Cela paleta likov v predstavi Vse o ženskah nadrobno razčlenjuje, kaj določa žensko. Je to po vašem dovolj dober približek za dokončen odgovor, kakšna je vendar ženska v resničnem svetu?

Predstava Vse o ženskah seveda nekaj pove o ženskah samih, o odnosih med prijateljicami, sodelavkami, mamami in hčerami, sestrami, moškimi, ampak še zdaleč ne vsega, ker je to preprosto nemogoče. Tudi v najboljšem filmu ali romanu bi bilo nemogoče. To so le delčki, izseki iz življenja, odvisno tudi, iz katerega zornega kota opazuješ oziroma opisuješ. Ženske smo veliko več kot to, kar vidimo v predstavi.



Nosite v sebi spomin ali zgodbo kakšne ženske, morda celo svoje prednice, ki vam je bila v navdih, semafor v življenju tedaj, ko ste bili najstnica, kakor tudi, ko ste sami postali mati in zdaj že babica?

Moj igralski material je tudi spomin na ljudi, dogodke in odnose, ki so me spremljali od otroštva pa vse do danes. Nekaj je lepega, prijetnega, nežnega, nekaj žalostnega, grenkega, potlačenega. Vse to me je najbrž oblikovalo v takšno osebo, kot sem. Nihče posebej ni bil ne vodnik ne vzor, skupek in prepletenost doživljanja vsega tega pa prav gotovo.

Imam strahove in stiske. Vedno sem jih imela, ampak sem se delala in govorila, da jih nimam. Zdaj sem starejša in se tega več ne sramujem. 

Matere in hčerke razvijejo močne in iskrene vezi, seveda se pa tudi spričkajo. Kaj z vnukinjama sladko skrijete pred njuno mamo Ano?

Ne povem, ker ne izdajam skrivnosti. (Smeh.)



Desa Muck je v eni svojih kolumn zapisala, da so čustva največja dragocenost, ki jo premoremo. Vi si upate ljubiti, mar ne? In imate pogum, da priznate strahove in stisko v sebi? In si znate tudi odpuščati?

Imam strahove in stiske. Vedno sem jih imela, ampak sem se delala in govorila, da jih nimam. Sram me je bilo, mislila sem si, da bom v očeh drugih s priznanjem kaj izgubila. Zdaj sem starejša in se tega več ne sramujem. Ko sem o tem odkrito spregovorila, je bilo in je tudi strahov in stisk manj. Kar se odpuščanja tiče, znam v resnici in iskreno odpustiti vsem, sebi pa zelo težko. Zato so v moji glavi in srcu pogosto bitke, ki jih imam sama s sabo.

Skušam biti nežnejša in prizanesljivejša do sebe, bolj artikulirana v službi in družbi, ker upam, da bom tako prav razumljena. 

Ženska mora v iskanju svojega prostora kdaj narediti kakšen rez, rešiti problematične vozle, »pospraviti« v sebi. Kaj vam daje moč, da uživate življenje s tem, kar zmorete?

Mogoče sem pogosto marsikaj pometla pod preprogo, ampak jasno, da tako vedno ne gre. V nekem trenutku, zares v trenutku, sem se odločila, da bom poskusila drugače. Skušam biti nežnejša in prizanesljivejša do sebe, bolj artikulirana v službi in družbi, ker upam, da bom tako prav razumljena, skušam biti bolj pomirjena z mislijo, da kljub čudoviti družini, ki jo imam, krasnim prijateljem, delu, v katerem uživam, sem in bom vedno soočena predvsem sama s sabo. Zato skušam biti zadovoljna s sabo. Še vedno se tega učim, ampak že občutim.