verhaegha in njegovo Ljubezen v času osamljenosti. Opiše, kako gre mož k ljubici in misli, da ga žena čaka sama doma, ona pa verjetno tudi sama išče dodatno avanturo. V zahodnih družbah gre danes za razpetost med dva nasprotna si standarda. Po eni strani namreč cenimo standard zvestobe, po drugi pa standard, da moramo biti v zvezi srečni in izpolnjeni. Tega drugega standarda v zvezah na dolgi rok dejansko ne moremo doseči, zato kljub standardu zvestobe ljudje v resnici niso zvesti. 

Zveze so postali trgi, pri njih pa velja enako tržno načelo kot drugod: neuresničljivi standardi. Le tako ste lahko večni potrošnik. 

Pravite, da standard srečnega partnerstva in izpolnitve v zvezi ni dosegljiv. Zakaj? Je to iluzija romantične ljubezni?

Zato, ker je standard, kaj je danes uspešna zveza, tržno oblikovan. Zveze so postali trgi, pri njih pa velja enako tržno načelo kot drugod: neuresničljivi standardi. Le tako ste lahko večni potrošnik. Kot recimo v zdravstvu. Če ste popolnoma zdravi, ne morete več sodelovati na trgu farmacevtske industrije. V bistvu gre za to, da kar naprej kupujete. Ljubezen in partnerstvo sta dva izmed zelo pomembnih trgov, kjer se prodaja želja. Če želite imeti trg ves čas odprt, morate standarde postaviti tako visoko, da jih nihče ne more doseči, ljudje pa nato mislijo, da je kaj narobe z njimi in njihovo zvezo. 



Kdo ali kaj postavlja ta nedosegljivi standard? Zakaj ga je nemogoče doseči?

Ljudje, naj govorimo o zahodnjakih ali aboriginih, smo bitja želja. Želja pa deluje po načelih »To ni to!« in »Še!« Kar koli že imate, boste prej ali slej spoznali, da bi lahko imeli še kaj boljšega. To je splošna človeška značilnosti. Običajno so družbe posameznike naučile, da želje niso dosegljive. Zahod pa je začel željo tržiti. Posvetilo se jim je namreč, da je zadovoljevanje želja neskončno v primerjavi z zadovoljevanjem potreb. Neskončni trgi so v resnici jedro potrošniške družbe, za katero je značilna hiperprodukcija, kjer osnovni problem ni več proizvesti, ampak porabiti. 

Zakaj so naše babice vztrajale v zvezah, ki se danes nam zdijo nemogoče? Iskali so torej zadovoljitev potrebe, in ne želje. 

Mar ni odziv na željo stvar socializacije?

To je sicer res, vendar pa so še pred sto leti ljudje tudi na Zahodu odraščali z idejo, da popolne partnerske zveze, popolne ljubezni in tudi popolne sreče ni. Zakaj so naše babice vztrajale v zvezah, ki se danes nam zdijo nemogoče? Kljub težavnemu partnerstvu so bile celo zadovoljne. Ker so imele druga merila. Ker so bili ljudje naučeni, da srečne zveze ni, niso iskali sreče, ampak partnerja, ki bo recimo dobro opravil delo na kmetiji ali služil denar in skrbel za družino. Iskali so torej zadovoljitev potrebe, in ne želje. Če želiš doseči popolno srečo, pa to po logiki pelje v neskončno iskanje. Kot je zapisal Verhaeghe, se zadovoljitev, potem ko je ne najdeš v prvi zvezi, odpraviš iskat drugam. Nekateri skačejo iz zveze v zvezo v podobi serijskega monogamneža, drugi pa srečo iščejo paralelno z avanturami ali varanjem. Vsekakor se pot vedno znova konča v razočaranju. Začetna sreča v razmerju namreč ne traja v nedogled.


PREBERITE ŠE: Smisel življenja



Kaj pa je narobe s tem, da uživaš v samskem stanu? Saj vendar kar naprej poslušamo mantro, da moramo najprej vzljubiti sebe, šele nato bomo našli enakovrednega partnerja.

Tudi to je trg! Mislim, da večina žensk, ki je na Zahodu samih, to niso zato, ker jim je samski stan všeč. Same so zato, ker iščejo zadovoljitev želje v popolnem srečnem razmerju, manj pa niso pripravljene sprejeti. Tudi če bi dobile funkcionalnega odraslega partnerja, to ne bi pomenilo sreče do konca njunih dni. Nobena zveza vam namreč ne more zadovoljiti želje. Če hočete vztrajati v zvezi, morate privoliti v manj kot to. Seveda to zahodnjakom ni več jasno. Pomešali so, da ni bistvo v tem, kdo je na drugi strani partnerstva, ampak v tem, kaj hočejo. Da je vse odvisno od ene popolne osebe, je iluzija. 

Popoln partner, popolna ljubezen, popoln seks. To ni možna izkušnja. Če težite, da bi dobili nekaj od tega, boste uničili vsako partnerstvo, četudi je bilo povsem funkcionalno. 

Kako se torej ozdravimo te zablode in nehamo želje mešati s potrebami?

Tehnično je tako, da ima potreba realen predmet zadovoljitve. Če ste žejni, potrebujete vodo, ko jo popijete, ste potešeni. Želja pa ima namišljen predmet zadovoljitve. Popoln partner, popolna ljubezen, popoln seks. To ni možna izkušnja. Če težite, da bi dobili nekaj od tega, boste uničili vsako partnerstvo, četudi je bilo povsem funkcionalno. Ko pomislite v partnerstvu na potrebo, na primer poroka, otroci, skupno gospodinjstvo, je pa to povsem izvedljivo. A ne boste srečni. Ker vam je trg vbil v glavo, da boste zadovoljni šele, ko najdete dušo dvojčico, ki pa seveda sploh ne obstaja.


PREBERITE ŠE: Zaljubljenost ni čustvo



Zanimivo, človeštvo je iz potreb presedlalo na želje z utvaro, da so želje veliko bolj poduhovljene. Danes obsojamo ljudi, ki zadovoljujejo potrebe, jih označujemo za plehke in materialiste. Poveličujemo pa iskanje notranje sreče.

To je vse tržno pogojeno. Poglejte samo literaturo. Ana Karenina in Gospa Bovary. Obe sta imeli funkcionalna zakona, dobra moža, ki sta zanju lepo skrbela, a sta hrepeneli po romantični ljubezni. Flaubert je zapisal, da te čaka poguba, če stremiš k temu. In res, obe junakinji čaka tragičen konec. Takrat je bilo namreč ljudem jasno, da vodi v katastrofo, če iščeš potešitev želje. Danes pa mi njune odločitve slavimo. Razglašeni sta celo za prvi junakinji, ki sta se borili za emancipacijo žensk, in podobne neumnosti. To je diskurz kapitala, ki je vpeljal perspektivo, da je vse, kar je manj kot želja, nevredno našega bivanja. Za vsakega je dobro le najboljše. Tega pa ni! Zadovoljevanje želja je zaradi nujnosti, da ljudje ostajamo v ekonomskem suženjstvu in v nedogled zapravljamo, zavito v tako lep celofan, da nihče ne dojame, da je s patološkim obrazcem, ki se skriva v njem, nekaj hudo narobe. 

Ko izbirate, se pri odločitvi za eno stvar vedno odrečete drugim. To pa je lahko travmatično. Če nimate izbire, travme odrekanja ni. 

Danes imamo na vseh področjih, tudi partnerskem, občutek neskončne izbire. A se zdi, da smo ravno zato vedno bolj neodločni in obupani. Je svoboda izbire v resnici iluzija?

O tem je pisala že Margaret Mead, ko je ugotavljala, zakaj na Samoi dekleta ne poznajo krize adolescence: zato, ker nimajo izbire. Izbira, ki jo imamo pri nas za sinonim svobode, je pravzaprav suženjstvo posebne vrste. In posledično tudi izvor nesreče. Ko izbirate, se pri odločitvi za eno stvar vedno odrečete drugim. To pa je lahko travmatično. Če nimate izbire, travme odrekanja ni. Naše mame in babice, ki so živele v majhnih vaseh, so imele na voljo dva moška ali tri, ki so bili poročljivi, najverjetneje si jih tudi niso same izbrale. Imele so realne potrebe, na kmetijo so hotele dobiti dobrega gospodarja, ki bo skrbel za družino, in če je partner to počel, so bile zadovoljne. Niso sanjale o neumnostih, kot sta duša dvojčica in samoizpolnitev, ki jih je kasneje prinesel trg. Danes pa se je na žalost vseh nas to zelo spremenilo.


PREBERITE ŠE: Slovenci ste preskromni



Pa vendar se mi zdi, da ne glede na to, kolikokrat resnico o tržni pogojenosti naših želja slišimo, težko to zavedanje tudi ponotranjimo in uporabimo v praksi.

To pa zato, ker smo v resnici razpeti med tem, kar nam je edino dosegljivo, a družbeno obsojano, in tistim, kar je idealizirano, nedosegljivo, pa družbeno zaželeno. V nemogočem položaju smo. Problem je, ker ne morete hkrati početi obojega. Če zadovoljujete potrebe, vas bo okolje obsojalo, če pa se odločite zadovoljiti okolje, boste stalno nesrečni. Družba je pravila postavila tako, da nimate izhoda. 

S tem imamo problem danes. Naenkrat hočemo na vseh področjih življenja doseči popolno izpolnitev, in ker je ta seveda nemogoča, tudi z vseh področij nenehno črpamo nezadovoljstvo. 

Če potegnemo črto, nam torej ni pomoči?

Svojim študentom vedno znova povem, da je svoboda tam, kjer se ne počutite dobro. Svoboda ni, da počnete to, kar vam predpisuje trg. Svoboda je, da delate to, kar je prav. Enako je z zvestobo. Pri nas vam hočejo prodati seksualno svobodo, izbiro in popolno partnerstvo. Zvestoba pa je moralni standard in edina točka, ki jo lahko z vztrajanjem v zvezi dosežete. Zvestobe ne prakticirate zato, ker se zaradi nje počutite fino, ampak zato, ker vam bo na dolgi rok dajala zadovoljstvo, da nekaj počnete prav. Družba temelji na tem, kar je prav, in ne na tistem, kar je fajn. Imate pa področja, kjer je iskanje tistega, kar želite, dovoljeno. Recimo umetnost, seksualne tehnike, kuhanje, joga in podobno. V vsaki družbi obstajajo niše, kjer sta eksperimentiranje in iskanje izpolnitev želja, ki jih imamo vsi, dovoljena. Ni pa zadovoljevanje želja splošna družbena praksa. S tem imamo problem danes. Naenkrat hočemo na vseh področjih življenja doseči popolno izpolnitev, in ker je ta seveda nemogoča, tudi z vseh področij nenehno črpamo nezadovoljstvo. Vsesplošno kronično nezadovoljstvo pa se odlično trži.



Pa vendar zvestobo moški in ženske včasih razumejo drugače. So moralni standardi v isti družbi za oba spola enaki?

Seveda ne! Ne pri nas ne v nobeni drugi družbi. Ko ženske trdijo, da bi standard moral biti enak za moške in ženske, samo kažejo na to, da ne razumejo, kako družbe pravzaprav delujejo. Vedno namreč obstajajo razlike med moškim in ženskim svetom, ravno te razlike pa družbo tudi držijo skupaj. Ko to odpravljamo, pride do dezintegracije. Res je, da si v naši kulturi moški v seksualnosti in nekaterih drugih sferah lahko privoščijo več ali drugačne stvari, a tudi ženskam je dovoljeno v določenih situacijah in določenih sferah početi več ali drugače kot moškim.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE